iz prve roke
»dvoma, da bi že sodni primer sam po sebi lahko napolnil ves film. A želel sem posneti ljubezensko zgodbo in nisem hotel, da bi jo sodni primer preglasil. /.../ Dotaknila se me je prav ljubezen med dvema človekoma. Šele iz nje zraste drugi pomemben del zgodbe – odločitev vrhovnega sodišča. Menim, da je dragocen vsak trenutek, ki nas opozori na eleganco in preprosto lepoto ljubezni. /.../ Ko govorimo o enakosti in medrasnem zakonu, se ljudje zelo hitro skrijejo za svoja politična stališča, v ospredje stopi njihova ideologija, zatečejo se k posplošenim utemeljitvam, kar v resnici nima nobene zveze z vsakodnevno resničnostjo obravnavane tematike. Zakonca Loving sta resnična. Vsak dan vstaneta za zajtrk, vsak večer ležeta k počitku in poskušata ohraniti zvezo. Ko ju vidite, ni več o čem razpravljati. Kako bi sploh lahko oporekali temu razmerju? /.../ Lovingova nista bila niti nista želela postati mučenika. Nista bila in nista želela postati simbol. Bila sta le človeka, ki sta se ljubila in sta hotela biti drug z drugim in s svojo družino.« Jeff Nichols

zanimivosti
Loving proti Virginiji je pomemben sodni primer, ki je v ZDA postavil nov civilizacijski mejnik. Mildred in Richard Loving sta bila v Virginiji obsojena na leto dni zapora, ker sta kršila prepoved medrasne zakonske zveze. Ko sta svoj primer pripeljala pred sodišče, je vrhovno sodišče soglasno odločilo, da je zakon, ki prepoveduje medrasne zakonske zveze, neustaven. S to odločitvijo sodišča so bile ukinjene vse na rasi utemeljene pravne omejitve sklepanja zakonskih zvez v ZDA.

portret avtorja
Jeff Nichols (rojen leta 1978 v Arkansasu, ZDA) je predstavnik mlade generacije ameriškega neodvisnega filma. V svojih filmih se redno vrača med zgodbe z juga ZDA, od koder prihaja tudi sam, znan pa je tudi po plodnem sodelovanju z igralcem Michaelom Shannonom. Nicholsov prvenec Nasilne zgodbe (Shotgun Stories, 2007) je prejel številne nagrade in priznanja kritikov, slovenskemu občinstvu pa ga je režiser predstavil na ljubljanskem Liffu leta 2007. Pet let kasneje je prav tam prejel glavno nagrado vodomec za svoj drugi celovečerec Zaklonišče (Take Shelter, 2011), poetičen in alegoričen film o malem človeku v dobi ekonomskih in ekoloških katastrof. Njegov tretji celovečerec Mud (2012) je zgodba o moškem na begu pred roko zakona, podana s perspektive najstniškega fantiča, ki se ubežniku odloči pomagati. S četrtim celovečercem Midnight Special (2016), ki je bil prikazan v tekmovalnem programu berlinskega filmskega festivala, se je Nichols prvič preizkusil v znanstvenofantastičnem žanru. Film Loving je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu festivala v Cannesu.

odmevi medijev
»Loving je nepretenciozen film o dveh resničnih, skromnih osebah. A ne dovolite, da vas to zavede. Prav kakor sta Richard in Mildred Loving na koncu preobrnila status quo in se zapisala v zgodovino ameriškega prava, se tudi ta film o njunih življenjih izkaže za tiho vodo, ki dere bregove. /.../ Loving ni sodna drama, polna odvetniških strategij in prizorov s sodišča. Tega filma ne zanimajo javna, ampak zasebna življenja, zanima ga, kako sta se dva navadna človeka, prizadeta spričo dolgoletne ujetosti v spiralo neusmiljenega sistema, nekega dne odločila, da imata tega dovolj. /.../ Loving je ganljiv, a nikoli čezmeren, in nekatera sporočila podaja posredno – na primer posnetek para, ki gleda pristanek Neila Armstronga na Luni. Čeprav ni izgovorjena niti beseda, je poanta nedvoumna: človeka smo poslali na Luno, tema dvema človekoma pa ne moremo dopustiti, da živita v miru. Loving čudovito ilustrira to uganko, ki nas spremlja še danes.« Kenneth Turan, Los Angeles Times

