Cesarico Elizabeto slavijo zaradi njene lepote in izbranega okusa. Leta 1877 pa »Sisi« praznuje že svoj štirideseti rojstni dan – in da bi ohranila svojo javno podobo, si steznik zavezuje vse tesneje. A čeprav je Elizabetina vloga na dvoru zgolj simbolična, pa njena lakota po znanju in življenjskih izkušnjah še nikoli ni bila večja. Samosvoja in nepredvidljiva cesarica tako postaja na Dunaju vse bolj nemirna … Režiserka Marie Kreutzer in igralka Vicky Krieps radikalno obračunata z romantičnim mitom o priljubljeni avstrijski cesarici ter »Sisi« oživita kot izrazito sodobno žensko, ki se skuša izviti iz prisilnega jopiča družbenih pričakovanj.

nagrade
Cannes (nagrada za najboljšo igralko v sekciji Posebni pogled); London (najboljši film); Sarajevo (nagrada za najboljšo igralko); avstrijski kandidat za nominacijo za oskarja


iz prve roke
»Na Dunaju živim od leta 1996 in njen obraz vidiš v vsaki trgovini s spominki. Sisi je nedvomno glavna turistična privlačnost našega mesta. Projekt se je začel z Vicky Krieps, ki me je pred leti vprašala, ali bi hotela o Sisi posneti film. Ker so bili moja edina asociacija spominki, sem ji odgovorila: ‘Čemu le?’ Toda nekje v meni je ideja vzklila in lotila sem se branja. Pojma nisem imela, ali vse skupaj sploh kam pelje; hotela sem le videti, ali je v zgodbi kaj, kar bi se me dotaknilo in me nagovorilo. In zelo kmalu sem ugotovila, da bo to tisto obdobje v Elizabetinem življenju, ko se je začela upirati dvornemu ceremonialu, hkrati pa se umikati in izolirati; čas, ko je povsem očitno postalo nemogoče, da bi še naprej igrala predpisano vlogo. Življenje z idealizirano podobo samega sebe, ki se ji moraš ves čas prilagajati, saj lahko le tako dobiš priznanje in ljubezen – to se mi je zdela izjemno zanimiva in brezčasna tema. /…/ S številnimi pričakovanji, ki jih je morala izpolnjevati Elizabeta, se ženske soočajo tudi danes. Lepota še vedno velja za najpomembnejšo in najbolj dragoceno žensko lastnost. Zgodovinski napredek tega ni mogel spremeniti, kljub ženskemu gibanju in emancipaciji. Če je ženska obilnejša ali starejša, velja za manjvredno. Privlačna partnerica moškemu še vedno dvigne ugled. Razlika med preteklostjo in sedanjostjo je le, da so ljudje nekoč o tem odkrito govorili: ‘Tvoja edina naloga je biti privlačna – zato sem te izbral, zato si tukaj,’ reče Elizabeti Franz Jožef. Leta 2022 morajo ženske izpolnjevati še veliko več pričakovanj, hkrati pa ostati lepe, vitke in mlade. Po določeni starosti ne morejo več zmagati, karkoli naredijo; če se podvržejo operaciji, poslušajo očitke o nečimrnosti, če pa tega ne storijo, ljudje komentirajo njihove gube. To še posebej velja za ženske na očeh javnosti, kot je Elizabeta, a se v resnici tiče vseh nas.« Marie Kreutzer

»Ideja se mi je porodila, ko sem pri petnajstih letih gledala Romy Schneider v filmih o Sisi in bolj ali manj vzporedno brala cesaričino biografijo. Kot najstnici so se mi porajala najrazličnejša vprašanja. Zakaj si je dala postaviti fitnes naprave? Zakaj se po štiridesetem letu ni več pustila slikati? /…/ Nošenje steznika je bilo res zanimiva telesna izkušnja. Ne le da sem v njem lahko uživala zgolj tekočo hrano, kot so juhe in smoothiji, stiskanje je močno vplivalo tudi na moja čustva. Takoj ko sem steznik oblekla in zavezala, sem se počutila žalostno. Ko sem ga snela, sem bila spet srečna in lahko sem se smejala. Morda tudi zato, ker steznik najbolj stisne prav trebušno prepono. Nekje sem prebrala, da je to središče vseh naših čustev. Samo pomislite, kakšen vpliv je moralo imeti nošenje steznikov na ženske v tistem času. /…/ Ker sem postopoma začela močno sočustvovati z omejitvami, s katerimi se je soočala, sem skušala Elizabeti s svojim nastopom vrniti nekaj svobode. Med snemanjem sem pogosto pomislila: dajem ji priložnost, da dela vse tisto, česar v času svojega življenja ni mogla: kajenje, kazanje sredinca, striženje las na kratko … /…/ Veliko vprašanje zame je bilo predvsem: kaj se zgodi, ko se nehamo pretvarjati?« Vicky Krieps

