V gozdu je najpomembnejša stvar od vseh gibanje. Ali pač? Za mamo veverico in njene male veveričke ni nič bolj pomembnega od skakanja z veje na vejo, tekanja in lovljenja. O tem nihče ne dvomi, vse dokler se ne rodi poseben veveriček. Veveriček, ki ga ne ubogajo tačke. Veveriček posebne sorte. In ta veveriček, ki ne more skakljati tako kot vsi drugi, je zaradi svoje drugačnosti sprva izključen iz družbe. Svet okrog njega ne vidi drugih načinov gibanja. Drugega smisla življenja. A prav on je tisti, ki bo spremenil gozd. Naučil se bo šteti lešnike, napovedovati vreme po oblakih, peti, celo pripovedovati, in tako bo dobil prav posebno mesto v gozdu. Pisateljica je pravljico posvetila otrokom s cerebralno paralizo. Spomniti nas je hotela, da gibanje jemljemo za samoumevno, vse dokler se ne ustavi. To je plesna predstava o lepoti, ki se rodi iz omejenosti. O naši zmožnosti, da smo kreativni, četudi nismo popolni. Skoznjo bomo odkrivali gibanje na novo. Ples negibnosti.