»Loving je sicer intimen film, a ne razsipava s čustvi. /.../ Nobenih očitnih katarzičnih trenutkov nam ne nameni – nobenih velikih zlomov ali govorov ali sporov. Toda ne bodite presenečeni, če vam bodo ob koncu filma po licih polzele solze.« Bilge Ebiri, The Village Voice

»Film Loving se ogne hrupni drami in se raje drži prostorov, kjer se rada zadržujeta njegova junaka: prostorov umirjene družinske harmonije in domačih travnikov. Zgodovina je prikazana kot cirkus, ki se dogaja nekje proč od resničnega mesta bivanja. Medtem ko sodišče odloča o njuni usodi, se Richard vzpenja po lestvah in popravlja avtomobile, Mildred pa pospravlja po hiši in skrbi za otroke. Nichols /.../ utiša preostale dele filma, da lahko drobna dejanja upora, kot je roka, ki počiva na rami drugega, odmevajo, kot bi skozi stetoskop odjeknil udarec srca.« Sophie Monks Kaufman, Little White Lies

»Loving potegne dva lika iz zgodovine in si poskuša zamisliti, kakšna sta bila kot navadna človeka, preden sta postala spomenika izjemnosti ameriškega naroda. Film vztraja na stališču, da je Lovingova najbolj določala popolna vsakdanjost njune ljubezni in da je njun boj prav zato postal ena ključnih zgodb te dežele.« Manohla Dargis, The New York Times

»Stonova sijajna fotografija ujame čudovite detajle: bleščanje sonca, ko Richard stopi iz zapora, oblak pare, ki se radostno zgosti nad kotličkom na štedilniku, žalostno zaplato usihajoče trate ob vhodu hiše Lovingovih v Washingtonu, ki je tako beden nadomestek prerije. Film, podložen s senzibilnimi orkestrskimi kompozicijami, tu in tam pa tudi z jazzovskimi uspešnicami tistih časov, je zbrušen do visokega sijaja, a je kljub temu vse prej kot neizviren ali neoseben. Loving ali balada o Richardu in Mildred je najboljša možna različica tovrstnega filma – ne radikalna reinvencija zgodovinske biografske drame, ampak njena brezmadežna, zadržana revizija –, globoko občuten in nenavadno prepričljiv dokaz resnice, ki je včasih slišati naivno: ljubezen zmaga.« Jessica Kiang, The Playlist

»/.../ Nichols pripravi teren za mehak način naracije, kjer zgodbo pripovedujejo obrazi igralcev. Edgerton je prvovrstna izbira za vlogo zadržanega lika, ki ga bolj kot velikopoteznost zanima ohranitev njegove zasebnosti. Ruth Negga pa je tista, ki se skozi film resnično razvije v gibalo napredka. Njene begajoče oči zgovorno pričajo o rastoči želji po izravnavi krivice, povzročene družini, ki se medtem poveča za tri otroke, pa čeprav tega procesa ne zmore zares ubesediti.« Eric Kohn, IndieWire

»Nichols, pedanten kronist južnjaškega vsakdanjika, je ostal zvest zornemu kotu Lovingovih. 'To ni prav,' je vse, kar uspe Richard povedati v svoj zagovor ob aretaciji. To je sodna drama, ki na sodišče postavi le dva kratka prizora in se nikoli ne zateče k burni retoriki. Ko se Mildred in Richard prvič znajdeta na sodišču, ju vidimo, kako sklonjenih glav stojita pred sodnikom. Edina sled njunega upora je kratek premor, preden Mildred vidno pogoltne slino in prizna krivdo. Prizor je v luči njune ponižnosti le še bolj srhljiv in žalosten.« Isabel Stevens, Sight & Sound

»/.../ film prikaže vso paleto Nicholsovih veščin (njegov občutek za realizem in lahkotnost, s katero zleze po kožo likom delavskega razreda, njegov smisel za zadrževanje podatkov, za ritem in atmosfero, način, kako izzove čustva), saj režiser dobro ve, kako sporočila, ki bi jih rad prenesel gledalcem, v film vplesti tako mimogrede, da zgodbe s tako resno tematiko ne bi dodatno obremenil.« Fabien Lemercier, Cineuropa