Korupcija, nasilje in vodka v potokih: komično-ciničen vpogled v sprevrženo delovanje institucij na ruskem podeželju. Kolja živi v majhnem mestecu ob Barentsovem morju na severu Rusije in je lastnik avtomobilske delavnice. Njegovo podjetje se nahaja ob hiši, v kateri živi s svojo mlado ženo Liljo in sinom iz prejšnjega zakona. Hiša z najlepšim razgledom v mestu mu pomeni vse, saj tu živi že od rojstva. Župan mesta Vadim Šelevjat mu hoče zaradi idealne lege zemljišča posestvo zrušiti in zemljo vrniti v občinsko last. Ker se Kolja trmasto upira ponujenemu denarju, župan postaja vse bolj agresiven. Kolji je v veliko pomoč družinski odvetnik Dmitri, a ko se pritiski od zunaj povečujejo, se začne krhati tudi nepopustljivost nekdaj enotne družine.

Nagrade: nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film, nagrada »Zlati globus« za najboljši tujejezični film, Cannes 2014 - nagrada za najboljši scenarij,
München 2014 – nagrada za najboljši mednarodni film, EFA 2014 (evropska filmska akademija) – nominacija za najboljši film, Palič 2014 – nagrada za najboljši film, BFI London 2014 - nagrada za najboljši film

Režiserjeva izjava

Ko človek začuti zadušljivi stisk strahu in bojazni, ki ju netita pomanjkanje in negotovost, ko ga preplavijo nerazumne in neobvladljive podobe prihodnosti, zaradi katerih trepeta za svoje ljubljene in ga je strah pred smrtjo, ki preži nanj - kaj lahko naredi ta človek drugega, kot da se odpove svobodi in svobodni volji, ter ju hote in zavestno preda v roke zaupanja vredni osebi v zameno za varljiva zagotovila o miru, socialni varnosti ali celo o navidezni skupnosti?

Pogled na Državo Thomasa Hobbesa je enak filozofovemu pogledu na človekov pakt s hudičem: vidi jo kot pošast, ki jo je človek ustvaril, da bi preprečil »vojno vseh proti vsem«, in z razumljivim stremljenjem po varnosti v zameno za svobodo, ki je človekova edina in resnična lastnina.

Tako kot smo vsi vse od rojstva zaznamovani z izvirnim grehom, smo vsi rojeni v Državi. Duhovna prevlada Države nad človekom pa je brezmejna.

Trda in dvolična zveza med človekom in Državo je že dolgo časa ena od osrednjih in najbolj žgočih tem v Rusiji. Moj film pa je nastal na ruski zemlji samo zato, ker ne čutim nobene krvne vezi, nobene genetske zveze z ničemer drugim, potemtakem tudi z nobeno drugo. Ob tem pa sem trdno prepričan, da najsi kot posameznik ali skupina živimo v katerikoli družbi, od najbolj arhaične do najbolj razvite, bomo nekega dne vsi postavljeni pred naslednjo izbiro: ali bomo živeli kot sužnji ali kot svobodni ljudje.

Če lahkoverno mislimo, da mora obstajati državna oblast, ki nas lahko odreši te odločitve, se globoko in usodno motimo. V življenju slehernega posameznika nastopi trenutek, ko trči ob sistem in se sooči z njim, sooči se »s svetom«, in se mora zavzeti za svoj občutek za pravičnost, za svoje razumevanje Boga na Zemlji. Dandanes je v naši deželi še mogoče zastavljati ta vprašanja občinstvu in iskati ter celo najti tragičnega junaka, človeka oziroma lik, ki je tragičen že od nekdaj, in prav zaradi tega moja domovina zame in za tiste, ki so ta film ustvarili, še ni izgubljena.

O režiserju

Andrej Zvyagincev je študiral igro na Ruski akademiji za gledališko umetnost in sprva delal kot igralec. Meteorski vzpon je doživel leta 2003, ko je njegov celovečerni režijski debi Vrnitev z Beneškega filmskega festivala odnesel zlatega leva in leva prihodnosti. Film, ki je postal festivalska senzacija leta in režiserju prinesel primerjave s Tarkovskim, je bil kasneje nominiran za zlati globus, nagrajen pa je bil tudi z vodomcem na 14. LIFFu. Režiserjev drugi celovečerec Izgon je na festivalu v Cannesu leta 2007 prejel nagrado za najboljšega igralca, tretji celovečerec Elena pa posebno nagrado žirije v sekciji Posebni pogled leta 2011. Leviatan je njegov četrti celovečerni film.

