Mišja dolina iz zbirke Anje Štefan se je razširila na oder, miške so prilezle v hiško, na travnike, polja in v gozdove. Predstava majhnih mišk za majhne otroke, z namigi, kako se znajti v velikem svetu. Z vsemi svetlimi in temnejšimi toni nas spodbuja: »Le pogumno, le za mano, kmalu bomo našli hrano, ne le hrano, boljši svet, kjer nam lažje bo živet’.« In drobne miške so s svojim pogledom na svet še kako velike, opazujejo njegove svetle in manj svetle plati. Igrivost in ritmičnost pesmi, ki najmlajšim nevsiljivo ponujajo vrline, kot sta iskrenost in lepota, pa je zaživela v čudoviti lutkovni podobi.

V življenju smo ves čas izpostavljeni zvokom. To niso le zvoki naravnega okolja, temveč predvsem zvoki civilizacije: brnenje prometa, ropot strojev, glasovi ljudi ter neprestana glasbena podlaga, ki doni iz zvočnikov. Na "vsakdanji hrup" se sčasoma navadimo; odzovemo se le še na zvoke, ki so v njem (pre)glasni. Naš sluh iz otopelosti predrami le tišina in to se zgodi ponoči, ko se mesto umiri. Predstava pripoveduje od deklici Tonki, ki zvečer ne more zaspati, saj jo iz sna dramijo nočni zvoki. Mama jo skuša pomiriti s pravljico o Grdoglaski, prastari gospe, ki v sebi združuje vse zvoke in jih nadzoruje. Nekateri zvoki, imenovani Ponočnjaki, pa ji ponoči pobegnejo in svobodno zaživijo. In prav ti so tisti, ki jih ponoči slišimo, in če jih prepoznamo, se jih ne bojimo več. Tona postane radovedna in njena soba je naenkrat polna Ponočnjakov. Hrup privabi Grdoglasko in ko se deklica spopade z njo, jo premaga. In ko Grdoglaska utihne, se svet zavije v popolno tišino. Takrat Tonka spozna, da je svet brez zvokov zelo neprijeten, Grdoglasko osvobodi in se nauči živeti v glasnem svetu.

Sporočilno in likovno raznolik program kratkih animiranih filmov s festivala animiranega filma Animateka, od prigod z vsakdanjimi predmeti, s katerimi se srečuje Koyaa, junaškim princem Ki-ki-dojem, ki rešuje težave v gozdu, podmornico, ki odkriva pisano morsko kraljestvo, pa do palčka, ki se odloči pregnati oblak. Kratki filmi za najmlajše obiskovalce našega kina.

Ambrož živi v svetu, v katerem ni nobenih strojev, nobenih tovarn in nobenih trgovin. Vse, kar potrebuje, raste in plava v njegovem jezeru. Rad nagaja ribičem in se igra z vodnimi živalmi in predmeti z dna jezera. Ko pa v vodo pade čevelj, se Ambrož naenkrat spomni, da sta mu starša, preden sta odšla v toplejše vode, naročila, da si mora poiskat ženo, saj se sicer njihov rod ne bo nadaljeval. A kje naj jo najde? Povodnih ljudi je manj kot kopenskih in Ambrož ne pozna niti ene same povodne žene. Zato se odpravi na kopno, kjer pa je svet zelo drugačen. Da se ga ljudje ne bi bali, se mora zavit v njihove obleke. A tudi tak se ne upa približati nobeni kopenski ženi. Dokler ga ena ne prosi, da bi ji odmašil odtok, skozi katerega spušča vso nesnago iz svoje hiše naravnost v reko. Ambrožu se to ne zdi prav, a če se ji hoče prikupit, mu ne ostane drugega, kot da ji pomaga. Ko pa se potopi v reko, da bi odmašil odtok, spozna nekoga, ki se z njegovo pomočjo pri zastrupljanju reke nikakor ne strinja.

Ko bomo zaslišali glasbo, bomo vedeli, da v mesto, prihaja karavana. Ne vemo, od kod prihaja in kam gre. Vemo pa, da naša ne tovori žafrana, soli, čaja ali čokolade, ampak – zgodbe. Take za vse priložnosti: zgodbo za dober začetek, zgodbo, ki te pogreje, zgodbo, ki te potolaži, razburljivo zgodbo, zgodbo, ki izpolnjuje želje, zgodbo, ki išče in na koncu najde srečen in pravičen konec. In vse zgodbe so zbrane v kovčku, v katerem jih nikoli ne zmanjka. In več kot pripovedujemo, več jih je. In brez njih bi bil naš svet manj cel. Ali kot je rekel njihov avtor Peter Svetina: »Če sveta nihče ne pripoveduje, se ta razleti na sestavne dele. S pripovedovanjem se vzpostavlja nazaj. Pripovedovalci in pripovedovalke ga s svojimi zgodbami znova in znova šivajo v celoto.«