Isabelle, nedavno ločena pariška slikarka, se v iskanju prave ljubezni zaplete v serijo brezupnih razmerij. Ali resnična ljubezen sploh obstaja ali pa je to le utopija? Ji bo odgovor morda pomagal najti skrivnostni vedeževalec v podobi Gérarda Depardieuja? Čuten, duhovit in pretanjen film francoske režiserke Claire Denis, navdahnjen s knjigo Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, nas popelje skozi prizore iz življenja ženske, ki neutrudno išče ljubezen … končno pravo ljubezen.

iz prve roke
»[Soscenaristki] Christine Angot sem povedala, da je v Barthesovih Fragmentih neka beseda, ki mi je blizu, in sicer agonija. To je postala najina ključna beseda, točka, iz katere sva izhajali. Agonija se mi zdi zelo eleganten, čeprav malce napihnjen način, kako povedati, da so te premagale srčne bolečine: neizpolnjena pričakovanja, izgubljeni ideali. To besedo lahko vzameš za svojo šele, ko postaneš bolj pragmatičen glede lastnih ljubezenskih zvez, ko si dovoliš biti ironičen glede svoje preteklosti. In beseda agonija naju je s Christine v trenutku uročila, naju ponesla v nekakšen domišljijski svet. K pisanju scenarija so naju v nekem smislu spodbudile najine lastne ‘ljubezenske agonije’. /…/ skušali sva se iskreno soočiti s preteklimi ljubezenskimi neuspehi, s svojimi najmračnejšimi oblaki – in spravili so naju v smeh. In ker so v smeh spravili naju, se nama je zdelo, da bi morda lahko nasmejali tudi druge. /…/ Lahko bi rekla, da naslov [Un beau soleil intérieur] dolgujem Depardieuju. S Christine Angot sva bili dogo časa brez naslova, imeli sva samo delovno verzijo: ‘Des lunettes noires’ [‘Temna očala’]. Bila mi je všeč, ampak čutila sem, da ni idealna rešitev za film. Pravi naslov se nama je razkril šele, ko smo snemali prizor, v katerem Depardieu svoje blage, žareče oči upre v Juliette in reče: ‘Open … Ostanite open [odprti] … Poiščite svojo lastno pot in našli boste prelepo notranjo luč [un beau soleil intérieur] …’ Zdi se mi, da te besede v njegovi interpretaciji dobijo nekakšen nadnaraven prizvok. Je edini igralec, ki lahko nekaj tako grandioznega izreče na takšen način. In šele v trenutku, ko je Gérard Depardieu izgovoril te besede na tak način, sem v njih lahko zaslišala naslov. Tako smo torej ‘Temna očala’ in njihovo zaščitno senco zamenjali za prelepo notranjo luč, svetli žarek v srcu.« Claire Denis

»Upanje, pričakovanje, razočaranje … Isabelle prehaja skozi različna stanja in doživlja različna čustva. Rada bi našla resnično ljubezen; srečala nekoga, s komer bi lahko bila takšna, kakršna je. Ni prepričana, da se bo to kdaj zgodilo. Ko se pojavi moški, bi lahko bil tisti pravi, a nazadnje nikoli ni. Isabelle gre skozi obdobja negotovosti in iskanja, a potem vedno znova ugotovi, da te lahko čustvo ravno tako osreči kot rani. Vsi – tako moški kot ženske – vemo, kaj pomeni upati v ljubezen. To je absolutno upanje, ki pa lahko hkrati izvabi krike tesnobe in obupa iz najbolj oddaljenih kotičkov duše.« Christine Angot

