Menačenkova domačija praznuje 10-letnico

Hiša tradicije in navdiha

Menačenkova domačija ni najstarejša ohranjena domžalska hiša, vsekakor pa pripoveduje zanimive zgodbe o obrtniško-kmečki družini Ahčin, v kateri so delovale vsaj tri generacije krojačev. Zaradi ohranjanja in prikazovanja domžalske preteklosti, ki sloni na obrtniški tradiciji, je postal pomemben in razmeroma nov prostor lokalne kulturne dediščine: po njenem odkupu leta 2003, ki je potekal na pobudo Olge Pavlin in ga je s strani Občine Domžale podprla takratna županja Cveta Zalokar, je bila obnovljena in preurejena v muzej, zanjo pa je sprva skrbelo Društvo narodnih noš Domžale. Od leta 2011 dalje deluje pod okriljem Kulturnega doma Franca Bernika Domžale, pod vodstvom takratnega direktorja Milana Mariniča in od leta 2015 direktorice Cvete Zalokar. Ob simboličnem 10-letnem jubileju delovanja smo pripravili pregled zadnjih muzejskih doprinosov k ohranitvi dediščine Menačenkove domačije.

Kdo so bili Ahčinovi

Iz krojaške družine Ahčin so izšli posamezniki, ki so zaznamovali politično, humanistično in umetniško življenje svojega časa. Dva sinova Janeza Ahčina, ki je leta 1898 na pogorišču stare domačije zgradil sedanjo hišo, sta postala duhovnika: Žiga je postal frančiškanski duhovnik in je deloval v Kamniku in Brežicah, Ivan pa je nekaj let kasneje tudi doktoriral iz teologije, postal politik, pisatelj in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Tretji sin Franc je kot naslednik očetove krojaške obrti imel z ženo Marijo Dimc iz Depale vasi številno družino, od katerih naj omenimo sinove, ki jih je pot zanesla v tujino: najstarejši sin France (1919-1989) je kot akademski kipar deloval v Italiji in Argentini, Gregor (1930-2005) je bil sprva priznani modni kreator usnjenih oblačil v Evropi in Ameriki, kasneje pa se je uveljavil kot kiropraktik in uspešen alternativni zdravilec na Slovenskem; Janez (1933-2006) je delal v Argentini in Švici, najmlajši sin Andrej (1935-2020) je bil prvi pobudnik slovenske šole v Švici. Več o Ahčinovih lahko preberete v knjigi Gregor Ahčin, slovenski kiropraktik avtorja dr. Velimirja Vulikića.

Menačenkova domačija kot muzejska hiša

Leta 2003 je Menačenkovo domačijo od Ahčinovih lastnikov odkupila Občina Domžale z namenom, da se uredi muzej oziroma muzejska hiša. V letu 2004 so se začeli postopki za sanacijo in obnovo celotnega objekta, pri kateri je sodelovala strokovna raziskovalka etnološke dediščine Iva Šubelj Kramar. Po javnem odprtju še istega leta je občina določila upravitelja Društvo narodnih noš Domžale, ki je s predsednico Olgo Pavlin na čelu več let skrbelo za hišo, ki je hkrati bila tudi sedeža društva. Z letom 2011 je Občina Domžale kot lastnica objekta upravljanje Menačenkove domačije zaupala našemu zavodu, ki strokovno opravlja muzejsko dejavnost v domžalski občini. Prenovljena programska zasnova muzejske hiše se je tako pridružila bogati ponudbi dogodkov v Kulturnem domu.

Hiša tradicije in navdiha

Danes nam domačija kot bivališče in krojaška delavnica družine Ahčin, z domačim imenom Pr' Menačenk, podaja zgodovinski vpogled v življenje Domžalčanov prve polovice 20. stoletja. Arhitekturna zasnova domačije – prekmurski tip hiše na vogel, kjer se v pregibu pod isto streho stikata bivalni prostor in gospodarsko poslopje – je ob prevladi tipične gorenjske hiše za domžalsko okolje nenavadna. Hišna zidava je delno kamnita in delno opečnata z okrasnim poudarkom na belih obrobah okoli oken, šivani vogali in poudarjenimi zaključki etaže v štuku in polkrožnim strežnim vencem na zunanjščini. Opremljena s starimi predmeti in pohištvom je avtentičen prikaz nekdanje podobe hiše in življenja kmečko-obrtniške družine Ahčin. V bivalnem delu hiše je postavljena etnološka zbirka, v gospodarskem delu pa so urejeni razstavni prostori za likovne in muzejske razstave. Podstrešni prostor je namenjen stalni postavitvi umetniških del kiparja Franceta Ahčina in počitku zunanji zeliščni vrt.