portret avtorice
Marie Kreutzer, rojena v Gradcu, sodi med najpomembnejše sodobne avstrijske režiserje in režiserke. Njen prvi celovečerni film Brez očeta (Die Vaterlosen, 2011) je bil prikazan in nagrajen na številnih festivalih, med drugim v sekciji Panorama Special Berlinskega filmskega festivala in na ljubljanskem Liffu. Nič manj uspešna nista bila režiserkin drugi in tretji celovečerec: drama Gruber geht (2015) in generacijska komedija z Vicky Krieps Was hat uns bloß so ruiniert (2016). Mednarodno pozornost pa je Marie Kreutzer pritegnila leta 2019, ko se je njena feministična psihodrama Der Boden unter den Füßen (2019) uvrstila v tekmovalni program Berlinala. Film je požel navdušene kritike in prejel več nagrad.

odmevi medijev
»Korzet /…/ duhovito obrne na glavo klišeje biografije in kostumske drame. /…/ Deluje kot povabilo k skrivni zaroti, da sežemo nazaj v čas in s spretnimi, predrznimi prsti 21. stoletja vsaj malce zrahljamo vrvice na korzetu cesarice Elizabete. /…/ Režiserkino nonšalantno dejanje retroaktivne ženske emancipacije daje Vicky Krieps neobičajno svobodo, da pobrska po skrinji zgodovine in si namesto neizogibno netočne predstave o zgodovinski osebnosti zamisli sebe, sodobno žensko, v cesaričinih oblačilih, pričeskah in težavah. To povsem poruši običajno hierarhijo med likom in igralcem. Slišali smo že za igralce, ki izginejo v liku, le redko pa se zgodi, da lik tako izgine v igralcu – in zaradi tega postane še močnejši, še bolj subverziven in še bolj prepričljiv.« Jessica Kiang, Variety

»Korzet ni le izjemno sodoben in na trenutke skoraj avantgarden film o tem, čemur pravimo zgodovina, temveč tudi radikalno politično delo, ki naslika povsem nov portret zgodovinske osebnosti, katere kolektivno domišljijo je do neprepoznavnosti popačila trilogija o Sisi iz petdesetih let prejšnjega stoletja.« Joachim Kurz, Kino-Zeit

»Pronicljivi in domiselni pogled na življenje cesarice Elizabete je izrazito modernistična vizija z odlično Vicky Krieps v glavni vlogi. /…/ Korzet z ironično korektnostjo uveljavlja svojo sodobno perspektivo – od pobeljenih, lanenih tonov direktorice fotografije Judith Kaufmann pa do umirjenega, ceremonialnega nastopa Vicky Krieps. Krinko lepega vedenja ohranja vse do resnično radikalnega zadnjega dejanja, v katerem se igrivo, a kompleksno načrtovana Sisijina klimaktična pustolovščina povsem nepričakovano razvije v popolno revizijo njenega lastnega zadnjega poglavja: fikcijo, ki se na tej točki zdi bolj zvesta rekonstruiranemu portretu ženske, odločene živeti, dihati, govoriti, fukati in – če je treba – umreti pod lastnimi pogoji. Marie Kreutzer in Vicky Krieps nam z elegantno ležernostjo predstavita članico kraljeve družine, ki je dejansko vredna figurice na polici nad kaminom – pa ne da bi dotična cesarica pristala na takšno ceneno okrasje.« Guy Lodge, Sight & Sound

»Dogajanje poživljata očarljiva glasba francoske pevke Camille in precizna kamera Judith Kaufmann, pa tudi prefinjeni humor, ki se kot svilena nit vleče skozi scenarij. Vse pa drži skupaj čudovito divji, po eni strani brezsramno razbrzdani, po drugi pa izjemno nadzorovani nastop Vicky Krieps. /…/ Njena interpretacija je ravno tako drzna kot film, ki se prav v vsakem kadru domiselno in odločno izmika ustaljenim obrazcem zgodovinske biografije.« Pamela Jahn, Ray Magazine

