Prvi, a dolga desetletja tleč in monumentalen dokumentarni projekt Terrencea Malicka (Drevo življenja, Čudežu naproti) je hvalnica naravi, življenju in znanstvenemu spoznanju, katere protagonist je vesolje samo.

Kaj po vsem tem času pomeni biti mi - tukaj, zdaj? Silovita geologija zgodnjega planeta. Prve celice, ki rastejo, se delijo, raziskujejo vsak dosegljivi habitat. Začetek rib, gozdov, dinozavrov in ne nazadnje naše človeške vrste. V filmskem doživetju za čute, um in dušo se vesolje, od rojstva zvezd do eksplozije življenja na Zemlji, v uri in pol razvije pred našimi očmi. Potovanje časa je himna naravi, življenju in vesolju, ki jo je Malick ustvaril s pomočjo ekipe znanstvenih svetovalcev, s čimer nam vrsto naravnih pojavov - tako tistih vesoljskih kot tistih mikroskopskih - prikaže povsem na novo.

festivali, nagrade: Benetke 2016 (nagrada Green Drop in nominacija za najboljši film), Toronto, Bergen, Sitges

zanimivosti
Film Potovanje časa: pot življenja je bil posnet v dveh različicah: kot celovečerec, ki ga spremlja pripoved igralke Cate Blanchett, ter v skrajšani, 45-minutni verziji s pripovedjo Brada Pitta, ki je namenjena predvajanju v kinodvoranah z IMAX tehnologijo. (http://voyageoftime.imax.com/)

Film je nastal v tesnem sodelovanju z ekipo znanstvenikov in strokovnjakov z različnih področij, zlasti pa pod budnim očesom glavnega znanstvenega svetovalca, dr. Andrewa Knolla, profesorja geologije in planetologije na harvardski univerzi ter Nasinega svetovalca, ki se v svojem delu posveča zgodnji evoluciji vrst in geološki zgodovini Zemlje ter, kar je najpomembnejše, povezavam med obema sferama raziskovanja.

iz prve roke
»Terryju sem v šali rekel, da bi bil film, če bi ga režiral jaz, videti popolnoma drugače. Najverjetneje bi spominjal na dokumentarno oddajo s televizije PBS in obdelal običajne glavne točke: kaj vemo, kako to vemo in kdaj je do tega prišlo. Toda to ni Terryjeva misija. Njegov film se sprašuje nekaj povsem drugega: kako mi kot produkti dolgotrajnega procesa evolucije o tem procesu razmišljamo? In tega vprašanja se loti skozi najbolj čudovito evokativne podobe, kar sem jih kdaj videl in kar jih bržkone kdaj bom. Čisto mogoče gre za najbolj drugačno in edinstveno pripoved zgodbe življenja, kar jih je. /…/ Sijajno pri tem filmu je, da nima prav nič skupnega s prirodoslovnimi deli, kot jih poznamo – s filmom, v katerem se biolog srednjih let v bermuda hlačah sprehaja po savani in nam razlaga o mravljiščih. Ta film pripada povsem drugi ravni in Terry preprosto odpravi vse ustaljene konvencije. Ne le da za tovrsten pristop obstaja prostor, pač pa se je dobesedno moral pojaviti velik filmski avtor, ki je zmožen napraviti korak nazaj in nam povedati, da je zgodba o življenju najbolj neverjetna zgodba, kar jih lahko povemo – in hkrati zgodba, ki pripada vsem nam.« Andrew Knoll, znanstveni svetovalec

