Stari rezbar Pepe izdela lutko. Potem pa se zgodi nekaj čudežnega: lesenjaček začne govoriti, hoditi, tekati in jesti kot vsak drug fant. Pepe ga poimenuje Ostržek in ga vzgaja kot lastnega sina. A biti priden ni lahko … Režiser Matteo Garrone (Gomora, Resničnost) in igralec Roberto Benigni vdahneta novo življenje priljubljeni zgodbi o leseni lutki, ki oživi v rokah starega rezbarja. Zvesta, a hkrati zelo osebna priredba klasike Carla Collodija pričara fantastični svet skrivnosti in čudežev, postavljen pred realistično ozadje ruralne Italije poznega 19. stoletja. Brezčasna pravljica za vse generacije.

Vstopnice za spletni ogled filma so na voljo za nakup do 16. maja.

V novi različici brezčasne in klasične zgodbe, ki se je dotaknila src ljudi povsod po svetu, se Matteo Garrone vrača k prvinam pripovedi o Ostržku. V inovativnem filmu, ki so ga posneli na prečudovitih italijanskih ulicah, Garrone pričara bogat fantazijski svet, poln skrivnosti in čudes, kjer ne manjka žarečih, zabavnih in ganljivih trenutkov.

Oskarjevec Roberto Benigni upodobi Pepeta, ostarelega rezbarja, ki izdela lutko. A zgodi se nekaj čarobnega. Nabrita lutka začne govoriti. Lahko hodi, teče in jé kot otrok. Pepe ga poimenuje Ostržek in ga vzgaja kot sina.

A Ostržek težko ostane priden. Hitro ga zanese na kriva pota, nezgodam pa kar ni videti konca. Ukanijo in ugrabijo ga razbojniki, ki ga lovijo po čudovitem svetu edinstvenih bitij. Znajde se v drobovju gromozanske morske pošasti, v Deželi igrač, pa tudi na Polju čudežev. Njegova zvesta prijateljica Plavolaska mu poskuša pokazati, da se njegove sanje, da bi postal deček iz mesa in krvi, ne bodo uresničile, dokler se sam ne bo spremenil.

Leta 2002 je Roberto Benigni zrežiral svojo različico Ostržka in v njej tudi odigral naslovno vlogo. Leta 2021 naj bi v kinematografe prišli še dve filmski verziji knjige: stop-motion muzikal v režiji Guillerma del Tora (Oblika vode) in igrana priredba Disneyjeve risanke iz leta 1940 v režiji Roberta Zemeckisa (Forrest Gump, Brodolom).

»Ostržek je lik, ki me je od nekdaj privlačil. Številni so opazili njegov vpliv v Gomori in Resničnosti. O Ostržku sanjam že od otroštva; na svoji mizi imam še vedno storyboard, ki sem ga narisal in pobarval kot otrok in je eden mojih najdragocenejših spominkov. /…/ Največji izziv je bil presenetiti tiste, ki mislijo, da Ostržka poznajo na pamet; najti nekaj novega v zgodbi, ki je postala del kolektivnega spomina. To mi je – paradoksalno – uspelo tako, da sem ostal zvest izvirniku. Ne vem zakaj, ampak vsi, ki so se kdaj lotili Ostržka, so se čutili poklicane, da ga izumljajo na novo, da ga posodabljajo: vsako obdobje od fašizma naprej si je skušalo zgodbo prisvojiti. Ob branju izvirnika se ti zato skoraj vse zdi novo. Marsikdo bo najbrž vzklikal: poglej, kaj vse si je Garrone izmislil! Ampak v resnici je vse v knjigi. /…/ V Ostržku so res mračni, halucinatorni in vznemirjujoči trenutki, a v bistvu gre za zgodbo, ki naj bi zabavala otroke. Zdelo se mi je, da moram – če hočem biti zvest Collodiju – gledalca nasmejati; narediti film, ki se bo dotaknil vseh. Zabaven film, v katerem ni meje med komedijo in dramo. /…/ Ostržek je film za družine, za stare in mlade. In ni ga čez Roberta Benignija, ki je zabaval in ganil milijone ljudi po vsem svetu in ga imajo radi gledalci vseh starosti. /…/ Posneti Ostržka in režirati Roberta Benignija sta dve veliki želji, ki sta se mi uresničili v enem samem filmu.« Matteo Garrone

Matteo Garrone (1968, Rim) je po zaključenem Umetniškem liceju delal kot asistent kamere, nato pa se je posvetil slikarstvu. Njegov prvi kratki igrani film Silhouette je bil leta 1996 nagrajen na festivalu Sacher Nannija Morettija. Naslednje leto je v okviru lastne produkcijske hiše Archimede režiral svoj prvi celovečerec Terra di Mezzo. Sledili so filmi Gosta (Ospiti, 1998), Rimsko poletje (Estate romana, 2000), Nagačevalec (L’imbalsamatore, 2002) in Prva ljubezen (Primo amore, 2004). Največji uspeh je dosegel leta 2008 s priredbo razvpitega romana Roberta Saviana Gomora (Gomorra), za katero je med drugim prejel veliko nagrado žirije v Cannesu, nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film ter nominacijo za zlati globus. Sledila je Resničnost (Reality, 2012), ki je režiserju prinesla drugo veliko nagrado canske žirije. V Cannes se je Garrone vrnil leta 2015 z domišljijsko Zgodbo vseh zgodb (Il racconto dei racconti), leta 2018 pa z Dogmanom, ki je prejel tamkajšnjo nagrado za najboljšo moško vlogo. Leta 2012 so na LIFFu pripravili retrospektivo režiserjevih del, na rednem sporedu pa smo si lahko ogledali filma Resničnost in Dogman. Ostržek je bil premierno prikazan na Berlinskem filmskem festivalu.