Dejavnosti v domačiji za vse generacije

Muzejski program z izoblikovanim konceptom ter v povezavi z lokalno in nacionalno kulturnozgodovinsko dediščino temelji na različnih vsebinsko povezanih dogodkih. Program je namenjen vsem generacijam ljudi, saj z njim obujamo preteklost, predstavljamo ter ohranjamo ljudsko izročilo in umetnost, posredujemo vedenja o najrazličnejših oblikah dediščine lokalne skupnosti, poučujemo ter ustvarjamo. Med izvedenimi muzejskimi razstavami lastne produkcije naj omenimo odmevni razstavi Prva svetovna vojna in Domžalci v njej, ki smo jo postavili ob 100-letnici začetka vojne, ter razstavo o življenju in delu kiparja Franceta Ahčina. Rezultat sodelovanja z drugimi muzeji in ustanovami so bile npr. razstava o kamniškem umetniku Dušanu Lipovcu (Medobčinski muzej Kamnik), o pletarskem mojstru Ivanu Verniku iz Šoštanja (Vila Mayer, Šoštanj) in razstave s keramičnimi izdelki uporabnikov Varstveno delovnega centra INCE Mengeš. V našem razstavišču so razstavljali priznani akademski umetniki: Rudi Skočir, Vinko Železnikar, Žarko Vrezec, Štefka Košir Petrič, Vera Terstenjak in drugi. Med najbolj obiskanimi delavnicami so bile delavnice naravne kozmetike, izdelovanja ptičjih krmilnic, cvetja iz ličja, velikonočnih butaric, pletenih košar iz šibja, igrač iz nogavic in delavnic z umetniki – pustne maske s kiparjem Jožetom Tönigom in fuzija stekla s slikarjem Vinkom Železnikarjem.

Pedagoški program

Za mlajše udeležence smo zasnovali pedagoški program, preko katerega spoznavajo življenje in zgodbe prednikov ter jih primerjajo s sedanjostjo. Z veseljem opazujemo, kako se vsako leto vračajo in na tak način sooblikujejo zavest pripadnosti lokalnemu okolju in tradiciji. Poleg vodenih ogledov, prilagojenim starosti udeležencev, so med najbolj priljubljenimi delavnicami: izdelovanje rož iz papirja, ki jo izvajamo v sodelovanju z Medgeneracijskim društvom Jesenski cvet Domžale; ustvarjalna delavnica Tiskanje prtičkov, ki obuja staro domžalsko hišno obrt iz začetka 20. stoletja; in doživljajska delavnica Čajanka z zgodbami iz domačega zeliščnega vrta in ljudskega zdravilstva na Domžalskem. Ponudbo tako za šolske kot tudi za odrasle skupine smo obogatili z združitvijo bližnjega Slamnikarskega muzeja, ki ga prav tako strokovno upravlja naš zavod. Z novo slamnikarsko potjo Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah pa smo domačijo tematsko povezali z domžalsko slamnikarsko dediščino: v njej lahko prepoznamo dom tistih domačink, ki so se najpogosteje odločale za delo v slamnikarskih tovarnah, saj je Anica Ahčin pred 1. svetovno vojno sezonsko delala v eni izmed tovarn v Domžalah in tudi v tujini.

Stalna kiparska razstava Franceta Ahčina na dveh lokacijah

Domžalčan, ki je večji del življenja živel v Argentini, je Občini Domžale zapustil neprecenljivo zbirko kiparskih del, katere del je že bil razstavljen v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale.

Več let je zorela ideja o novi predstavitvi zbirke, tudi na pobudo prejšnjih upraviteljev, in od leta 2016 se predstavlja na podstrešju njegove rojstne hiše in se povezuje v celoto z že razstavljenimi deli v Kulturnem domu, ki je na ogled na balkonu dvorane in v prostorih lož. Stalna razstava poskuša podati retrospektiven vpogled v kiparjev razvoj z večino del ustvarjenih v zadnjih tridesetih letih življenja v Argentini. Vsekakor jih je opredelila skoraj razburljiva življenjska pot, značilna za ustvarjalca, ki mora živeti tudi od naročil, hkrati pa raziskuje svojo največjo možnost izpovedovanja. Ustvarjal je največ v lesu in glini. Pri snovanju stalne razstave je aktivno sodelovala avtorjeva družina in Irene Mislej, raziskovalka njegove umetnosti.

