Oktober 2011
SEDEF

Maša Pašović (glas)
Tilen Stepišnik (klasična kitara)
Šemsudin Džopa (akustična kitara)
Sergej Ranđelović (tolkala)
Barbara Žorž (violončelo)

Sedef se od svojega nastanka, leta 2004, posvečajo glasbeni tradiciji sevdalink, ljubezenskih pesmi, ki najbolj pogosto opevajo neuslišano ljubezen in hrepenenje. V tem času so razvili lasten prepoznaven pristop do aranžiranja in izvajanja te glasbene zvrsti, kjer vpletajo elemente jazza, klasike, flamenka in sodobne glasbe. Skupina je leta 2007 posnela debutantsko ploščo, lansko leto pa ji je sledila še plošča Sewda, ki jo bodo predstavljali tudi na koncertu v Domžalah. Triu dveh kitar in vokala, ki so zvočno jedro Sedefa, se na koncertih pridružijo še tolkala in violončelo.

»Skladbe na plošči Sewda ponovno nezadržno zapeljujejo s svojo premišljeno subtilnostjo, s katero so oblikovane, odigrane ter, seveda, odpete. Lepo uležanim zvokom akustičnih kitar in pridušeno mehkih tolkal se nevsiljivo pridružujejo sodelujoča godala. (…) Avtorski pristop, s katerim se Sedef loteva neizčrpnega bogastva ljudskih glasbenih tradicij Balkana, je do te tradicije izjemno spoštljiv.«
Miro Samardžija, Radio Študent, 5.2.2011


November 2011
IGOR LUMPERT TRIO
Igor Lumpert (saksofoni)
Chris Tordini (kontrabas)
Tommy Crane (bobni)

Kot večino kreativnih podalpskih glasbenikov je Igorja Lumperta pot iz rodnega Novega mesta vodila sprva na Brucknerjev konservatorij v Linzu, nato pa se je leta 2000 zaradi pomanjkanja priložnosti in sebi doraslih partnerjev, preselil v New York. Pičli dve leti kasneje je bil izbran za člana skupine »All star New school Wayne Shorter ensemble«. Medtem je nastopil z velikani, kot so Reggie Workman, Doug Hammond, John Abercrombie, Chico Hamilton in Sonny Simmons in odtlej je usoda še enega slovenskega glasbenega izgnanca vprašanje prihodnosti. Lumpert v svetovnih jazzovskih krogih velja za Newyorčana, zato so priložnosti, ko se vrne na domače odre, redke in dragocene.

»Lumpertova glasba ves čas išče na ločnici med bopovsko osnovo in svobodnim jazzovskim izrazom. Z zadnjim nastopom se je vnovič izkazal za zrelega glasbenika. Tehnika in jedrnat zvok sta se uigrano ujela s podobno razmišljajočima sodelavcema. Trio je deloval kot celota. Zvočno sliko sta krnila zgolj slab, na hitro izposojeni kontrabas in njegov zadušeno šibak zvok.  (…) Slišali smo energično, ritmično in tudi baladno naravnano glasbo, izvedeno in zasnovano na izredno visokem nivoju.« Revija Park, 19.1.2007


December 2011
A.Ši.Q - ANA ŠIMENC KVARTET
Ana Šimenc (saksofon)
Gorazd Pintar (klavir)
Enos Kugler (bobni)
Klemen Krajc (kontrabas)
in gost Jernej Bervar (kitara)

Ana Šimenc s svojim kvartetomje povratnica iz čisto prve sezone cikla Jazz v galeriji. S svojim kvartetom je oktobra 2007 odigrala prvi koncert cikla, ki letos praznuje 5- obletnico. Zasedba je nastala pred šestimi leti z namenom skupnega preigravanja jazovskih standardov, kar je sčasoma pripeljalo tudi do prvih avtorskih skladb, ki v njihovem repertoarju sedaj prevladujejo. Leta 2008 je zasedba posnela svoj prvi album Moj način, lansko leto je sledila plošča Na drug način, pred kratkim pa so zaključili s snemanjem tretjega albuma, zopet s svežo, iskrivo jazzovsko noto, ki se spogleduje tudi z drugimi glasbenimi slogi. Ana poleg svojega avtorskega dela gostuje tudi v drugih zasedbah, pogosto pa jo vidimo tudi med izvajalci glasbe za različne lutkovne in gledališke predstave.

S koncertom bomo zaznamovali peto obletnico koncertnega cikla Jazz v galeriji, ki se je pričel v mesecu oktobru 2007 in je gostil vrsto odličnih domačih in tujih glasbenikov.


Januar 2012
AGOSTINO DI GIORGIO TRIO

Agostino Di Giorgio (kitara)
Renato Chicco (klaviature)
Andras Mohay (bobni)

Agostino di Giorgio se je rodil leta 1966 v New Yorku, kjer je v študentskih letih zavzeto študiral pri inovatorju na področju električne jazz kitare in enem izmed pionirjev dobe bebopa, Chucku Wayne-u. Di Giorgova gostovanje na raznih festivalih in klubih po vsej Evropi, prav tako pa številni studijski posnetki avtorskih projektov in raznih gostovanj pričajo o izrednem glasbeniku, ki je povsem predan tradiciji bebopa, le tega pa z modernim prizvokom kitare zelo učinkovito prenaša iz rodnega New Yorka na evropska tla. Leta 1999 je Di Giorgio postal profesor na Long Island University v New Yorku, od leta 2005 pa deluje kot profesor jazz kitare na celovškem deželnem glasbenem konservatoriju v Avstriji.