portret avtorja
Terrence Malick (1943, Illinois) je odraščal v Teksasu in Oklahomi. Leta 1966 je dokončal študij filozofije na Harvardu in se kot Rhodesov štipendist vpisal na univerzo v Oxfordu. Po sporu z mentorjem doktorske disertacije se je vrnil v Združene države, kjer je sprva predaval filozofijo na MIT in delal kot svobodni novinar za časopise Newsweek, Life in The New Yorker, nato pa se vpisal na Ameriški filmski inštitut, kjer je leta 1969 magistriral s kratkometražcem Lanton Mills. Celovečernemu prvencu Surova balada (Badlands, 1973) so sledili Božanski dnevi (Days of Heaven, 1978), ki so leta 1979 poželi oskarja za najboljšo fotografijo in nagrado za najboljšega režiserja v Cannesu. Že istega leta je Malick začel razvijati projekt o nastanku življenja na Zemlji z naslovom Q, v fazi predprodukcije pa se je nenadoma preselil v Pariz in popolnoma umaknil iz javnega življenja. Delo pri projektu Q je vrsto let pozneje postalo osnova za film Drevo življenja (The Tree of Life, 2011). Leto 1998 pomeni režiserjevo vrnitev s filmom Tanka rdeča črta (The Thin Red Line, 1998), ki je prejel sedem nominacij za oskarja in zlatega medveda na filmskem festivalu v Berlinu leta 1999. Po odkritju Malickovega članka o Che Guevari iz šestdesetih let mu je Steven Soderbergh ponudil vlogo režiserja in scenarista pri filmu o tem revolucionarju. Vendar je zaradi težav s financiranjem Malick od projekta po letu in pol odstopil ter po lastnem scenariju, ki ga je začel razvijati že v sedemdesetih, posnel Novi svet (The New World, 2005). Malickova družinska drama Drevo življenja je bila premierno predstavljena na festivalu v Cannesu leta 2011, kjer je prejela najvišjo lovoriko – zlato palmo za najboljši film. Enigmatični Malick, na čigar filme smo bili vajeni čakati po več let in celo desetletij, se je le dobro leto kasneje vrnil z novim delom, Čudežu naproti (To the Wonder, 2012). Nenadoma izjemno produktivni režiser je pred ambicioznim, epskim filmom Potovanje časa: pot življenja dokončal tudi celovečerec Knight of Cups (2015) s Christianom Balom, v postprodukciji pa sta ta hip že dva nova projekta, biografska vojna drama Radegund in glasbena drama z blestečo zasedbo Song to Song.

odmevi medijev
»Malickov eksperimentalni prirodoslovni esej Potovanje časa: pot življenja razpre obilo težavnih, a vznemirljivih duhovnih vprašanj v skrajno zgoščeni formi. Lahko bi imel naslov V globine Drevesa življenja. Ponudi pogled na dramo človeštva v vsej njeni božanski neizmernosti, od posnetkov prostranih travnikov do animiranih dinozavrov, ki umirajo na plaži. Podobe divjadi se prepletajo z mikro- in makroskopsko fotografijo ter animacijo, medtem ko glas pripovedovalke vse skupaj poveže v brezšivno tapiserijo. Človeška bitja se pojavijo le občasno – najprej v zrnatih, pikseliranih podobah človeškega trpljenja, kasneje v prizorih prvobitnih prebivalcev zemlje med igro, lovom in spopadom (ki so bili tako kot nadrealistični puščavski prizori iz filma Drevo življenja posneti že pred desetletji, za projekt z imenom Q). To je Malickov najbolj iskren in razgaljen film – poln zanosa, a hkrati zamotan; intelektualen, a hkrati globoko ganljiv. Če se gledalec le prepusti izkušnji. In prav to je Potovanje časa bolj kot katerikoli avtorjev film doslej: čisti kinematografski užitek, ki nagovarja tako um kot dušo.« Olaf Möller, Film Comment