portret avtorice
Claire Denis se je rodila leta 1948 in mladost kot hčerka francoskega diplomata do trinajstega leta preživela v Afriki. Leta 1972 je diplomirala na pariški filmski akademiji (IDHEC) in se nato vrsto let kot asistentka režije šolala pri številnih imenitnih režiserjih, kot so Dušan Makavejev, Jacques Rivette, Costa-Gavras, Jim Jarmusch in Wim Wenders. Dokaj pozno, leta 1988, je posnela celovečerni prvenec Čokolada (Chocolat), avtobiografsko pripoved o odraščanju v tujem, z rasno napetostjo prežetem okolju kolonialne Afrike petdesetih. Prvenec vsebuje večino elementov, ki pozneje vedno bolj izrazito zaznamujejo njeno ustvarjanje in zaradi katerih jo kritika danes časti z laskavim nazivom edine med francoskimi filmskimi ustvarjalci, ki je sposobna povzeti vso zgodovinsko liričnost francoskega filma in jo hkrati suvereno preplesti z občutkom za sodobnost. Ustaljene pojme filmske pripovedi, kot so zaplet, suspenz, dramaturgija, montaža, Denisova lepi v samosvoj, homogen nabor senzornih učinkov, ki film iz krempljev pripovedi povzdigujejo v prostranstva izpovedi, v redko doseženo sfero filma, ki se ponaša s kvalitetami in potencialom poezije. Režiserko smo imeli pri nas najprej priložnost spoznati prek filma Nénette in Boni in retrospektive, ki se je leta 2001 odvila v sklopu LIFFa. V redni slovenski distribuciji so bili predvajani tudi njeni filmi Težave vsak dan (Trouble Every Day, 2001), šokantna drama o neločljivem prepletu ljubezni, naslade in smrti; Petek zvečer (Vendredi soir, 2002), poetična ljubezenska zgodba o nekajurni aferi med popolnima neznancema; Vsiljivec (L’intrus, 2004), posnet po istoimenskem avtobiografskem eseju filozofa Jean-Luca Nancyja; ter Belka, vizualno osupljiv in čustveno nabit portret nemirne postkolonialne Afrike z Isabelle Huppert v glavni vlogi. Na slovenskih platnih smo videli še režiserkine filme Ne bojim se smrti (S’en fout la mort, 1990), Ne morem spati (J’ai pas sommeil, 1994), Dobro delo (Beau Travail, 1999), Težave vsak dan (Trouble Every Day, 2001) in 35 šilc ruma (35 rhums, 2008).

kritike
»/…/ ta vzneseni in rahlo komični koncert za Juliette Binoche je čisto mogoče najzabavnejši in najizvirnejši film Claire Denis po Dobrem delu iz leta 1999. /…/ Režiserkina spretnost pri uprizarjanju protagonistkinih številnih zmenkov, razpoloženj in dialogov, ki jih včasih celo uglasbi, je resnično brez primere.« Jonathan Rosenbaum, The Chicago Reader

»Novi film Claire Denis /…/ predela osebne izkušnje v modernistično screwball komedijo. /…/ Juliette Binoche prinese v lik Isabelle sijočo intenzivnost in igriv humor /…/. Denisova /…/ s predrzno duhovitostjo dramatizira fizično nerodne in čustveno nabite detajle seksa in ljubezni.« Richard Brody, The New Yorker

»Žarek v srcu je film, ki je – vsem Isabellinim razočaranjem navkljub – zaljubljen v ljubezen. In to razpoloženje je nalezljivo. Plus najboljša zaključna špica leta.« David Hudson, Criterion

»/…/ gre za komedijo zelo elegantne in živahne vrste, ki se bo zaradi včasih dolgoveznega preiskovanja spolnosti in družbenih norm nekaterim gledalcem morda zdela preveč tipično francoska, njena razdrobljena zgradba pa bo zbegala vsakogar, ki bi rad sledil junakinji skozi koherentno in pretanjeno romantično komedijo, kakršno – tako se zdi – Denisova na trenutke obljublja. A namesto elegantne bagatele se Žarek v srcu izkaže za izjemno inteligenten, odlično odigran in – kljub intelektualni ostrini – čustveno bogat film.« Jonathan Romney, Screen Daily

