Mestno gledališče ljubljansko
Edward Albee: OBČUTLJIVO RAVNOVESJE
drama
režija: Zvone Šedlbauer, igrajo: Stannia Boninsegna, Marko Simčič, Judita Zidar, Mojca Funkl, Maja Boh, Jožef Ropoša, Tajda Podobnik
Ameriški dramatik Edward Albee v besedilu, ki je bilo nagrajeno tudi s Pulitzerjevo nagrado, natančno secira zapleteno situacijo v dobro situirani meščanski družini, v kateri se na prvi pogled ne zgodi nič dramatičnega, a vendar vsaka beseda sproži novo bitko in vsak pogled novo fronto, pogovor po večerji pa se zdi kot sprehod po minskem polju. Zapleta se med gospodovalno Agnes, ki greni življenje možu Tobiasu, svoji mlajši sestri Claire streže z očitki in žalitvami, in ta ji ne ostaja ravno dolžna. Domov se po četrti ločitvi vrača tudi Agnesina hči Julia, prehitita pa jo družinska prijatelja Edna in Harry. Na smrt prestrašena se nočeta vrniti domov in se naselita v Julijini otroški sobi. Vsi vpleteni so usodno odvisni drug od drugega, iščejo občutljivo ravnovesje sobivanja med svobodo posameznika in jegovim varnim mestom v zavetju družine. Vmes pa se vrstijo obračuni, ki vodijo do živčnih zlomov in naprej ... vse tja do roba norosti.
»Z neverjetno življenjskostjo in človečnostjo, s čustvenimi razponi, ki segajo od viharnih izbruhov do komaj opaznih sprememb iraza, igralci subtilno artikulirajo, kar ostane v dialogin namenoma neizrečeno: eksistencialno tesnobo pred smrtjo, osamljenostjo. odgovornostjo, ki like pripenja na nepredirni status quo. Vsi kakor v Kafkovi paraboli Pred vrati postave zgolj čakajo, da se jim odpro vrata, ne vedoč, da so bila vrata namenjena temu, da jih sami odprejo.«
Katja Čičigoj, Pogledi, 12.1.2011
Mestno gledališče Ptuj
Jeffrey Hatcher: PICASSO
provokativna drama
režija: Miha Alujevič, igrata: Radko Polič - Rac in Pia Zemljič
Kulturna atašejka iz Berlina, zaslišuje njegovo malenkost Pabla Picassa. Vrh nacistične stranke ji je zadal nalogo, da odkrije, katera od treh Picassovih slik, ki so jih pred kratkim zaplenili judovskim družinam, je originalni Picasso. Ministrstvo za propagando namreč načrtuje razstavo in sam umetnik mora potrditi verodostojnost slik, kajti na nobeni od njih ni Picassovega podpisa. Tista, ki jo bo podpisal, bo potem sežgana skupaj z deli drugih avtorjev, za katera nemški rajh smatra, da si to zaslužijo. Srečanje hladne nemške lepotice in temperamentnega španskega umetnika se sprevrže v dvoboj dveh različnih svetov. Skozi tri različne slike sledimo Picassovemu življenju in ustvarjanju, in sicer od otroštva in mladosti preko sedanjosti do vojne in njenih grozot. Odlična drama dveh oseb, dveh nasprotujočih si polov, dveh egov, ki pripelje do presenetljivega vrhunca.
»Njena vrednost je predvsem v zgodovinskem, glede na današnjo vsesplošno niveliranost in anemičnost umetniške in vsesplošne družbene scene skorajda arheološkem retrospektivnem pogledu na obdobje, ko je lahko imel relevanten umetnik status zvezde, umetniško delo pa avro edinstvenosti in neponovljivosti (...), in ko je politična ideologija, pa najsi je bila še tako brutalna, še poskušala z vseobsegajočim načrtom genialnega zločinskega uma povsem spremeniti svet.«
Peter Rak, Delo, 5.1.2011
Slovensko narodno gledališče Drama, Ljubljana
Oscar Wilde: SLIKA DORIANA GRAYA
drama
režija: Ajda Valcl, igrajo: Saša Tabaković, Uroš Fürst, Gregor Baković, Saša Pavček, Viktorija Bencik k.g./ Saša Mihelčič, Klemen Slakonja
Wildow roman Slika Doriana Graya je dramatiziral nemški pisatelj in dramaturg John von Düffel. Ob nastanku leta 1891 je roman zaradi pohujšljivega odnosa do morale vzbudil ogorčenje literarne kritike, kasneje pa se je uvrstil v klasiko evropskega romanopisja. Doriana Graya, mladeniča iz londonske visoke družbe s konca 19. stoletja, ob pogledu na svoj mladostni portret prešine misel: »Ko bi lahko ostal večno mlad jaz in bi se slika starala! (…) Svojo dušo bi dal za to!« Želja se mu kmalu začne uresničevati, a se hkrati s staranjem podobe na portretu spreminja tudi njegova osebnost. Krut, ošaben in s pokvarjeno dušo postaja odraz razpadajoče podobe na sliki. Lik Doriana Graya, nekoč predstavnika viktorianske Anglije, je v današnjem času prav tako aktualen kot včasih, še posebej v luči novodobnega dojemanja lepote kot izrazito zunanje in površinske, le redkeje pa kot odraza ohranjanja duhovne vitalnosti.