»Če so Drevo življenja zaradi kozmičnih podob in evolucijske teme primerjali z epohalno vizijo človeštva iz Kubrickove Odiseje v vesolju, kaj naj potem rečemo o Potovanju časa? Malickova vizija, ki se razteza od počela fizičnega vesolja do pojava človeške vrste na Zemlji in naprej v prihodnost, presega najbolj izčrpne znanstvene in naravoslovne dokumentarce. Orgija veličastnih, osupljivih podob, posnetih na 35-milimetrski trak, napolni gledalca z globokim spoštovanjem /…/. Ideja posneti film o rojstvu vesolja ni za Malicka nič novega. Porodila se mu je že v poznih sedemdesetih letih kot projekt s preprostim naslovom Q /…/. In samo predstavljamo si lahko, kako močno je napredek tehnologije v zadnjih štiridesetih letih vplival na končno podobo filma. Ob spremljavi simfonije svetlobe in glasbe ognjeniki v gostih črnih oblakih bruhajo v nebo svoja ognjena drobovja, in ko se kadeča lava končno ohladi ter oblikuje peščene plitvine oceana, vemo, da je nastal naš planet. Kasneje se pojavijo osamljene kreature, dinozavri in njim sorodna bitja, ki tavajo po Zemljinem obličju, dokler švigajoči komet ne napove, da je tej obliki življenja odbila poslednja ura. /…/ Sliši se kot težak izziv, toda ponavljajoča se vprašanja, ki jih Cate Blanchett zastavlja Materi/Boginji, tem čutnim, a vendarle tujim podobam podelijo smisel. 'Narava, kaj ti pomenim?' 'Mati, me boš kdaj zapustila?' Čeprav lahko takšna univerzalno duhovna vprašanja gledalca odvrnejo, ne gre zanikati, da dokumentarnemu filmu s sijajno fotografijo in glasbeno podlago podelijo prepoznaven Malickov pečat.« Deborah Young, The Hollywood Reporter

»'Čas ni moj gospodar,' pravi lik Petra Fonde v filmu Goli v sedlu. Toda nihče, pa naj bo živ ali mrtev, resničen ali izmišljen, ni s časom tako 'na ti' kot Terrence Malick, eden največjih mojstrov na široko razgrnjene in kompaktno zgoščene kronologije, kar jih premore sodobna kinematografija. V nedavnih delih /…/ je svojo fascinacijo nad kozmičnimi in bežnimi dimenzijami časa utelesil v zgodbah posameznikov. Zavest protagonistov mu je predstavljala platno, na katerega je projiciral vprašanja o naravi vesolja in mestu človeka v njem. Zdaj, v Potovanju časa, postane protagonist vesolje samo /…/.« A. O. Scott, The New York Times

»Gledalcu se bo morda zdelo, da je podobne reči že videl v oddajah Davida Attenborougha ali celo v filmih Koyaanisqatsi in Samsara. Toda Malick je v svojem resnem in iskrenem iskanju sublimnega brez primere. Potovanje časa kot nekakšen Rorschachov test, ki ga vsak gledalec vidi po svoje, spominja na režiserjeve nedavne filme. Malick publiki preprosto predlaga, naj vzame iz filma tisto, kar jo nagovori, ostalo pa brez skrbi zavrže. Montažni preskok od stebla koruze k nebotičniku Burdž Kalifa v Dubaju, ki je brez dvoma poklon Kubricku, nas opomni, da je film sam lahko nekaj sublimnega. Če to drži, potem je Malick bržkone izpolnil orjaško nalogo, ki si jo je zadal.« Rory O'Connor, The Film Stage

»Potovanje časa naseljuje ezoterično mentalno raven, ki je odmaknjena od praktičnih skrbi vsakdanjega življenja in zaradi katere je lahko film zlahka žrtev površne in povsem neupravičene kritike – zlasti če pomislimo na osupljivo silovitost njegove slogovne harmonije in neposredno, intuitivno moč njegove filozofske refleksije.« Richard Brody, The New Yorker

»Lahko bi rekli, da je Potovanje časa film, h kateremu je Terrence Malick počasi napredoval vse od Tanke rdeče črte. Sodeč po nedavnih delih, od Drevesa življenja do filma Knight of Cups, ima teksaški auteur vse manj zanimanja za človeško dramo, ki jo v tem razkošnem, a zagonetno hermetičnem dokumentarcu o rojstvu in smrti vesolja tako rekoč povsem odpravi. V bistvu gre za opevano 'kozmično' sekvenco iz Drevesa življenja, ki je tu zdaj razširjena na format celovečernega filma, in številni avdiovizualni tableauji, ki jih splete, so osupljivi, omamni in očarljivi.« Lee Marshall, Screen International

»Potovanje časa je konec koncev prej estetsko kot informativno izkustvo, saj bolj kot podatke ceni podobe, toda le kakšne podobe so to!« Andrew Pulver, The Guardian