Kritike

»/…/ nova ruska mojstrovina. /…/ mešanica Hobbesa, Čehova in Biblije, polna izjemnih podob in čudovite simetrije. /…/ Leviatan je tragična drama, ki prevzame s svojo moralno resnostjo; film z ostrino in močjo, ki se stopnjujeta do nekakšne strašne, uničujoče veličine. Zvjagincev združi zgodbo Stare zaveze z nečim, kar spominja na Žrtvovanje Tarkovskega; v sebi ima tudi kanček filmov Na pristaniški obali (On the Waterfront) Elie Kazana in /…/ klasike Vsi kraljevi možje (All the King’s Men) Roberta Rossna.« Peter Bradshaw, The Guardian

»/…/ režiserjev najboljši in najpogumnejši film doslej. /…/ obenem sodoben esej o trpljenju, triler z odprtim koncem in črna družbena komedija, najpomembnejša od vsega pa je komaj prikrita in z grenko ironijo prepojena politična parabola, usmerjena proti pokvarjenemu, uničujočemu režimu Vladimirja Putina.« Leslie Felperin, The Hollywood Reporter

»Vizualno čudovit v najboljši ruski wide screen tradiciji. Zvjagincev prepleta družbeni komentar, intenzivna čustva in duhovno alegorijo, ne da bi pri tem za trenutek izgubil človeško razsežnost pripovedi.« A.O. Scott, The New York Times

»Ta osupljiv, a strašen portret sveta, ki gre k vragu pod popolno zaščito varuhov zakona – pa tudi svete cerkve –, je ruski do najmanjšega detajla, hkrati pa bi ga lahko le z majhnimi prilagoditvami umestili kamorkoli.« Dan Fainaru, Screen Daily

»Ruski mojster /…/ prinaša osupljivo, presenetljivo smešno satiro, ki si drzne zastaviti vprašanje, ali njegova domovina deluje v dobro njenih državljanov.« Peter Debruge, Variety

»Primerjava z Jobom je eden izmed razlogov, zaradi katerih se nam je zdelo, da ima film skoraj coenovski pridih. Tako kot pri Zresni se (A Serious Man) gre za temačno komično zgodbo o nepopolnem človeku, ki je postavljen pred težke preizkušnje. Mestoma lahko najdemo celo sledi filma noir, čeprav je v vizualnem smislu bolj očitno izhodišče Tarkovski, v tonskem pa celo klasična hollywoodska melodrama. A Zvyagincev je zelo samosvoj režiser in film je celo v primerjavi z njegovimi prejšnjimi deli nekaj povsem drugačnega. /…/ Vsakršen dvom, ali gre za enega najpomembnejših svetovnih auteurjev, je s tem filmom izginil. Zvyagincev je bil vedno odličen režiser, a stanja v državi se na tak način še ni lotil. In zaradi tega je Leviatan ne le mojstrski, ampak tudi silno pomemben film.« Oliver Lyttlejohn, The Playlist

»To je velik film, grotesken in malce napihnjen, a prezreti ga je nemogoče. /…/ Leviatan je tragedija s kančkom črne komedije, ki se giblje z lastnim tempom in ritmom ter prisoli bolečo zaušnico sodobni Rusiji. /…/ Nobenega dvoma ni, da gre za pomemben in močan film.« Dave Calhoun, Time Out

»Režiserjeva sposobnost spajanja /…/ komičnih prvin z ostro kritiko institucionalne moči, trenutki vizualne veličastnosti in elementi metafizičnega raziskovanja (film evocira Hobbesa, Dostojevskega in Knjigo o Jobu) bo zagotovila njegov nadaljnji vzpon v sam vrh svetovnih auteurjev.« Daniel Fairfax, Senses of Cinema

»To je film divjega političnega besa, uperjenega proti pokvarjenim ruskim oblastnikom, hkrati pa skrivnostno in poetično delo, ki se nazadnje odpre metafizičnim perspektivam. In čeprav je globoko kontemplativen, v pripovednem smislu prav nič ne zaostaja. Z ubijalsko kombinacijo energije, domišljije in vizionarske filmske moči Leviatan namreč še kako upraviči svoj naslov.« Jonathan Romney, The Observer

»Leviatan s kirurško natančnostjo razgali rusko brezkompromisno in samodestruktivno dušo, pri čemer pa scenaristični dvojec ob vsem zloveščem tonu uporabi dobršno mero suhega humorja, ki vsaj malce razbremeni kot struno napeto tragedijo. /…/ Film, ki ga odlikujejo tako izjemna liričnost in simbolika kot odkrita politična sporočilnost, Zvjaginceva samo še utrjuje na mestu enega najbolj nadarjenih ruskih režiserjev, hkrati pa ga postavlja v vlogo malodane političnega oporečnika, ki je z Leviatanom dobil močan glas.« Kaja Sajovic, MMC RTV SLO

»Andrej Zvyagincev je v nekem intervjuju povedal, da se mu današnja Rusija kljub kapitalizmu, ki ga je objela, zdi podobna fevdalizmu. In tega res ni mogel bolje pokazati kot v prizorih, kjer pop svetuje Kolji, naj se sprijazni z vlogo Joba, nato pa v cerkvi blagoslavlja vso lokalno oblast (od sodnega do županskega zbora), da je z uničenjem neke družine in neposlušnega posameznika spet enkrat v prid 'višjega dobrega' (v prozi: kapitala) opravila svojo dolžnost.« Zdenko Vrdlovec, Dnevnik

»Film Leviatan kultnega ruskega režiserja Andreja Zvyaginceva je skalpel, ki z neusmiljeno natančnostjo reže v rusko stvarnost. /…/ glejte Zvyaginceva. /…/ Njegova zgodba lahko hitro postane vaša.« Andrej Stopar, MMC RTV SLO