Zgodba v tej urbani komediji je res zelo vznemirljiva. Tako kot je lahko vožnja po zelo vijugasti cesti čez alpski prelaz, kjer nikoli ne veš kaj bo za naslednjim ovinkom. Ali je potrebno vedno govoriti le resnico? Ali se je bolje kdaj pa kdaj zateči v laž, da bi srečno prišli skozi zapleteni labirint partnerskih odnosov?

"Raziskovalka Bella De Paulo, piše National Geographic (NG), je ugotovila na podlagi ankete, da je veliko neresnic ali laži povsem neškodljivih in da ljudje s temi majhnimi lažmi poskušamo prekriti kakšno našo pomanjkljivost ali da ne bi prizadeli čustva drugega. Dosti laži je bilo le izgovor za to in ono, predvsem če niso ljudje česa naredili, npr. odnesli smeti ipd. Poznejša raziskava pa je odkrila še, da večina ljudi tu in tam izreče tudi bolj debelo, resnejšo laž. Z njo, denimo, prikrijejo varanje partnerja ali pa na vpisnem listu za fakulteto navedejo neresnične podatke ..., zaključuje avtor sestavka v NG. Zanimiva se mi zdi tudi naslednja misel psihologa Bruna Verschuererja o izkrivljanju resnice: »Resnica gre z jezika sama od sebe, laganje pa terja napor in oster, gibek um«.” Alen Jelen, iz intervjuja za gledališki list predstave