Prvi mož sodobnega britanskega žanra Ben Wheatley (Spisek za odstrel, Turista) se z retro »streljačino«, polno značilnega obešenjaškega humorja, pokloni bogati tradiciji akcijskih filmov in krimičev sedemdesetih let.

Boston v poznih sedemdesetih letih. V skladišču opuščene tovarne se pripravlja orožarska kupčija. Privlačna posrednica Justine je vezni člen med pripadnikoma IRE in tolpo prodajalcev orožja, ki jo vodita gizdalina Vernon in Ord. Toda ko med srečanjem pisane druščine ekscentrikov in vročekrvnih egov nenadoma odjekne strel, se posel sprevrže v buren strelski in besedni obračun – v bitko za plen, preživetje in najbolj domiselno repliko.

iz prve roke
»Gre za neke vrste čisti film. Želel sem ustvariti nekaj dinamičnega in kinetičnega; se posvetiti tistim rečem, v katerih resnično uživam, predvsem montaži. Malce tega lahko vidite že v filmu Spisek za odstrel in epizodah serije Doctor Who, ki sem jih režiral. Odraščal sem s filmi Sama Peckinpaha in spomnim se, kako močan vtis je name napravila montaža v filmih Divja horda, Prinesite mi glavo Alfreda Garcie ter Pat Garrett in Billy the Kid. /…/ Prebral sem veliko policijskih poročil o pravih strelskih obračunih. FBI v Miamiju je bil nekoč vpleten v enega res velikih spopadov in na spletu lahko najdete natančno transkripcijo dogajanja. Slišati je kot čista norost. Ideja, da bi iz tega naredil film, se mi je dolgo motala po glavi. Ko bereš policijske prepise in balistična poročila, postane očitno, da človek pod streli ne umre nemudoma, če krogle zgrešijo glavne organe. Drugo, kar spoznaš, pa je, da večina ljudi, ki se znajdejo v teh strelskih spopadih, ni prav dobro izurjena. Skušal sem si zamisliti, kako bi bil videti resnični obračun, kajpak v okvirih filmske fikcije in zabave. /…/ Veliko kriminalk se dejansko vrti okoli dela. Tudi Končni obračun bi lahko konec koncev govoril o vodovodnih inštalaterjih, ki popravljajo cevi in podobno. Toda film o vodovodarjih ne bi bil tako zanimiv. /…/ Menim, da so vsi žanrski filmi politični filmi. Vsaj morali bi biti. Morali bi govoriti o družbi, v kateri se trenutno nahajamo. Ne le graditi na drugih filmih. To me ne zanima. Oziram se nazaj k Zori živih mrtvecev, ki je sijajen film in hkrati sijajen politični film. /…/ Mislim, da bi morala [z Martinom] vsekakor posneti še en film v Bostonu … Takšnega, ki bi se odvijal v času mušket. Bil bi rimejk! Toda to bi bil zelo dolg film – trajal bi tri ure in pol. In še enega bi si želel posneti leta 2060, z laserskimi pištolami.« Ben Wheatley

»Ko mi je [Ben] poslal scenarij, sem rekel, 'o ja, rad bi bil zraven', saj je v njem korak za korakom opisal nekaj najbolj absurdnih, usodno zgrešenih mini načrtov – in jih vse do zadnjega tudi izpeljal! Če tamle leži kup denarja in streljajo na nas – naj vendar nekdo pograbi denar. Edina težava je v tem, da nas lahko ustrelijo. Če bom jaz kril tebe, obstaja možnost, da te ne bodo ubili. Samo ustrelili! Na neki način gre za mikrokozmos absurdnosti človeške narave.« Martin Scorsese, izvršni producent

portret avtorja
Ben Wheatley (1972, Billericay), britanski režiser in dobitnik številnih mednarodnih nagrad, vse od režijskega prvenca dalje uživa status kultnega avtorja sodobne žanrske produkcije. Filmsko kariero je začel kot animator, avtor kratkih filmov, reklamnih spotov in epizod številnih BBC-jevih televizijskih serij. Celovečerni prvenec Down Terrace (2009), ki ga je posnel v domačem Brightonu v pičlih osmih dneh, mu je prinesel nagrado britanskega neodvisnega filma (BIFA) na festivalu Raindance in lovoriko za najboljši film na Festivalu fantastičnega filma v Austinu. Nič manj uspešni Spisek za odstrel (Kill List, 2011), križanec med kriminalnim trilerjem in okultno grozljivko, je postal prvi od doslej petih filmov, katerih scenarij in montažo Wheatley sopodpiše z življenjsko sopotnico in soprogo Amy Jump. Sledil je režiserjev ekskurz v na videz lahkotnejše vode s črno-črno komedijo in festivalsko uspešnico Turista (Sightseers, 2012), v kateri je blestela britanska igralka in režiserka Alice Lowe (Mamaščevalka, 2016). Film Turista, ki je bil premierno prikazan v sekciji Štirinajst dni režiserjev v Cannesu, smo si lahko pri nas ogledali v okviru festivala LIFFe. Avtorjev šesti celovečerec Končni obračun je doživel premiero na festivalu v Torontu, kjer je prejel nagrado občinstva v sekciji Midnight Madness. Trenutno je v pripravi režiserjeva priredba klasike Henri-Georgesa Clouzota Plačilo za strah (Le Salaire de la peur, 1953).

