Predani oče Ben v neokrnjeni divjini ameriškega severozahoda, onkraj civilizacije, vzgaja in uri svojih šest otrok. Z natančno intelektualno ostrino in rigoroznim fizičnim treningom hoče svoje potomce vzgojiti v izjemne osebe. Ko pa se mora družina zaradi tragičnega dogodka odpraviti iz paradiža v zunanji svet, je Benova predstava starševstva postavljena pred težko preizkušnjo. Kapitan Fantastični je prejel nagrado za najboljšo režijo v sklopu Posebni pogled na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu, kjer je film požel stoječe ovacije.

»Kapitan Fantastični svoja čustva ne le odprto razkazuje, ampak z njimi na široko zamahne po celi okolici, saj film predstavlja zmago najčistejše iskrenosti in srčnih dobrih misli. (…) Verjetno bo koga odkrito ziritiral, ampak le najbolj zadrgnjeni ciniki se ne bodo udali njegovemu navdušujočemu šarmu.« Nick Evan-Cook, One Room With A View

festivali, nagrade: Nagrada za najboljšo režijo, Posebni pogled, Cannes 2016.

Vojaški poveljnik Claus M. Pedersen je s svojimi možmi nastanjen v provincialnem Afganistanu. Doma na Danskem se njegova žena Maria trudi ohranjati normalno družinsko življenje treh otrok, tej pa vsak dan bolj pogrešajo očeta, ki ga je vojaška misija popeljala na drug konec sveta. Med rutinsko odpravo se vojaki znajdejo v oblegani vasici in da bi Claus rešil svoje soborce, mora sprejeti odločitev, ki bo imela hude posledice zanj in za njegovo družino.

"Vojna v Afganistanu ni navdihnila veliko filmov. Raztrgana, dvoumna in onkraj rešitve, je še najbolj podobna konfliktom v Vietnamu in Iraku, ki bi jih najraje pozabili. Ampak ne Danci. Takšna vojna je bila za njih čisto nova izkušnja. Mogoče je bil to tudi povod za dva izmed najboljših filmskih portretov sodobnega Afganistana – Brata (Susanne Bier) in Vojna (Tobias Lindholm). Zadnji, med drugim tudi eden izmed kandidatov za tujejezičnega oskarja, je prav gotovo v družbi najboljših vojnih filmov vseh časov.” Peter Keough, Boston Globe

»Najel sem nadomestno hčerko, ki bo nadomestila mojo pravo. Je boljša kuharica in še nohte mi striže.«

Šaljivi in neodgovorni Winifried se ne razume najbolje s svojo ambiciozno in karieristično hčerko, ki je zaposlena kot svetovalka pri velikem mednarodnem podjetju v Romuniji. Ker hoče izboljšati njun odnos, jo nenapovedano obišče v Bukarešti, kar pa se ne konča najbolje, zato ga prezaposlena Ines (Sandra Hüller) pošlje nazaj na letališče. Čez čas pa se nezaželjeni oče (Peter Simonischek) znova pojavi, tokrat pod krinko ekscentričnega Tonija Erdmanna, ki se spet loti hčerkinega zasebnega in poslovnega življenja, obenem pa se pri obeh začnejo kazati prej neodkrita čustva.

»Toni Erdmann se izkaže za kinematografski prototip, ki je zares poseben in drzen. Je pričevanje o res genijalni izvirnosti režiserke, ki se ne ustraši novega izziva.« Fabien Lemercier, Lux Filmprize

V eni sami kaplji vode, ujeti v tri tisočletja star kamen, se zrcali čudež življenja na Zemlji. Voda je v nas in povsod okoli nas, voda povezuje vse z vsem in so ljudje, ki verjamejo, da ima voda celo spomin. Se Čilenci, ki se ponašajo s kar 4000 kilometrov dolgo obalo, zato tako skrivnostno izogibajo morja? Nekoč so na skrajnem jugu države, ob veličastni vodi, ki obliva gore, ledenike in vulkane, živela nomadska plemena, ki niso poznala besede bog. Verjela so, da ljudje po smrti postanejo zvezde, in znala so preživeti v najbolj neizprosnih razmerah, vse dokler jim ni poti prekrižal prvi Evropejec. Čilenci o njih ne vedo skoraj nič. A ocean ve. Ocean hrani zgodovino vsega človeštva in pozna vse njegove krivice – tudi tisto, o kateri nemo priča gumb žrtve Pinochetove diktature.

»Guzmánov edinstveni dar leži v njegovi zmožnosti, da med seboj preplete različne modalitete dokumentarnosti: slikovitost, političnost in poetičnost. /.../ Film je primer mojstrske rabe esejistične tehnike prostega toka, ki v določenem tipu sodobnega dokumentarca vse bolj prevladuje. Biserni gumb nam pomaga razumeti ne le dediščino nekega naroda, ampak tudi umetnost filmske dokumentaristike.« Kevin B. Lee, Indiewire

Nagrade: Srebrni medved za najboljši scenarij, nagrada ekumenske žirije – Berlinale. Najboljši film, nagrada občinstva – Biografilm Bologna. Najboljši dokumentarec v kategoriji Spirit of Freedom – Jeruzalem. Nagrada žirije za najboljši dokumentarec – Philadelphia. Županova nagrada (nagrada za odličnost) – Festival dokumentarnega filma Yamagata.

