Prvenec mlade turške režiserke Deniz Gamze Ergüven je navdihujoča zgodba o petih odraščajočih sestrah in njihovem uporu zoper patriarhalne družbene norme, ki vladajo na podeželju sodobne Turčije.
Začetek poletja v obmorski vasici na severu Turčije. Lale in njene štiri sestre se na poti iz šole zaigrajo s skupino fantov. Nedolžna igra v očeh vaških varuhov morale hitro preraste v spolni škandal. Babica in stric, osramočena skrbnika deklet, se namenita radoživim upornicam pristriči peruti; družinski dom postaja iz dneva v dan bolj podoben zaporu, šolsko delo zamenjajo učne ure iz gospodinjstva, začne se dogovarjanje porok. Toda v sestrah tli neustavljiva sla po svobodi in vsaka na svoj način se borijo proti omejitvam, ki jim jih nalaga družba. Prvenec mlade turške režiserke Deniz Gamze Ergüven je navdihujoča zgodba o petih odraščajočih sestrah in njihovem uporu zoper patriarhalne družbene norme, ki vladajo na podeželju sodobne Turčije.
iz prve roke
»Zgodbe, ki se dogajajo v Turčiji, me še posebej zanimajo, ker je to področje, ki zares živahno brbota, vse se spreminja. Ni dolgo, odkar je dežela zanihala v bolj konservativno smer, a še vedno je čutiti zagon in energijo. Človek ima občutek, da je v središču nečesa, da se lahko kadar koli vse postavi na glavo, da gredo stvari lahko v katero koli smer. Turčija je tudi neverjetna zakladnica zgodb. /.../ Želela sem spregovoriti o tem, kaj pomeni biti dekle in ženska v sodobni Turčiji, kjer se o položaju žensk danes bolj kot kdaj prej javno razpravlja. /.../ Vse, kar je na kakršen koli način povezano z ženskostjo, je zreducirano na spolnost. Kot da bi imelo vse, kar naredi ženska ali mlado dekle, seksualen predznak. Poznam na primer zgodbe o ravnateljih, ki so v svojih šolah za fante in dekleta zgradili ločena stopnišča. Tako tudi povsem banalne stvari, kot je hoja po stopnicah, postanejo prepojene z erotiko. Ta primer lepo ponazori absurdnost takšne konservativnosti: vse je seksualizirano. Iz tega zraste podoba družbe, ki ženske reducira na stroje za rojevanje otrok, ki niso dobri za nič drugega kot za hišna opravila. Turčija je bila ena prvih držav, ki je ženskam že v 30. letih preteklega stoletja dala volilno pravico, zdaj pa se moramo boriti, da bi obdržale osnovne pravice, kot je pravica do splava. /.../ Film vidim kot pravljico z mitološkimi motivi, kot so Minotaver, labirint, Lernajska Hidra – dekleta so kot eno telo s petimi glavami – in ples, ki ga simbolizira nogometna tekma, ki se je želijo udeležiti dekleta. /.../ Želela sem, da bi bili moji liki herojinje in njihov pogum je moral biti poplačan. Na koncu so morale zmagati na najbolj razburljiv možen način. Dekleta vidim kot nekakšno petglavo pošast, ki izgubi del sebe vsakič, ko katera od njih zapusti zgodbo, a zadnja glava vendarle pride na cilj. Prav zato, ker so se njene sestre ujele v zanko, se najmlajša Lale ubrani pred njihovo usodo. Ona je zgoščena verzija vsega, kar si želim biti sama. /.../ Mustang je divji konj, ki čudovito simbolizira mojih pet ognjevitih in neukrotljivih junakinj. Celo njihovi lasje spominjajo na konjsko grivo in v vasi delujejo kot čreda mustangov, ki si utira pot. Tudi zgodba se premika hitro, kot mustang, po katerem je dobila ime, galopira proti cilju, in ta energija je prisotna v samem srcu filma.« Deniz Gamze Ergüven
portret avtorice
Deniz Gamze Ergüven (rojena leta 1978 v Ankari) je odraščala med Francijo, Turčijo in ZDA. V Johannesburgu je študirala književnost in zgodovino Afrike, nato pa je na pariški filmski šoli La Fémis vpisala še študij režije. Nase je opozorila že z diplomskim kratkim filmom Bir damla su, ki je bil prikazan na več mednarodnih festivalih in nagrajen v Locarnu. Mustang je njen celovečerni prvenec, svetovno premiero pa je doživel v sekciji Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu.