odmevi medijev
»/…/ vrtoglavo skoreografirana – in presenetljivo komedijska – streljačina, v kateri število trupel doseže dve števki, izstreljene krogle pa so že naravnost višja matematika. Virtuozni dosežek streljanja na slepo pod režijsko taktirko Bena Wheatleyja, ki je brez dvoma najbolj razburljivo ime britanskega žanrskega filma vse od Guya Ritchieja, s katerim pa ne deli velike vneme, da bi se prodal. Skoraj stripovsko pretiran akcijski film križa nespoštljivo predrznost Steklih psov Quentina Tarantina z neusmiljenim duhom B filmov sedemdesetih let, pri katerih so si lahko gledalci obetali kvečjemu nekaj minut tega, kar počne Končni obračun večino svojega trajanja.« Peter Debruge, Variety

»To je tiste vrste radoživo nasilje, ki zahteva najstrožjo tehnično natančnost, te pa ima film v izobilju – od mojstrske montaže Wheatleyja in Jumpove, svobodnih jazzovskih improvizacij Geoffa Barrowa in Bena Salisburyja, do vselej sijajne fotografije Laurie Rose /…/. Toda kljub vsem šik pomežikom Johnu Boormanu, Samu Peckinpahu in Martinu Scorseseju (slednji je tudi izvršni producent filma), se Končni obračun na vso moč potrudi, da je videti karseda 'ne kot v filmih'. Metki ranijo in onesposobijo z največjo muko, najbolj 'zaslužene' smrti, ko končno nastopijo, sprožijo pri gledalcu zgolj nelagodje, in tisti elegantni 'uboji z enim strelom', na katerih temelji vsa tradicija hollywoodskih strelskih obračunov, vzbujajo pozornost prav s svojo odsotnostjo. /…/ 'Mislim na pravi Hollywood – okrožje Down v Severni Irski. Ne pa na tista jajca Cecila B. DeMilla,' se roga Smileyjev predstavnik IRE med uvodnim klepetom o (čem le?) vremenu, ki najbolje povzame Wheatleyjev tokratni credo. Končni obračun je še mnogo bolj kot njegovi prejšnji filmi, ki se navadno odvijejo v sanjski omotici, ponoreli domislek, poln bravure in črne, porogljive duhovitosti. To je morda tudi vse, kar ta film je, čeprav lahko čas in ponovni ogled seveda pokažeta nasprotno. Toda če je avtorski B film stare šole dandanes več ali manj stvar preteklosti, ni nihče bolj usposobljen za naslednika te tradicije kot Ben Wheatley.« Robbie Collin, The Telegraph

»/…/ Wheatley in scenaristka Amy Jump ustvarita najbolj blazen strelski obračun vseh časov, ko iz njega napravita ves film. Začinjeni dialogi in neutrudno nasilje se močno navdihujejo pri Samu Peckinpahu in Tarantinovih Steklih psih, čeprav tokrat komični kaos neskončne bitke ni dosti več kot razpotegnjen trik. Toda kako zabaven je ta trik: prej bobnarski solo kot balet krogel. Wheatleyjev 90-minutni akcijski vrhunec si izposodi ravno prave primesi za odličen šov. /…/ Film je en sam orjaški odmerek krvave absurdnosti brez pardona in talentirana igralska zasedba se ob vsem tem pokolu očitno slastno zabava. Brie Larson s svojo neprizadeto držo ponovno dokaže, da lahko obvlada ves prizor z enim samim pogledom, medtem ko kameleonski Copley s prebadajočimi očmi ustvari lik stripovskega psihopata.« Eric Kohn, IndieWire

»Zanesljivo kultna klasika v nastajanju, katere ponorelo prelivanje krvi se izkaže za nepozaben užitek. Film morda ni nič izvirnega, je pa adrenalinski šus, ki sem ga že krvavo potreboval.« Jared Mobarak, The Film Stage

»Brutalno učinkovita filmska zabava leti na krilih komedije, ki za razliko od vse povprek švigajočih krogel zadene v živo.« Wendy Ide, Screen Daily

»S Končnim obračunom želi Wheatley lastne meje filmskega nasilja potisniti dlje, do tiste skrajnosti, pred katero bi se drugi režiserji ustavili, on pa pahne vse skupaj naravnost čez rob. In tisto, kar mu na koncu koncev uspe, je ustvariti velik, veličasten pok, ki bo zagotovo predramil in pritegnil pozornost ne le avtorjevih strastnih privržencev, pač pa mnogo širše publike.« Kevin Jagernauth, The Playlist