»Tisto, kar je Düffel najbolj izpostavil, je mefistovski Henry Wotton, odrsko nadvse hvaležen lik ne le zapeljevalca, ki mladeniču Dorianu podtakne idejo o mladosti in lepoti kot edini zveličavnosti, celo kot o edini morali, ampak tudi lik skrajno bistroumnega in skrajno ciničnega komentatorja larpurlartistične dekadence višje angleške družbe ob koncu 19. stoletja.«
Tanja Lesničar-Pučko, Dnevnik, 14.12.2010
Slovensko ljudsko gledališče Celje
Anton Pavlovič Čehov: JAZ VAS LJUBIM
komedija
režija: Nikola Zavišić, igrajo: Miro Podjed, Jagoda, Vojko Belšak, Igor Sancin, Andrej Murenc, Ana Ruter, Igor Žužek, Barbara Medvešček, Tarek Rashid, Mario Šelih
Pod naslovom Jaz vas ljubim sta združeni Čehovovi enodejanki Medvet in Snubač ter kratki zgodbi Šala in Žalost. Osnovna ideja združitve dramatike in kratke proze Čehova je, da bi ustvarili intimno tragikomično igro, ki bi prikazala odlike Čehova kot proznega in dramskega pisca: globoko emotivnost, občutek za človeško trpljenje in prefinjen občutek za komičnost značajev ter situacij iz vsakdanjega življenja. Čehov piše o vsakdanjih težavah v življenju navadnih ljudi, svojih likov ne sodi in ne razpravlja o tem, kaj je prav in kaj narobe. Dramaturška struktura se naslanja na zgodbo Žalost. V njej kočijaž Jon Potapov vozi svojo kočijo po zasneženem Petrogradu in poskuša z različnimi strankami navezati pogovor, da bi jim razkril bolečino ob izgubi svojega sina, ki mu je pred kratkim umrl. Stranke, ki jih kočijaž prevaža, odhajajo v svoje zgodbe in nove dramske situacije.
»Predstava Jaz vas ljubim je sinoči vzpostavila nove smernice uspešnega združevanja različnih del izpod peresa istega avtorja. Režiser Nikola Zavišić je na posrečen način povezal štiri Čehovova dela in jih združil v celoto, ki pomensko simbolno in doživljajsko nadgradi posamezne pripovedi. (...) Režiserju Zavišiću je na oder uspelo prenesti vse poglavitne kvalitete Čehovovega pisanja. Občutek za človeško trpljenje, ter za komičnost značajev in situacij.«
Ana Rozman, Radio Slovenija, 29.1.2011
Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Milan Jesih: GRENKI SADEŽI PRAVICE
absurdna komedija
režija: Andrej Jus, igrajo: Ana Facchini, Arna Hadžialjević, Peter Harl, Kristijan Guček
Majčkeni prizori za mali oder. Majčkene situacije iz majčkenih življenj. Malo od tu, malo od tam, a v enem nonšalantnem zamahu: kako švercamo, kako trkamo na vrata, kako se gremo revolucijo, kako je težko dobiti ženo, kakšna nora naključja se dogajajo, kako valovi butajo ob pomol, kako zanosimo, kako ne bomo presegli plana, kako radi poslušamo Rahmaninova, kako smo minljivi, kako nam nič ne manjka, kako smo že po spomladanski modi, kako si očitamo, kako OZN predsedujejo ženske, kako bogat narod smo, kako je v hiši spet toplo, kako daleč sega latinica, kako nas žaklji ne morejo pregovoriti, kako neutrudno veslamo, kako nam nočejo izstaviti soglasja, kako rigamo, kako radi pojemo, kako smo bolj amaterji … in še in še takih igric. Prepustimo se torej igrivi dramski poeziji, ki se pne od realističnih do fantastičnih prizorov, ki je v svojem temelju še vedno slovenska, ki zna biti navihano kritična in bodro humorna.
»Ana Facchini, Arna Hadžialjević, Peter Harl in Kristijan Guček so v poldrugi uri odigrali vsak po nekaj deset vlog in ustvarili podobo precizno uigrane ekipe, v kateri pa je sleherni od njih blestel s široko paleto igralskih sposobnosti. Tudi pevskih, plesnih in celo akrobatskih. Mladi režiser Andrej Jus je v ospredje postavil igralce in več kot očitno je prišlo do medsebojnega sozvočja.«
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija, 18.3.2011
Slovensko narodno gledališče Drama, Ljubljana
Vinko Möderndorfer: NEŽKA SE MOŽI
komedija
režija: Jaka Andrej Vojevec, igrajo: Nina Valič, Bojan Emeršič, Jurij Zrnec
Že naslov Möderndorferjeve najnovejše igre kaže, da se je avtor navdihoval pri Linhartovem znamenitem delu Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Konec koncev so iz Matička vzeta tudi imena nastopajočih: Matija, Neža in Tonči. Toda naš moderni matiček ni mlad grajski služabnik, ampak slavist v zrelih letih, ki služi kruh kot srednješolski učitelj slovenščine. Z mlajšo Nežo sta sveže zaljubljeni par, ki se veseli raznovrstnih vidikov skupnega življenja, od kulinaričnih do posteljnih. Dokler se nekega popoldneva ne pojavi Nežin bivši, uspešni trgovec z avtomobili, ki zahteva svojo ljubo nazaj ... Duhoviti dialogi, iskriv (ljubkovalni in erotični) besedni zaklad in nepričakovani komični obrati odlikujejo to sodobno ljubezensko travestijo, ki je zmagala na lanskoletnem natečaju za najboljšo izvirno slovensko komedijo v okviru celjskega festivala Dnevi komedije 2010.
»Kljub nekaterim razvidnim kontekstualnim določilom (...) je Nežka presenetljivo čista komedija, ki jo najmočneje okupirajo komične situacije, liki in jezik oziroma komedijski govor. V uprizarjanju vsega navedenega je jasna in razločna, dovolj preprosta, toda v iskanju komičnega kot takega tudi neustavljivo zahtevna, potencirajoča najdene komične učinke včasih celo do absurda.«
Blaž Lukan, Delo, 15.4.2011