Drama, nastala po D'Annunzijevem romanu, je portret dekadentne družbe skozi ljubezenski trikotnik.

Nedolžni (1976) so zadnje delo filmskega velikana Luchina Viscontija. Intimni trikotnik se dogaja v vilah rimske aristokracije, kjer je dekor do potankosti premišljen, v senzualnem vzdušju italijanskih podeželskih palač, njegovi razkošno kostumirani junaki pa zaradi vzvišene distance do lastnega čustvenega sveta vzbujajo vtis, kot da bi bili zamrznjeni v času. Premožni, privlačni, arogantni in brezobzirni Tullio Hermil zanemarja prikupno ženo Giuliano in se posveča ljubimki Teresi, samozadostni ovdoveli grofici. Živi v formalnem zakonu, dokler ne odkrije, da v tem paru ni edini, ki se je zapletel v zunajzakonsko ljubezensko razmerje. Ravno razkritje, da ga je žena prevarala z mladim pisateljem, v njem vzbudi ljubezen do dotlej čustveno zapostavljene Giuliane. Nepričakovano porojena ljubezen do žene, morda edina prava, ki jo je dotlej izkusil, botruje njegovi odločitvi, da ji bo odpustil ljubimkanje z mladim pisateljem, ki malo zatem umre. Nato pa ga kot strela z jasnega zadene novica, da je Giuliana, s katero nimata potomcev, z ljubimcem zanosila ...

»Asketsko oblikovana scena, kjer nekaj natančno razporejenih stolov in v črno blago oblečenih kubusuv z ličnimi, bogato okrašenimi kozarci, skodelicami za kavo in čaj, telefonom in kopico preostalih vsakdanjih predmetov nevsiljivo nakazuje različne interierje: Hermilovo domovanje, graščino njegove matere, gledališče, dom Hermilove ljubice, podkrepljena s čutno glasbeno tapiserijo, je neprecenljiv teatrski poligon za igralke in igralca, ki so se stvarno in suvereno spoprijeli z danim materialom.« Igor Đukić, Planet siol