In so dočakali. Kipi namreč.
Ni umetnika, ki bi ne imel svojih umetnin na zalogi iz takih in drugačnih razlogov in Damijan Kracina ni izjema. Pogosto se nam pri delu zatakne, ali pa se izvedba odpelje v tri krasne, ravno tako, kot nočemo. V tem je včasih tudi »božji prst«, ki pa ga je težko opaziti, ker žuga in miga tik pred nosom ali pa tam nekje zadaj, kamor naša jeza ne seže.
Stvaritev odložimo (češ, bo že bolje; nočem ga več videti ali pa: malo počakam in se mogoče kaj spremeni…). Pristop, ki bo stvaritev spremenil je v kiparjevem primeru seveda samo en: akcija! A na tokratni razstavi lahko vidimo tudi stvari, ki so nas in Damijana počakale: odložil jih je nekoliko dlje od svojega vsakdana in res so se spremenile – njegove oči in njegovo srce namreč.
Stvari so posode v katere dajemo svoje misli in svoja občutenja; dlje časa ko stojijo in se z njimi nič ne zgodi – bolj so drugačne, ko jih spet odkrijemo. V resnici so posode spremenjenja – našega spremenjenja – saj smo mi tisti, ki se nenehno spreminjamo in stvarem vsakič na novo dajemo pomen, celo videz interpretiramo drugače.
Damijanova umetnost je mnogoplastna, humorna, na momente norčava izkušnja predmetnosti in nastavljanja zrcala preresnim situacijam vsakdana in vrhunskih del preteklosti; upodablja bitja in situacije s katerimi si delimo planet in si zaslužijo podobo, kot vsi heroji in pomembneži v vseh zbirkah tega sveta. Disciplina izdelovanja objektov je vrhunska, zato so kipi dovršeni in se kjerkoli vklopijo v kontekst. Natančnost in skrajno resen pristop v modelacijo, sta izročilo klasike, iz katere je izšel skozi velika vrata.
Povečave in opredmetenje njegovih idej – predvsem pa vprašanj, ki si jih redko ali celo nikoli ne zastavimo, nam nudijo zanimivo izkušnjo povsem nove uporabe kiparstva in ga zato umeščajo na zemljevid sodobnih umetnosti. Prav moderniziranje arhaične predmetne izkušnje skozi kipe, objekte, risbe, postavitve in multimedijo je Damijanova varianta kiparstva, da na slovenskem skozi figuro dihamo odprto in nezateženo, pa kljub temu kritično in aktualno umetnost oblik, volumnov in finih tekstur.
Natančne opredelitve njegove umetnosti v resnici ne moremo narediti, a ekološke teme, genetika, okoljski problemi in bivanjska izkušnja so kombinacija, ki počasi rezultira v njegovem Poslednjem muzeju sodobne umetnosti. Ta obliko šele dobiva in del njega je tudi Čakalnica, ki nas hote potiska v pričakovanje prihodnjih podob in izmišljij, čeprav morajo še dozoreti ali dobiti patino.
Vrhunska razstava kipov, risb in postavitev je dočakala svoj trenutek ali kot pravi znani rek:
Duh je voljan in meso je pravo! Čakalnica je zrela za slasten ogled!
Jurij Smole, akademski kipar