Skrb za dom in stoično izpolnjevanje zakonskih dolžnosti so spretnosti, ki jih v svoji šoli za gospodinje vneto poučuje Paulette Van Der Beck. A ko nepričakovano ovdovi in ugotovi, da jo je mož pustil na robu bankrota, se njena prepričanja močno zamajejo. Jo bega vrnitev njene prve ljubezni? Ali pa je kriv revolucionarni duh maja '68? Kaj pa če je dobra žena končno postala svobodna ženska? Živahna in barvita komedija, postavljena v šolo za gospodinje na predvečer seksualne revolucije, se z ironijo in razposajenim humorjem loteva tem ženske emancipacije in spolne enakopravnosti. Z Juliette Binoche v glavni vlogi.

»Še vedno se spominjam priročnika za mlade pare, ki je ležal v kuhinji, kjer se je v poznih šestdesetih sukala moja mama, medtem ko je oče v dnevni sobi bral časopis in čakal, da ga pokličemo k večerji. /…/ Spomnim se tudi, da je mama občasno najela 'mlade deklice', kot jim je rekla, da so med počitnicami pazile na nas. /…/ Ob koncu šestdesetih so 'šole za gospodinje', ki so v več kot sto letih po vsej Franciji vzgojile cele vojske gospodinj, gospodinjskih pomočnic in varušk, preživljale svoja zadnja leta. To je bil konec nekega obdobja; časa, ko so še obstajale tovrstne ustanove, namenjene izključno dekletom, z edinim ciljem privezati jih na dom brez vsakršnih obetov za prihodnost razen služenja možu in družini. Tam so se mlada dekleta iz revnih družin učila voditi gospodinjstvo, šivati moževo spodnje perilo in nogavice, zaklati zajca, pripraviti piščanca, zloščiti tla, obnoviti dno stare ponve in pripraviti okusno jed iz ostankov. /…/ Ta čas se danes zdi daleč stran ... pa vendar …« Martin Provost

Martin Provost (1957, Brest) je kariero začel kot filmski in gledališki igralec, postal član Comédie-Française, napisal nekaj romanov in gledaliških iger, leta 1997 pa posnel svoj filmski prvenec. Uveljavil se je s portreti močnih ženskih likov, kakršnega je na primer upodobila Yolande Moreau v njegovem tretjem celovečercu, kritiški in komercialni uspešnici Séraphine (2008). Biografija o slikarki Séraphine Louis je bila nagrajena s sedmimi cezarji, tudi za najboljši film in glavno igralko. Leta 2013 je Provost posnel še eno biografijo, Violette, o pisateljici Violette Leduc, v Mestnem kinu Domžale pa smo si leta 2018 lahko ogledali njegovo Babico s Catherine Frot in Catherine Deneuve v glavnih vlogah.

»Film, ki se niti za trenutek ne jemlje preveč resno, prek neposrednega, prostodušnega in zelo učinkovitega humorja /…/ doseže svoj cilj: zabavati gledalce, ob tem pa naslikati tehten portret Francije v času, ko so ženske komaj dobile pravico, da odprejo bančni račun brez moževe avtorizacije. Režiser ob pomoči izvrstne igralske zasedbe in elegantne fotografije /…/ čudovito prikaže pot, ki smo jo v zadnjih petdesetih letih prehodili do ženske emancipacije, ter nas spomni, da je individualna svoboda ključnega pomena pri iskanju posameznikovega 'prostora v svetu'.« Fabien Lemercier, Cineuropa

»Hibridna pop komedija, ki pod fantastično zgodbo skriva temačnejše teme. /…/ V času, ko ženske dvigujejo svoje glasove, da bi enkrat za vselej pregnale zatohli vonj po patriarhatu /…/, ta nepopolna, a poživljajoča komedija deluje nadvse aktualno. /…/ Juliette Binoche kot Paulette Van Der Beck uprizori navdušujočo telesno preobrazbo, ko junakinjo, ujeto med dva svetova, popelje do zmagoslavja. Igralka v tveganem, a pogumnem bigger than life finalu prebije četrto steno ter – zaupajoč v subverzivno in osvobajajočo moč filma – pozove gledalce in gledalke, da se ji pridružijo.« Anne-Claire Cieutat, Bande à part

»Film je dinamično posnet, barvito oblikovan in odigran z užitkom. Posebno Juliette Binoche se na vso moč zabava v vlogi zadrgnjene Paulette, ki se počasi privaja na nove čase. Zakaj se ne bi tudi mi?« Guus Schulting, De Filmkrant