Kirurg Romeo Aldea živi v majhnem mestu v Transilvaniji. Svojo hčerko Elizo je vzgajal z namenom, da bo pri osemnajstih letih zapustila domovino in šla študirati v tujino. Zdi se, da bo njegov načrt uspel, saj je Eliza prejela štipendijo za študij psihologije v Veliki Britaniji. Uspešno mora le še opraviti maturo, kar je za tako pridno dijakinjo skoraj samoumevno. Dan pred pisnim delom mature pa Eliza postane žrtev fizičnega napada, kar zna ogroziti njeno prihodnost. Oče je pred težko odločitvijo. Situacija je rešljiva, ampak nobena od možnosti se ne sklada z načeli, s katerimi je vzgajal svojo hčerko.

"Matura je zapleten, globoko inteligenten film in zelo nazoren portret depresivnega stanja v Romuniji, kjer je generacija devetdesetih let upala, da bo imela priložnost za novi začetek. Z odličnima igralskima stvaritvama Titiena in Dragusove je pravi biser v že sicer odličnem naboru filmov v Cannesu.” Peter Bradshaw, Guardian

Konservativna, antisemitska in spolno zavrta Amerika petdesetih let. Marcus je zadržan, a blesteč študent iz židovske delavske družine. Da bi lahko odšel na študij prava, se med korejsko vojno izogne vpoklicu. Toda ko se usodno zaljubi v prelepo sošolko, resno ogrozi svojo svetlo prihodnost in velike načrte, ki jih za mladeniča kuje njegova družina. Ogorčenje je režijski prvenec enega najpomembnejših neodvisnih producentov sodobne ameriške kinematografije Jamesa Schamusa (Gora Brokeback, Sreča), posnet po istoimenskem romanu slovitega ameriškega pisatelja Philipa Rotha.

»Odkar je začel Schamus pred četrt stoletja producirati filme, se je art filmska scena drastično spremenila, kljub temu pa bo vedno tu inteligentna odrasla publika, željna pametnih, melanholičnih dram, kakršna je Ogorčenje … /…/ Resda gre za režijski prvenec, toda Schamusove bogate – filmske in življenjske – izkušnje zasijejo na platnu.« Peter Debruge, Variety

KLUB
drama / El Club / režija: Pablo Larrain / scenarij: Daniel Villalobos, Guillermo Calderon, Pablo Larrain / igrajo: Antonia Zegers, Alfredo Castro, Alejandro Goic, Alejandro Sieveking, Jaime Vadell, Marcelo Alonso, Roberto Farías, Jose Soza / 2015, Čile / distribucija: Demiurg / 98' / Odročna hiša na čilski obali je kazensko zatočišče prestopniških duhovnikov, ki v osami skušajo na novo osmisliti svoja življenja, a jim to ne more uspeti.

Kje se skrivajo in kaj počnejo "kaznovani" duhovniki? Neprizanesljiva družbenokritična obsodba grešne dvoličnosti katoliške Cerkve, obarvana s pridihom mračnega psihološkega trilerja. Odročna hiša na čilski obali je nekakšno kazensko zatočišče za izolirano duhovniško skupnost. Štirje duhovniki, ki jih bremenijo različni grehi preteklosti, si skušajo skupaj z redovnico, ki naj bi skrbela zanje, osmisliti enolično brezdelje. Ideja o sodelovanju na pasjih dirkah se zdi na prvi pogled kot božji blagoslov. A s prihodom novega člana, pedofilskimi obtožbami in tragično smrtjo se navidezna idila poruši in zdi se, kot da so mestecu zavladale demonske sile ...

»Klub pokaže veliko mojstrstvo režiserja, ki film vodi skozi kompleksne preobrate, ne da bi se izgubil v histeriji, pa čeprav se to zgodi glavnim likom filma. Scenarij se ne omejuje pri moralnem zasliševanju duhovnikov, prav tako pa jih ne demonizira. Gre za ljudi z velikim madežem, prevarane duše, ki so zatočišče našle v svojih grehih že dolgo pred tem, ko so jih preselili v to (ne) tako varno hišo.« Ryan Gilbey, Guardian

Nagrade: Berlin 2015 (Srebrni medved, velika nagrada žirije)

Si srečo zaslužimo ali pride kar sama? Helene Brindel že dolgo ne more več dobro spati, zato budne noči v predmestju preživlja z enim samim vprašanjem v glavi: kam je šla moja sreča? Celo bog, ki ji je običajno stal ob strain, je izginil in ji ni v pomoč pri reševanju razpadajočega zakona s Christophom. Nato pa nekega dne na radiu zasliši pogovor s psihologom Eduardom E. Gluckom, ki predstavlja svojo fascinanto teorijo o sreči. Helene se z znanstvenikom kmalu sreča in v kratkem času razvijeta zelo oseben odnos, pa čeprav na dan privrejo tudi Eduardovi osebni problemi. Ampak kot vedno, se lahko le v največji temi pokaže žarek (vseobsežne) sreče.

"Taddicken vsa razkritja filma vsrka v odraslo, miselno izzivalno in pogosto smešno refleksijo tega, kaj pomeni želeti in čutiti ljubezen; poleg tega pa se v trenutku, ko film zdrsne v svoj najtemnejši trenutek, pokaže v najbolj romantilni luči.” Demetrios Matheou, Screen Daily