Skupina preživelih vojakov in žrtev vojne po razpadu Jugoslavije se kljub nezaupanju in predsodkom udeleži skupinske psihoterapije v odročnem hribovju Bosne in Hercegovine. Dve desetletji po koncu vojne se srbski, hrvaški in bošnjaški veterani pod vodstvom pacifističnega slovenskega terapevta (Sebastian Cavazza) znajdejo v praznem gorskem hotelu in v skupini je težko pričakovati absolutno harmonijo. Vsaka nepremišljena beseda ali malce ostrejši pogled lahko zaneti eksplozijo. Bivši vojaki se trmasto oklepajo fundamentalistične moškosti in predsodkov ter upirajo razkritju nehumanosti vojnih dogodkov. Sijajno režirani prvenec Alena Drljevića se ponaša z vrhunsko igralsko zasedbo, ki v terapevtskem procesu potihem le ugotovi, da drugemu lahko oprostimo šele potem, ko smo sposobni oprostiti samemu sebi.
nagrade
Posebna nagrada žirije, nagrada Europa Cinemas Label - Karlowy Vary 2017, Nagrada FIPRESCI - LIFFe 2017, Vesna za najboljo manjšinsko koprodukcijo - FSF 2017, Najboljši film - Zagreb film festival 2017
iz prve roke
»Poleti 2010 sem se prijavil na delavnico, ki jo je mirovna organizacija ponudila vojnim veteranom iz nekdanje Jugoslavije. Prvotno sem nameraval izpeljati raziskavo, ki naj bi postala osnova za kratek dokumentarec. /…/ Mislil sem, da sem osebne izkušnje iz vojne že davno pustil za sabo, da je to poglavje mojega življenja zaprto. A delavnica me je popolnoma prevzela. Sedel sem z ljudmi, ki so dobesedno streljali drug na drugega. Oziroma, če sem bolj natančen, streljali smo drug na drugega. Prvotno nezaupanje in nelagodje sta se počasi spremenila v neobičajno vzdušje razumevanja in sočutja. Globoko zakopana čustva in nerešena vprašanja, ki sem jih nosil v sebi, so prihrumela na dan. Vse to je prispevalo k odločitvi, da o tem posnamem dolgometražni igrani film.« Alen Drljević
o ustvarjalcih
Alen Drljević (1999) je že med študijem režije na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu režiral nekaj gledaliških predstav in kratkih filmov. Leta 2005 je diplomiral s kratkim igranim Prva plača (orig. Prva plata), ki je na 11. Sarajevo FF osvojil nagrado EFA/UIP, na Motovun FF 2006 pa je pobral nagrado za najboljši kratki film in je bil nominiran za nagrado Evropske filmske akademije (EFA) za najboljši kratki film. Njegov dokumentarec Karneval je bil leta 2006 v okviru največjega festivala dokumentarnih filmov IDFA prikazan v sekcijah First Appearance in Movies that Matter, na Trst FF 2007 pa je prejel nagrado občinstva za najboljši dokumentarni film.
odmevi medijev
»Žirije so se globoko dotaknili: nelinearno stališče, ki ga film zavzema do različnih perspektiv glavnih likov, katerih vloge živo zapolni izvrstna igralska zasedba; univerzalnost sposobnosti odpuščanja ne le drugim, ampak tudi sebi; pomembnost glavne teme filma za prihodnost Evrope kot skupnosti; ter subtilni komentar negativnih vplivov moškosti (mačizma).« iz utemeljitve žirije Europa Cinemas Label za najboljši evropski film, Karlovy Vary 2017
»Film priča o izjemnem talentu vseh igralcev in rezultat je resnično srhljiv. Lučev in Isaković upodobita alfa-moška in igralca obvladujeta tudi film. A Hadžihafizbegovićeva živčnost, Lerova tiha jeza, predvsem pa občutljivost, ki jo pokaže celotna igralska zasedba, v film vnašajo ravnovesje in ga obvarujejo pred pretirano sentimentalnostjo – vsemu vpitju, petju, ognju, solzam in celo krvi navkljub. /…/ Drljević mojstrsko uporablja omejene, zaprte prostore, psihodrama kot filmsko sredstvo pa se izkaže ravno tako katarzična za gledalce kot za like – takšna pa je najbrž tudi za vse tiste veterane, ki jim je uspelo stopiti korak naprej in so se odločili soočiti s svojo temačno preteklostjo.« Vladan Petković, Cineuropa
»Skoraj dvajset let po uradnem koncu sovražnosti številni bivši borci še vedno niso pobegnili preteklosti – dejstvo, ki ga celovečerni prvenec Alena Drljevića razkrije s subtilnostjo in energijo. Film je nekakšna komorna drama, ki se odvrti kot 12 jeznih mož, če bi bili vsi moški krivi.« Ben Croll, Screen Daily
»Silovita drama o posledicah jugoslovanskih vojn raziskuje travmo, predsodke in krizo moškosti. /…/ Jedrnati scenarij /…/ je diskurziven, a nikoli didaktičen /…/. Moški ne jočejo ni le pronicljiva raziskava mehanizmov krivde in skupinske dinamike. Kot namiguje že naslov, gre tudi za kritiko kulture nepopustljivega mačizma /…/. Film prinaša tudi nemočno spoznanje, da čeprav je pogovor morda pomanjkljiva in včasih neučinkovita ali celo kontraproduktivna terapija za vojne travme, je to hkrati edina rešitev za moške, ki so morda preživeli, a se v resnici nikoli niso zares vrnili.« Jessica Kiang, Variety
»Bolj kot tradicionalna zgodba o moškem ali moških na poti k odrešitvi film prepriča kot razsvetljujoč pogled v kompleksni preplet toksične moškosti, etničnih razprtij in življenjskih travm, ki jih je povzročil in okrepil konflikt. /…/ Igra in fotografija sta večinoma skorajda dokumentarni, čeprav so v filmu nedvomno trenutki /…/, v katerih se Drljevićeva odločitev, da bo raje kot naturščike izbral najboljše lokalne igralce, resnično obrestuje.« Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter