Oskarjevec Paolo Sorrentino znova skoči v čevlje starejših in modrejših, da bi z nežno, s humorjem našpikano in v elegantne kompozicije ujeto dramo razmišljal o minevanju časa.

»Vidiš tisto goro? Zdi se tako zelo blizu. To je prihodnost,« reče Mick svoji mladi sodelavki, preden ji pred nosom obrne daljnogled in ji pokaže še, kako oddaljena je z njegove perspektive videti preteklost. Mick in Fred, dva prekvašena skorajosemdesetletnika v luksuznih toplicah ob vznožju Alp, obkrožena z nenavadnimi osebki vseh sort, crkljata svoji obrabljeni telesi. Medtem ko energični režiser Mick še vedno hlasta po življenju in hiti dokončati scenarij za svoj novi film, se že dolgo upokojeni dirigent Fred trmasto otepa vabila k vrnitvi na oder. In čeprav prijatelja rada razdreta kakšen vic na temo staranja, se dobro zavedata, kako malo prihodnosti jima še ostaja. Zdi pa se, da se razen njiju z odtekanjem časa prav nihče pretirano ne obremenjuje. Oskarjevec Paolo Sorrentino po Neskončni lepoti znova skoči v čevlje starejših in modrejših – tokrat zato, da bi z nežno, s humorjem našpikano in v elegantne kompozicije ujeto dramo razmišljal o minevanju časa. Zvezdniška igralska zasedba in nagrada občinstva v Karlovih Varih.

Cannes. Nagrada občinstva – Karlovi Vari. Najboljši režiser, najboljša fotografija, najboljša montaža – srebrni trak, nagrade Italijanskega nacionalnega združenja filmskih publicistov. Italijanski zlati globus za najboljšo fotografijo. Toronto. Vancouver. London. Busan. Chicago. LIFFe.

iz prve roke

»Lahko bi rekel, da sem skušal posneti film, ki bi bil popolno nasprotje Neskončne lepote. Trudil sem se, da med filmoma ne bi bilo povezav. Seveda sta oba filma moja, zato je mogoče, da so med njima podobnosti, ki jih sam ne opazim. A Mladost je, v nasprotju z Neskončno lepoto, zelo preprost, zelo tih film. /.../ Mislim, da je izbira teme posledica moje omejene zmožnosti, da bi ustvaril film o 'čisti' ljubezni: za kaj takega sem preveč sramežljiv, zato sem koncept ljubezni sublimiral tako, da sem ga apliciral na prijateljski odnos, na spomin, na odnose med starši in otroki. To je moj poskus, da na čim bolj iskren način postavim ljubezen na svoje mesto. /.../ Zame je edina možna tema čas: kako mineva, koliko nam ga je še ostalo, koliko ga je že preteklo. Vse se vrti okrog časa. /.../ Morda sem ta film posnel zato, da bi pregnal določen strah, za katerega verjamem, da preganja nas vse. Minevanje časa me vznemirja, ker prihodnost predstavlja odlično priložnost za svobodo, svoboda pa je občutje, ki pripada mladim ljudem. /.../ Osnovna ideja filma je, da imajo tako starejši ljudje kot mladi vedno neka pričakovanja glede prihodnosti. Film je glede tega optimističen, saj pravi, da lahko v prihodnosti vsak najde trenutek svobode.« Paolo Sorrentino

Paolo Sorrentino (rojen leta 1970 v Neaplju, Italija) je italijanski scenarist, režiser in pisatelj. Njegov prvenec L'uomo in più je bil leta 2001 uvrščen v tekmovalni program beneškega filmskega festivala, naslednje leto pa še v program festivala v Karlovih Varih. Leta 2004 se je s srhljivko Le conseguenze dell'amore uvrstil na festival v Cannes ter požel dobre kritike in mednarodne nagrade. V letu 2008 je za dramatizirano biografijo kontroverznega italijanskega politika Giulia Andreottija Mogočnež (Il divo) na festivalu v Cannesu prejel nagrado žirije, leta 2013 pa za Neskončno lepoto (La grande bellezza, 2013) poleg BAFTE in zlatega globusa še oskarja za najboljši tujejezični film. Na canskem festivalu sta tekmovala tudi Družinski prijatelj (L'amico di famiglia, 2006), ki smo si ga lahko ogledali na Ljubljanskem filmskem festivalu, in Sorrentinov prvi film v angleškem jeziku, This Must Be the Place (2011). Pri nas smo njegovo delo na velikem platnu nazadnje videli v omnibusu Rio, ljubezen moja (Rio, eu te amo, 2015), ki je nastal v sklopu franšize Mesta ljubezni (Cities of Love), Sorrentino pa je zanj prispeval enega od desetih segmentov. Ukvarja se tudi s pisateljevanjem; izdal je dva romana, Hanno tutti ragione (2010) in Tony Pagoda e i suoi amici (2012).

