Igor Banfi bo prvi razstavljalec sezone 2023/2024, ki bo predstavil svoja platna. O svojih delih pove tole: »V mojih slikah prevladujejo zamolkli toni zemeljskih, s posameznimi poudarki čistih, kromatskih barv. Prekmurske ravnice in vidik neskončnega horizonta so verjetno zapisani v genih večine Prekmurcev, sploh tistih, ki ne živijo več aktivno v svojem rojstnem kraju. Zato se ta tematika redno pojavlja v mojih slikah, tako kot neka melanholija prostora, majhnost ali celo odsotnost človeka v naravi; vendar skoraj vedno v simbiozi z optimističnim žarkom upanja v daljavi: nekje na horizontu …«

Vizualna umetnica Vesna Bukovec se bo predstavila z deli in vprašanji, ki jih ta porajajo. Takole razmišlja: »Ob premišljevanju o aktualnih družbenih problemih in nič kaj pozitivnih obetih za prihodnost se sprašujem, kaj je tisto, kar naši družbi danes najbolj manjka, da bi spremenili smer razmišljanja in delovanja. Namesto nastavljanja zrcala in prikazovanja bolečine ter brezizhodnosti raje skušam razmišljati o spremembah in o načinih, kako delovati za boljšo prihodnost. K aktivnemu premisleku in sodelovanju vabim tudi publiko.«

Glavačevo ustvarjalnost zaznamuje prepletanje kiparskih form z novomedijskimi pristopi, s čimer umetnik že v začetni fazi procesa ustvarjanja umetnine nakazuje na združevanje dveh na videz diametralnih polov, ki pogosto odzvanjata tudi v sami vsebini umetniških del. Ukvarja se s preteklostjo in prihodnostjo hkrati, združuje materialno in nematerialno, arhaično in sodobno, oprijemljivo in neoprijemljivo, končno in neskončno, dotaknjeno in nedotaknjeno. Ustvarjalni navdih črpa iz neokrnjene narave kočevskih pragozdov, katerih vlogo in pomen poskuša materializirati v umetniških objektih in artefaktih.

Medtem ko je v glasbi še možen zapis v osmih tonih in nekaj poltonih, v literaturi pa s petindvajsetimi črkovnimi znaki, se kljub nepredstavljivi količini slikovnih (likovnih) »znakov« in praktično neomejeni vizualni substanci – ali pa ravno zato – tako radi izmaknemo odkrivanju temeljnih premis likovnosti. Na prvi pogled ob tolikšni poplavi vizualnih dražljajev likovnik nima na voljo niti približno vnaprej jasno izdelanega instrumentarija in pravil za zlaganje likovnih koščkov, nekakšnega »likovnega klavirja«, s katerim bi lahko zgradil ali zapisal (zakodiral z drugačnimi znaki) vizualno podobo. Tako vedno ostaja v polju izvajanja nečesa nepreglednega, nečesa, česar ne more zaobjeti noben še tako zapleten kodni sistem.

Prvič bomo skupaj razstavili dela umetniške družine, mame in hčere – domžalskih umetnic. Razstava nam bo približala njun dialog v umetnosti in skozi slike, njuno pozitivno in optimistično naravnanost. Svetloba, kolorit in duh časa dajejo močan vtis njunim delom in vpogled v njuna ateljeja bo zanimiv spomladanski dogodek.