odmevi medijev
»Čeprav prikazuje bivanje v ujetništvu, /.../ je ta osupljivi prvenec poln življenja /.../. Zgodba korenini v smehu in solzah, predvsem pa v žilavi moči deklet, da se uprejo omejitvam, ki ubijajo duha. /.../ V Turčiji rojena režiserka v svoji zgodbi spretno razvršča dogodke po časovnici in jo brez zadržkov obliva z iskrenim občudovanjem lepote – to so kvalitete, ki manjkajo drugim, bolj shematičnim prikazom trka s tradicionalnimi običaji, tako turškimi kot katerimi drugimi.« Nicolas Rapold, The New York Times
»Namen scenarija /.../ je prikazati, kako konservativna morala /.../ ženskam omejuje prostost, s tem ko naravni razvoj izenači z grešno spolno slo. Začetni prizori izžarevajo idilični občutek svobode in se poigravajo z nelagodjem odraslih ob prikazu nedolžne seksualnosti, kot jo v svojo fotografijo učinkovito zajema Sally Mann; slapovi bujnih las, ki privlačijo poglede, pa so očiten namig na preokupacijo tradicionalnega muslimanskega sveta z ženskimi lasmi.« Jay Weissberg, Variety
»Mustang iz naslova filma je pasma konja. Beseda izhaja iz španščine in označuje nekaj, kar je brez lastnika, kar pripada vsakomur in nikomur. Obenem je to pasma, ki je znana po svoji veliki odpornosti, pa tudi po tem, da je v čredi vodilna kobila, ki v primeru nevarnosti vodi čredo, medtem ko se žrebec bori z nasprotnikom. V filmu /.../ so vsi ti pomeni prisotni – življenja sester ne pripadajo njim samim, kot sirote dejansko niso od nikogar zares, njihova prihodnost pa je razpoložljiva za najboljše snubce. In spet, ženske so tiste, ki v nedolžnem obnašanju deklet prepoznajo ogrožanje patriarhalnih družbenih norm, znotraj katerih so tudi same brezpravne, in moški je tisti, ki zgradi brezkompromisno obrambo. In vzorec se spet obrne naprej.« Ženja Leiler, Delo
»Z vsakim dekletom, ki ga pogoltne tradicija, z vsakim novim snubcem, ki potrka na vrata, Ergüvenova še malo privije moreč občutek bližajoče se pogube – kot v trilerju, kjer liki drug za drugim odpadajo iz zgodbe. /.../ A /.../ ob mojstrsko tempiranem tiktakanju pripovedi režiserka tudi dokaže, da razume, kaj je gonilna sila tovrstne tradicije in običajev. /.../ Marsikaj, kar se zgodi dekletom, je storjeno, ker ljudje verjamejo, da delujejo v njihovo dobro. Pohabljajoči paternalizem tega sveta svojim žrtvam v želji, da bi razvajal, zavaroval in ohranil, odreka možnost opolnomočenja. To je hladna, trda resnica v srcu čudovitega, srh vzbujajočega filma.« Bilge Ebiri, Vulture
»Režiserka se spretno izogne pastem jadikovanja in pretirane dramatizacije in verodostojno prikaže, kako družba, ki ji z blagoslovom tradicije vladajo moški, postopoma zateguje zanko okrog mladih deklet. Z odločitvijo, da zgodbo pove z gledišča najmlajše med sestrami, uporniške in jezikave Lale, režiserka v svoj film vbrizga odrešujoč odmerek humorja – nepopustljivo energijo, sončni optimizem, ki uravnoveša bolj žalostne trenutke zgodbe.« Fabien Lemercier, Cineuropa
»V nasprotju z aktualnim dogajanjem si junakinje Deniz Ergüven – najstniške sestre, ki s svojimi razpuščenimi lasmi in s soncem obsijano čutnostjo spominjajo na Renoirjeve modele – upajo visoko dvigniti glavo in pogledati v obraz tistim, ki jim delajo krivico. Ergüvenova snema njihova brsteča telesa z enako brezkompromisno energijo in svojo pripoved – spretno zasnovano mešanico tragedije in pripovedke – osvobodi žanrskih okovov ter namesto tega ustvari lastno različico magičnega realizma.« Yonca Talu, Film Comment
»/.../ film, ki je v enaki meri žalosten in veder /.../. Nepričakovan, tipično elegičen glasbeni prispevek Warrena Ellisa dela čudeže.« Cerise Howard, Senses of Cinema
»/.../ naravne radoživosti deklet /.../ ni mogoče zatreti. /.../ Videti je skorajda, kot bi razkošno svetlobo, ki jih obliva, izžarevale one same. Prikazane so kot veličasten klobčič rok, las in nemirnih, vitkih nog, medtem ko poležavajo po svojih spalnicah, opremljenih v divje rožnatih odtenkih, za katere se zdi, da niso toliko stvar izbora notranje opreme kot projekcija ženskosti, ki je ni mogoče zajeziti.« Jonathan Romney, Film Comment