»Mladost je najbolj nežen film Paola Sorrentina do zdaj, čustveno bogata kontemplacija življenjske modrosti – pridobljene, izgubljene in znova obujene. Nekje ob strani še vedno pozvanja cinizem, a ne kot glavna tema, ampak bolj kot oslabljen akord. /.../ Vse, kar od režiserja pričakujejo njegovi oboževalci, je tu: čudovite kompozicije /.../, vrhunsko razumevanje čustvenega razpona glasbe, očarljivo nepričakovane medigre in silovita igra, tokrat razdeljena na dve osebi /.../. Sorrentino svoje filme strukturira kot skladatelj (zato je Cainov lik še posebej na mestu): tu so velike teme, vključno s staranjem, spominom, ljubeznijo in lakoto po nadaljnji izpolnitvi, pa tudi krajši intermezzi, ki segajo od preprostega opazovanja prek uživanja v vizualnih kontrastih do skoraj mitskega čudenja lepoti v vseh njenih oblikah. In ni ga boljšega prizorišča za to, kot so hermetični elementi centra dobrega počutja – okolje, ki med drugim prikliče v spomin Thomasa Manna, Antona Čehova, Lani v Marienbadu in Osem in pol.« Jay Weissberg, Variety

»Film je v povzetku slišati resnoben in melanholičen – in tudi je, a hkrati je prazničen, baročen in nepredvidljiv, poln vizualnih in glasbenih gegov /.../.« Jonathan Romney, The Observer

»/.../ to je vizualna filmska gostija, ki staranje obravnava z nežnostjo in duhovitostjo.« Kate Muir, The Times

»Sorrentino vzpostavi čudno paradoksalen ton sproščene nepopustljivosti, ki objame nepretenciozna premišljevanja njegovih likov o njunih poznih letih in umetniških dediščinah, medtem pa prostor okrog njiju napolni s sanjavimi, bizarnimi liki, ki spominjajo na Sorrentinovega stilističnega predhodnika Fellinija, a brez njegove grotesknosti. /.../ Večina filmskih in gledaliških dramatikov pri obravnavi starostništva ne more mimo kopičenja filozofskih pridig o modrosti, izgubi, obžalovanju in sprejemanju, o tem, kaj je v življenju najpomembnejše, in podobnem, zato je Sorrentinovo izogibanje tem konvencionalnim držam neznansko osvežujoče. Mladost je bistroumen in lahkoten, trezen in vihrav, gibek, a razkošen film, hkrati zrel in razigran.« Todd McCarthy, The Hollywood Reporter

»V tej meditaciji na teme staranja, ustvarjalnosti in uprizarjanja spektaklov, postavljeni skoraj izključno v švicarski zdraviliški hotel, doseže prekipevajoča, s suhim humorjem posuta filmska opera Paola Sorrentina nove višave nastopaške, do kraja okusne veličastnosti. Sorrentino s pomočjo čudovitih podob odpre pore in vanje vtre blagodejna glasbena mazila, ta tretma pa izmenjuje s poživljajočimi pljuski hladne drame, ki nam jih postrežejo brezhibno negovani igralci-asistenti.« Lee Marshall, Screen Daily

»Tu so sijajne, nezgrešljivo sorrentinovske dramatične geste – veličastni, vrtoglavi premiki kamere, groteskni obrazi in dvobežiščne perspektive – in film je v vsakem trenutku gledljiv. /.../ Sorrentinovi filmi vedno tečejo gladko in premorejo nek zanos. Vse, kar ta režiser postavi pred kamero, je do neke mere vznemirljivo. V Mladosti je odličen prizor, kjer Fred in Mick skrivaj opazujeta starejši par, ki seksa v gozdu: prizor, poln komedije, absurda in odtujenosti.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Sorrentino in njegov stalni sodelavec, direktor fotografije Luca Bigazzi, najdeta v hotelu in njegovi okolici vse sorte vizualnih bonbončkov. Očarala sta me kar prekratek intermezzo, kjer goli obiskovalci turške savne srepeče strmijo iz mraka kot s kakšne Rembrandtove slike, in prizor, v katerem nasmejani Fred v gorah dirigira čredi krav, njihovi zvonci pa melodično pozvanjajo kot v indonezijskem gamelanu.« Robbie Collin, The Telegraph

»Mladost obstaja nekje med nadrealistično italijansko šolo Federica Fellinija, ki jo je Sorrentino raziskal že z oskarjevko Neskončno lepoto, in romantično šolo Bertoluccija.« Sasha Stone, The Wrap

»Paolo Sorrentino oblikuje podobe, ki so elegantno odštekane in prepojene z melanholijo. /.../ Premisleki so nežno posuti po seriji vinjet, ki si sledijo v spokojnem ritmu, da bi jih lahko raziskali in v njih prepoznali globokoumnost ali pa jih odmislili kot plehko banalnost.« Sophie Monks Kaufman, Little White Lies

»Sorrentino je kot vrhunski slaščičarski mojster, ki zlaga sladkorčke na pladenj, dokler ne dosežejo vrtoglave višine /.../.« Stephanie Zacharek, The Village Voice

»Sorrentino je posnel še en hommage filmski umetnosti pa tudi Evropi, ki se sonči v blišču svoje preteklosti, intelektualni pretencioznosti in samopoveličevanju, zaradi česar ji vedno znova uspe spregledati, da se časi spreminjajo in da taka, kakršno bi jo radi videli, lahko obstaja le še v švicarskih Alpah, na Čarobni gori, daleč od sveta.« Jožica Grgič, Delo