»Agostino Di Giorgio je prvi v vrsti kitaristov, ki jih je izoblikoval Chuck Wayne, v sebi pa nosi tudi ogromno vplivov Barryja Harryja. Ponuja redko, energično kitarsko igranje, ko se na posnetku zgodi prava pravcata čarovnija, v kateri združuje akustično odličnost, izreden občutek za interakcijo med glasbeniki in odlične solistične dele … absolutna poezija melodij.« iz recenzije plošče AD2000


Februar 2012
KATJA ŠULC "Mila”

Katja Šulc (vokal)
Jelena Ždrale (violina)
Drago Ivanuša (harmonika)
Nino de Gleria (bas)
Blaž Celarec (bobni)

Katja Šulc je vokalistka, moderatorka in voditeljica oddaje Knjiga mene briga. Svojo glasbeno pot je začela z urami klasičnega petja pri opernem solistu Diegu Barriosu Rossu in kmalu prešla v jazz pod mentorstvom Irene Vidic. Leta 2005 je bila sprejeta na njujorško New school, Jazz & Contemporary music program. Kot vokalistka je sodelovala pri zgoščenki Odpeti, uglasbeni poeziji Daneta Zajca in soundtracku k filmu Norega se metek ogne. Pri založbi Sanje pa je leta 2008 izšel njen album Mila, na katerem je z ekipo glasbenikov uglasbila poezijo igralke Mile Kačič, ki velja za enega najlepših opusev ljubezenske lirike v slovenskem jeziku.

»Katja je tokrat izbrala pesmi Mile Kačič, povabila k sodelovanju vrhunske glasbenike in skupaj so Milino poezijo oblekli v glasbo. In kadar nekaj čudovito lepega oblečeš v nekaj čudovito lepega, rezultat ne more biti nič manj lep ali čudovit. Poezijo Mile Kačič, čutno, polno barv, neverjetne intenzivnosti in bogatega zvena, zaslišimo še močneje…« Jure Longyka, Radio Slovenija


Marec 2012
LEW TABACKIN TRIO
Lew Tabackin (saksofon, flavta)
Giuseppe Bassi (kontrabas)
Gašper Bertoncelj (bobni)

Lew Tabackin se je rodil v Philadelphiji, kjer je pričel s študijem flavte in tenorskega saksofona, kasneje pa je živel in deloval še v New Yorku, Los Angelesu, na Japonskem in kratek čas tudi v Evropi. Od šestdesetih let dalje igra z najrazličnejšimi jazzovskimi velikani in orkestri, med drugim tudi v Toshiko Akiyoshi Jazz Orchestra pod vodstvom njegove soproge, priznane jazzovske pianistke. Tabackin je svojo prvo solo ploščo izdal leta 1990, od tedaj pa so sledile še štiri, večinoma s posnetki triov in kvartetov. Koncert v Domžalah je del turneje po Evropi, na kateri se mu bosta pridružila italijanski basist Giuseppe Bassi in naš kranjski bobnar Gašper Bertoncelj, ki je dolga leta deloval v New Yorku, sedaj pa je ustaljen v Tel Avivu.

»Lew Tabackin pripada zelo redki sorti jazzovskih arheologov in avanturistov obenem. Na prvi noči Bernskih koncertov se je leta 1940 rojeni američan predstavil v izredni kondiciji. Idej in zraka mu kar ni hotelo zmanjkati! Njegovi riskantni, a natančni tenorski triki imajo iz dramatične perspektive veliko skupnega z mečevanjem v piratskih filmih. Najprej gre za veliki spektakel, takoj zatem pa za uspešno reševanje brezizhodne situacije.« Der Bund, 17.11.2004


April 2012
BRINA
Brina Vogelnik (glas)
Jelena Ždrale (violina)
Drago Ivanuša (harmonika)
Luka Ropret (kitara)
Nino de Gleria (bas)
Blaž Celarec (bobni)

Skupino Brina je leta 2003 ustanovila pevka Brina Vogelnik z željo po svežem in drznejšem glasbenem ustvarjanju, s katerim so obujali in predelovali ljudsko blago, vedno več repertoarja pa sestavljajo avtorske pesmi. Skupina se je že dodobra zasidrala na zemljevidu svetovnih glasb, kar dokazujejo številni nastopi na domačih in tujih koncertnih odrih in festivalih. Brina je izdala dva albuma: Mlado leto (2004) in Pasjo legendo (2006), letos jeseni pa bo sledil še tretji. Njegova rdeča nit je potovanje, iskanje samega sebe skozi usode junakinj sodobnega in starinskega sveta s prepletanjem ljudskega in sodobnega gradiva.

»Zdi se, da ima skupina vedno bolj izbrušen in samosvoj zvok (…) Brina se namreč vedno manj drži »etno-fletno« glasbenih aranžmajev, poleg tega je v glasbi zaznati večji avtorski pečat. Pevkina igriva nežnost se zato še zdaleč ni izgubila, kar se je odražalo predvsem v nekaterih zelo subtilnih skladbah, kjer je bilo v ospredju poleg njenega glasu le nekaj glasbil.«
Janez Pirc, Muska, julij-avgust 2006