http://www.matteogarrone.eu/

»Rimski auteur Matteo Garrone /…/ ustvari najbolj prepričljivo, smešno in ganljivo igrano priredbo edinstvene otroške knjige Carla Collodija iz leta 1883, kar smo jih kdaj videli. /…/ Zgodbo umesti v fevdalno Toskano, kjer je življenje težko, revščina in lakota zelo resnični in kjer lahko sodnik obsodi fanta za zločin nedolžnosti. /…/ Prizorišča naslikajo realistično podobo podeželske Italije, kjer je edina oblika družbene mobilnosti pobeg v svet domišljije; tega pa omogočajo lutkovne predstave, cirkusi in zgodbice, kakršna je tale. Ko eterična, aristokratska Plavolaska v podobi Marine Vacth Ostržku reče, ‘Lutke se rodijo kot lutke, živijo kot lutke in kot lutke umrejo’, se zdi, da skuša film servirati modno politično poanto – a stavek prihaja naravnost iz Collodijevega romana. Prav zares: Garrone in njegov soscenarist /…/ sta v knjigi, napisani pred skoraj sto štiridesetimi leti, našla nekaj brezčasnega: besedilo ne potrebuje posodabljanja, da bi nas nagovorilo v teh negotovih časih.« Lee Marshall, Screen Daily

»Garrone je preprosto ustvaril najbolj zvesto priredbo Collodijeve klasike: ne reinterpretacije, pa tudi ne mračne reinterpretacije. Pravljico za vse, že, a takšno z dvema obrazoma: zgodba o leseni lutki se odigra pred kuliso izgubljenega sveta, ki je morda tisto pravo srce filma.« Emiliano Morreale, La Repubblica

»V tej osveženi upodobitvi priljubljene italijanske klasike, podkrepljeni z magičnim realizmom in resnično osupljivo prostetiko, Pepe in preganjana lesena lutka raziskujeta dinamiko med očetom in sinom. /…/ Igralska zasedba se ponaša z množico znanih obrazov italijanskega filma, med katerimi najbolj blesti prav Roberto Benigni kot čustveno jedro filma. /…/ Revnega možakarja, ki žrtvuje vse za sina, odigra s subtilnim humorjem in patosom. Za Garroneja Ostržek ni toliko zgodba o lutki, ki bi rada postala pravi fant, ampak bolj zgodba o revežu, ki bi rad postal dober oče.« John Bleasdale, Sight & Sound

»Garrone si zasluži vse pohvale za premišljen način, kako je svojo vizijo prenesel na veliko platno. Prav vsak posnetek /…/ je prežet z ljubeznijo do tradicionalnih metod filmskega ustvarjanja. Ostržek je sapica svežega vetra v dobi računalniško generiranih podob.« Joseph Walsh, Time Out

»Režiser in njegov soscenarist sta nam poklonila zgodbo, ki sentimentalnost in grotesknost [izvirnika] spaja na zelo vznemirljiv način. Film pogosto deluje skoraj kot grozljivka. /…/ V njem je malce Spak Toda Browninga (in malce Frankensteina), ščepec Alice v čudežni deželi ter kanček Starega in Novega testamenta. /…/ Ostržek je resnično bizarna zgodba; Garrone iz nje ustvari čudno privlačen spektakel.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Garronejeva priredba je brez dvoma prelomna. Najbolj osupljiv dosežek filma je morda prav način, kako realistično prizorišče, naseljeno z revnimi, lačnimi prebivalci Italije 19. stoletja, združi s sanjskim, fantastičnim tonom knjige.« Deborah Young, The Hollywood Reporter

»Protagonist filma ni toliko uporna lutka, ampak Italija s svojim morjem in plažami, vaščani, palačami, vilami in utrdbami; siromašna, a prelepa dežela, kjer ljudi in njihova težka življenja obkroža narava. Nekakšen zemeljski paradiž ali oleografija Kristusovega rojstva, kjer lahko celo anomalija, kakršna je Collodijeva lutka, najde prostor za svojo slikovito pustolovščino. /…/ Italija devetnajstega stoletja s težiščem v majhni toskanski vasici, kraj in čas pred strahovito umazano Italijo /…/, ki jo je Garrone kasneje učinkovito opisal v Gomori, Resničnosti in Dogmanu.« Marco Belpoliti, Doppiozero

»Ali je Garronejev Ostržek politični film? Seveda, tudi to: samo vizionarski filmi, kakršen je ta, nam lahko povedo nekaj o svetu, v katerem živimo. Za tiste, ki tega ne vidijo in ne razumejo, morda ponovimo zadnji stavek, ki ga v Benignijevem Ostržku Plavolaska nameni Kodru: ‘Morda je bolje, da si greš kupit par očal.’« Gianni Canova

»Pravljica, ki začara s podobami in se približa Collodiju z ljubeznijo, predanostjo in izjemnim spoštovanjem.« Paola Casella, MYmovies.it