Že 8. likovni natečaj

Likovni natečaj v naši organizaciji se je že dodobra uveljavil med domačimi ustvarjalci, še več – vsako leto beležimo vse večji odziv. Namen natečaja je spodbuditi ljubiteljske umetnike k ustvarjanju na določeno tematiko: npr. »Zeleno, ki te ljubim zeleno«, risba, figura, portret, »Leto 2018 – leto kulturne dediščine« itd. Z lanskim natečajem v soorganizaciji z JSKD OI Domžale, smo simbolično zaključili Ahčinovo leto, ki smo ga pripravili ob 100-letnici rojstva kiparja Franceta Ahčina. V ta namen smo sodelujočim pobliže predstavili kiparska dela in življenje kiparja, od koder so udeleženci črpali motive za ustvarjanje. Našemu javnemu pozivu so se s 45 likovnimi deli odzvali ustvarjalci iz likovnih društev ter posamezniki. Izbrancem natečaja so vsakič podeljene simbolične nagrade našega sponzorja Art Ljubljana, d.o.o, in nagrajencem samostojna razstava v prihajajoči programski sezoni.

Projekt Domžalski umetniki v Menačenkovi domačiji

Eden zahtevnejših projektov, ki smo si ga v domačiji zadali, je odkrivanje zgodb ustvarjalcev, ki so v preteklosti krojili kulturno podobo Domžal in okolice. Mnogi med njimi še niso dobili priložnosti predstavitve svojega življenja in dela npr. likovnega pedagoga Milana Merharja (1910-1988), podobarsko družino Hrovat, fotografa Vilija Majheniča (1929-2000), podobarja ter gospodarstvenika Janeza Vrečarja (1887-1959), vsestranskega župnika, kulturnika, kronista in gospodarstvenika Franca Bernika (1870-1948). Rezultat projekta je izdana individualna publikacija in razstava v Menačenkovi hiši ter aktivno sodelovanje različnih institucij in posameznikov, brez katerih ne bi uspeli zabeležiti pomembnih zgodb iz kulturne zgodovine mesta Domžale.

Skrb za avtentičnost domačije

Kljub temu, da objekt ni vključen v register slovenske nepremične dediščine, se trudimo, da k problematiki ohranitve postopamo strokovno. Vzdrževanje stare hiše ob finančni podpori lastnice Občine Domžale obvezuje stalni priliv sredstev za tekoče stroške, na našo pobudo pa je občina financirala zadnjo nujno obnovo okolice in notranjosti objekta, saj ga je kljub nedavni popolni prenovi načel zob časa. Dela so se pričela poleti 2019, obsegala so sanacijo odvodnjavanja in kanalizacijskega sistema ter drenažo na vzhodnem ter severnem delu objekta ter sanacijo plesni na stenah v notranjosti ter pleskanje. Pred podrtjem smo začasno rešili tudi domačo lipo, staro preko sto let, ki so jo načeli drevesni zajedavci in neugodni vremenski vplivi.

Ob prevzemu domačije so nam prejšnji upravitelji zapustili precejšnjo število darovane stare opreme, ki so jo zbirali z namenom, da se ohrani in razstavi v domačiji. Ker je zmanjkalo prostora, smo k nastali problematiki pristopili sistematično. Prvi korak je bil popis vseh predmetov, v drugem koraku smo se lotili iskanja primernega prostora za skladiščenje ter opremo preselili z namenom, da se uporabi ob različnih občasnih muzejskih razstavah ter za zamenjavo že dotrajanih muzejskih predmetov na stalni razstavi.

Kako naprej

Zadnje neugodne zdravstvene razmere in ukrepi proti širjenju Covid-19 so žal zaustavili običajno delovanje in odprtost domačije. Zaradi novih razmer smo se (tako kot ostali slovenski muzeji) usmerili predvsem v virtualne programe, ki so dosegljivi na naši spletni strani www.kd-domzale.si in FB strani Menečankova domačija. Javno so dostopna različna e-gradiva od poučnih iger za najmlajše, delovnih listov za šolarje, raznih video prispevkov do gradiva za zahtevnejše bralce. Na ogled so video posnetki odprtja razstav, med drugim zadnje fotografske razstave umetnice Arven Šakti Kralj Szomi. Kaj bo nadaljnja muzejska prihodnost namenila Menačenkovi domačiji, lahko le neposredno načrtujemo, vsekakor bomo nadaljevali z že zastavljenimi programskimi smernicami. Najbrž bi bilo smotrno zastaviti projekt izdaje monografije kiparja Franceta Ahčina, nadaljevati predstavitev domžalskih veljakov, ki so nekoč prispevali h kulturni podobi Domžal, in tudi aktualne umetniške razstave.

Zapisala Katarina Rus Krušelj, višja kustosinja