Prvič smo Mojco Pokrajculjo verjetno slišali že zelo zgodaj … če ne prej pa v vrtcu. In ta slovenska narodna pripovedka nas na nek način spremlja celo življenje, spominjamo se ilustracij Marjana Mančka, pa izvirne zgodbe, ki se razlikuje od tipičnih pravljic. Eka Vogelnik se je Mojce Pokrajculje lotila na malce drugačen način, a z njeno značilno estetiko, ki se pri lutkah zgleduje po skicah Marije Vogelnik iz leta 1940. Tudi zgodba je na nekaj mestih spremenjena in lahkotnejša, saj zajčku ne polomijo nog, lisjak ne potrebuje toplega zavetja piskrčka, čebele preživijo in tudi tat medu se v predstavi, ki je napolnjena z glasbo in ubranim petjem, razkrije kar sam. Skozi zgodbo pa nas še vedno popeljejo dobrota, prijateljstvo, pohlep in laž. Za to pa sedaj že vemo, da ima kratke noge, tako da jo slej ali prej ulovimo. In če boli trebuh, si zapomnimo: nobeno pretiravanje ni dobro. Zmerno in skromno, pa bo. Toda ne obtožujmo prehitro … Vsakdo od nas bi se lahko poistovetil z lisico, saj je tisto, kar je prepovedano, vedno najslajše.