»Žarek v srcu je precej genialen film. Ves čas se zdi, da je nekaj, za kar se nazadnje izkaže, da ni. Romantična komedija. Satira na francosko spalnično dramo. Pogled v zmešnjavo ženske spolnosti. Oda rdečici na licih glavne igralke Juliette Binoche. In novi film Claire Denis /…/ je seveda vse našteto. Hkrati. Režiserkin vsestranski opus že dolgo priča, da se ne omejuje na en sam žanr. A tolikšne lahkotnosti kot v pričujočem filmu ne pokaže prav pogosto. /…/ Tako kot Barthesov esejistični kolaž Fragmenti ljubezenskega diskurza /…/, na katerem je Claire Denis ohlapno zasnovala svoj film, je tudi Žarek v srcu enciklopedija ljubezni, ki ves čas razpada in se ponovno sestavlja. Slovar hrepenenja. Da o ljubezni ni mogoče povedati nič nedvoumnega, je večini ljudi jasno. Resnično impresivno pa je, da je režiserki uspelo narediti film, ki v en sam lik strne vse te njene paradoksalne vidike. In je povrh vsega strašansko smešen, s hitrimi, živahnimi dialogi, ki delujejo skoraj kot glasbeni parti. Kot ponavadi ni pomembno, kaj liki govorijo – kaj pa lahko ljubimci dandanes drug drugemu izvirnega še povedo? –, ampak kako. To je jezik, ki komaj lahko prikrije, kako zapletena je ljubezen, kako pogosto se intimnost in spolnost elegantno razideta, in kako neumno se lahko zaradi ljubezni in zaljubljenosti v ljubezen vedemo. Seveda je tu tudi Juliette Binoche, ki zna vse to čudovito odigrati: zapeljevanje in zavrnitev, hrepenenje in prezir, pa tudi vse tisto neskončno čakanje, za katerega se zdi, da pogosto sodi k ljubezni. Bo poklical? Ne bo poklical? Sodobna različica trganja marjetkinih listkov. Če čakaš, potem veš, da si zaljubljen, je zapisal Barthes. Drugi ne čaka.« Dana Linssen, NRC

»Žarek v srcu se nas tako dotakne, ker s svojim pristopom do ljubezni – relativno novim v filmski zgodovini – zadene v črno. Zahvaljujoč alkimiji, ki jo ustvarjajo scenarij /…/, osvetlitev in igralci, razkrije – kot to zmorejo le velika umetniška dela – pretresljivo resnico. Vse čestitke si zasluži tudi Juliette Binoche, ki je še nikoli nismo videli tako lahkotne, preproste, ranljive in dostopne.« Isabelle Regnier, Le Monde

»/…/ Denisova ustvari film, ki ga – brez kančka izumetničenosti – v enaki meri zaznamujeta tako Barthes kot chicaški blues, delo, neločljivo povezano z dediščino post-novovalovskega francoskega filma /…/.« Nick Pinkerton, Reverse Shot

»/…/ elegantna, ekscentrična, izjemno prefinjena /…/ komedija idej /…/. Vsa romantika, erotika in trpljenje, ki jih doživljamo, ko ne vemo, kako in ali sploh naj se zaljubimo, vse je razpršeno v besede, debate in intelektualno interakcijo idej. /…/ Kako eleganten film je to! Po njem se počutiš bolj seksi in bolj pametnega.« Peter Bradshaw, The Guardian

»Nikoli si ne bi mislil, da bi lahko bila Juliette Binoche, ki uro in pol zavrača moške, zadosten zaplet za film, kaj šele za tako bogatega, smešnega in čutnega, kot je Žarek v srcu. Pa vendar je pred nami bodoča klasika, film, v katerem se Claire Denis kot režiserka zabava, kot se ni že dolgo – vse odkar je Denisa Lavanta zaprosila, naj začuti ‘ritem noči’.« Scout Tafoya, RogerEbert.com

»Novi film Claire Denis je resnično izvrsten, s ‘teoretično’ in čustveno inteligenco, ki je ravno tako očarljiva kot univerzalno ganljiva. /…/ Režiserka nam z mojstrsko natančnostjo in svojo običajno rahločutnostjo dovoli, da spet odkrijemo radosti knjige: v prvi vrsti preprostost pristopa do ljubezni in njenih tropov, v vsej njihovi kaotičnosti in ganljivi absurdnosti, pa tudi način, na katerega ne pozabi na poigravanje s topično razsežnostjo in protislovji (kljub njihovemu tragičnemu značaju) številnih in raznolikih izbruhov, ki označujejo ljubezen. /…/ inteligenten, smešen in prisrčen film.« Bénédicte Prot, Cineuropa

»/…/ otožna, diskurzivna romantična komedija, nekje med Woodyjem Allenom in Chantal Akerman. /…/ ta epopeja razočaranj pelje naravnost do nadrealnega in iskrivega ključnega prizora, v se katerem Isabelle posvetuje z vidcem /…/ v podobi Gérarda Depardieuja /…/. Brez dvoma antologijski prizor francoskega filma /…/.« Jacques Mandelbaum, Le Monde

»V filmu Claire Denis morda še nikoli nismo slišali toliko besed. Žarek v srcu, ki ga je napisala v sodelovanju s Christine Angot, je po vsej verjetnosti njeno najbolj gostobesedno, pa tudi najbolj smešno delo.« Jean-Sébastien Chauvin, Cahiers du Cinéma