V Marseillu se zbere družina, da bi praznovala rojstvo male Glorie. A časi so težki in mlada starša komaj shajata. Medtem ko se trudita obdržati glavo nad vodo, v življenje družine znova vstopi Gloriin dedek, ki se je po dolgih letih vrnil iz zapora ... Film Marseillčana Roberta Guédiguiana (Mesto je mirno, Sneg na Kilimandžaru) je njegovi ženi in dolgoletni sodelavki Ariane Ascaride prinesel nagrado za najboljšo igralko v Benetkah.

nagrade
Benetke (nagrada za najboljšo igralko)

»Če parafraziramo Marxa: neokapitalizem je povsod, kjer je prišel na oblast, poteptal bratstvo, tovarištvo in solidarnost ter med ljudmi ni pustil druge vezi kot goli interes, brezčutno ‘plačilo v gotovini’. Vse naše sanje je utopil v mrzlih vodah sebične preračunljivosti. Prav to skuša z zgodbo o obnovljeni družini, nestabilni kot hiša iz kart, povedati ta mračni film. Vedno sem menil, da mora film človeka ganiti, včasih tako, da mu pokaže svet, kakršen bi lahko bil, včasih pa tako, da ga opazuje in pokaže takšnega, kot je. Skratka, da bi lahko še naprej preizpraševali naš način življenja, potrebujemo tako komedije kot tragedije. In v teh nemirnih časih se moramo spraševati bolj kot kadarkoli prej – da ne bi podlegli iluziji, da je družba, v kateri živimo, nekaj naravnega in neizbežnega.« Robert Guédiguian

Robert Guédiguian se je rodil leta 1953 v L’Estaque, mali pristaniški vasi v zahodnem delu Marseilla, armenskemu očetu in nemški materi. Po študiju sociologije v Parizu se je vrnil v svoj rojstni kraj, kjer že dobrih štirideset let piše scenarije, producira in režira filme. Leta 1981 je posnel prvenec Dernier été, mednarodni uspeh pa so mu prinesla pozna devetdeseta s filmi, kot so Na življenje, na smrt! (À la vie, à la mort!, 1995), Marius in Jeannette (Marius et Jeannette, 1997) in Mesto je mirno (La ville est tranquille, 2000). Sin pristaniškega delavca in bivši član francoske komunistične stranke je ostal zvest svojim koreninam skozi vso kariero. Svoje politično angažirane filme pogosto umešča v urbano delavsko okolje mesta Marseille, zato velja kar za lokalnega, marsejskega režiserja. Tudi stalna igralska zasedba tesnih prijateljev in znancev (vključno z njegovo ženo) daje Guédiguianovemu opusu kontinuiteto, zaradi katere je ogled njegovih filmov izjemno intimno doživetje.

»Gre morda za enega najbolj neposrednih, zgoščenih in jeznih filmov v opusu Roberta Guédiguiana. Gloria mundi je več kot zgolj trpek prikaz družbe, ki jo vse bolj zaznamuje umikanje vase in odtujevanje; film razkriva /…/ režiserjevo željo, da bi svet izplaval iz krize individualizma in stopil na pot solidarnosti. Brezkompromisna zgodba, ki temelji na ustanovitvenih mitih naše kulture in naši kolektivni podzavesti.« Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»Vse, kar filmom Roberta Guédiguiana daje melanholično noto – režiserjev edinstveni način, kako socialno dramo prežeti z melodramatičnostjo, včasih obarvano s filmom noir, je v Glorii mundi prignano do pretresljivih razsežnosti.« Marcos Uzal, Libération

»Gloria mundi je melodrama. In ne vzemite tega z rezervo. Kaj drugega namreč počneta Douglas Sirk in Fassbinder, kot da govorita o družinah, ki se trudijo preživeti v določenem trenutku? Prav za to gre tudi v pričujočem filmu – in ravno v tem je njegova veličina.« Emile Breton, L’Humanité

»Ciniki, individualisti in tisti, ki se obračate po modi, pojdite svojo pot, ta film ni za vas.« Jérôme Garcin, Le Nouvel Observateur

»V režiserjevem opusu najdemo filme, ki jih poganja vera v nagonsko solidarnost, in takšne, kakršen je Gloria mundi, v katerih tragični mrak, obup in jezo razsvetljujejo le redki trenutki vznesenosti.« Jean-Sébastien Chauvin, Cahiers du Cinéma