Pietro Marcello (Martin Eden) se vrača k dokumentarnemu filmu z zgodbo o italijanskem kantavtorju Luciu Dalli. Skozi sproščeni pogovor dveh glasbenikovih prijateljev in s pomočjo svobodne uporabe množice arhivskih posnetkov režiser sestavi večplasten portret Italije v drugi polovici prejšnjega stoletja. To ni le poklon velikemu umetniku, ampak tudi Italiji, ki je izginila skupaj z njim. Film je svetovno premiero doživel na letošnjem Berlinalu.



iz prve roke
»Posneti film o Luciu Dalli je bila moja dolgoletna želja; projekt, ki je dozoreval skozi čas. Že kot otrok sem na očetovem gramofonu vedno znova poslušal Lucieve pesmi. V meni se je rodila velika strast do njegovega sveta, do njegove glasbe in besedil. Te pesmi so ujele neko obdobje ter postale del javne in zasebne domišljije Italijanov, radi so jih imeli tako bogati kot revni, tako moški kot ženske. /…/ Že pred Lucievo smrtjo sem si obljubil, da bom posnel film, ki bo skozi njegove pesmi ter osebno in umetniško življenje pripovedoval o Italiji. /…/ Pri Dallovih besedilih in glasbi sta me vedno navduševala njihova filmska moč ter jasen in ironičen pogled na spreminjajočo se Italijo; sposobnost predvideti dinamiko države, ki postaja moderna, medtem ko doživlja neizogibna protislovja. Umetniška vizija, ki izhaja iz zavedanja o družbenem izključevanju; iz sočutja do tistih, ki se gibljejo v vsakdanjem svetu in pišejo zgodovino, ne da bi se tega zavedali. /…/ Kako govoriti o Luciu Dalli? Lucio je namreč neulovljiv, neopisljiv. Njegov polimorfni značaj se hitro izmakne vsakemu poskusu upodobitve, vsaki definiciji: igralec, klovn, jazzovski glasbenik, popotnik, junak, pesnik, pevec, prerok, kameleon, provokator. Morda pa o Dalli sploh ni treba pripovedovati: izjemnost njegovega življenja bi morala zadostovati. In vendar se še kar sprašujemo. Nekaj manjka, nekaj nam je ušlo. Eno pa je gotovo: Lucio Dalla se je dotaknil življenja s tresočimi rokami, ga opazoval z živahnimi očmi otroka ter uspel v pesem ujeti svoj čas. To ni film o Luciu Dalli, temveč vizualna in zvočna simfonija sveta, ki si ga je Dalla zamišljal in o katerem je pel: piazze, lokali, kurbe, potepuhi.« Pietro Marcello