Uprizoritev klasičnega besedila velikega komediografa v novem prevodu Primoža Viteza in v režiji Vita Tauferja stremi k umestitvi zgodbe v kontekst sodobnega časa in neznosne lahkosti manipuliranja, s katero se soočamo v vsakodnevnem bivanju. V 17. stoletju je v Franciji potekala prava moralna vojna med reformatorskimi janzenisti in konservativnimi jezuiti, ki so imeli na svoji strani združbo, imenovano Družba svetega zakramenta. Njeni člani so bili družbeno zelo vplivni in so se radi pravičniško vmešavali v življenje meščanskih družin, da bi v njih preprečili morebiten »moralni razvrat«. Sam francoski kralj jim večinoma ni mogel do živega, ker so se izrecno sklicevali na krščanske vrednote – čeprav so jih obenem nič manj očitno kršili. Molière jih je v Tartuffu razkrinkal in prišlo je do vzporednega procesa: vplivni člani Družbe so dosegli, da je bil Tartuffe nekaj let prepovedan, čeravno se je celo kralj na njegovi praizvedbi v Parizu brez zadržkov smejal.