»Korzet je tematsko soroden Spencerju Pabla Larraína, a v smislu pristopa ima morda več skupnega z Marie Antoinette Sofie Coppole: oba filma vneseta pridih punkovskega ikonoklazma in nespoštljivosti v spodobnost zgodovinske drame, oba posvojita bolj nepriljubljene vidike svojih težavnih, nerazumljenih likov. /…/ Vicky Krieps je sijajna v vlogi, ki Elizabeto prikazuje kot žrtev zlate kletke in hkrati kot vase zagledano prasico s cigareto v ustih.« Wendy Ide, Screen Daily

»Briljantni portret ženske na robu je osvežujoč odgovor na pogosto dolgočasen koncept zgodovinske drame /…/ Marie Kreutzer ustvari elegantno upodobitev, ki zgodovinski osebnosti podeli novo moč in avtonomijo.« Caitlin Quinlan, Little White Lies


KORZET

izvirni naslov: Corsage
zvrst: drama
režiser: Marie Kreutzer
scenarij: Marie Kreutzer
igrajo: Vicky Krieps, Florian Teichtmeister, Katharina Lorenz, Jeanne Werner, Alma Hasun, Manuel Rubey, Finnegan Oldfield, Aaron Friesz, Rosa Hajjaj
dolžina: 113'
lokacija: Mestni kino Domžale
Ponedeljek, 26. 12. 2022
ob 17:00h
Petek, 30. 12. 2022
ob 20:00h

KORZET

Izvirni naslov: Corsage
Zvrst: drama
Režiser: Marie Kreutzer
Scenarij: Marie Kreutzer
Igrajo: Vicky Krieps, Florian Teichtmeister, Katharina Lorenz, Jeanne Werner, Alma Hasun, Manuel Rubey, Finnegan Oldfield, Aaron Friesz, Rosa Hajjaj
Dolžina: 113'
Lokacija: Mestni kino Domžale
Ponedeljek, 26. 12. 2022
ob 17:00h
Petek, 30. 12. 2022
ob 20:00h
Cesarico Elizabeto slavijo zaradi njene lepote in izbranega okusa. Leta 1877 pa »Sisi« praznuje že svoj štirideseti rojstni dan – in da bi ohranila svojo javno podobo, si steznik zavezuje vse tesneje. A čeprav je Elizabetina vloga na dvoru zgolj simbolična, pa njena lakota po znanju in življenjskih izkušnjah še nikoli ni bila večja. Samosvoja in nepredvidljiva cesarica tako postaja na Dunaju vse bolj nemirna … Režiserka Marie Kreutzer in igralka Vicky Krieps radikalno obračunata z romantičnim mitom o priljubljeni avstrijski cesarici ter »Sisi« oživita kot izrazito sodobno žensko, ki se skuša izviti iz prisilnega jopiča družbenih pričakovanj.

nagrade
Cannes (nagrada za najboljšo igralko v sekciji Posebni pogled); London (najboljši film); Sarajevo (nagrada za najboljšo igralko); avstrijski kandidat za nominacijo za oskarja


iz prve roke
»Na Dunaju živim od leta 1996 in njen obraz vidiš v vsaki trgovini s spominki. Sisi je nedvomno glavna turistična privlačnost našega mesta. Projekt se je začel z Vicky Krieps, ki me je pred leti vprašala, ali bi hotela o Sisi posneti film. Ker so bili moja edina asociacija spominki, sem ji odgovorila: ‘Čemu le?’ Toda nekje v meni je ideja vzklila in lotila sem se branja. Pojma nisem imela, ali vse skupaj sploh kam pelje; hotela sem le videti, ali je v zgodbi kaj, kar bi se me dotaknilo in me nagovorilo. In zelo kmalu sem ugotovila, da bo to tisto obdobje v Elizabetinem življenju, ko se je začela upirati dvornemu ceremonialu, hkrati pa se umikati in izolirati; čas, ko je povsem očitno postalo nemogoče, da bi še naprej igrala predpisano vlogo. Življenje z idealizirano podobo samega sebe, ki se ji moraš ves čas prilagajati, saj lahko le tako dobiš priznanje in ljubezen – to se mi je zdela izjemno zanimiva in brezčasna tema. /…/ S številnimi pričakovanji, ki jih je morala izpolnjevati Elizabeta, se ženske soočajo tudi danes. Lepota še vedno velja za najpomembnejšo in najbolj dragoceno žensko lastnost. Zgodovinski napredek tega ni mogel spremeniti, kljub ženskemu gibanju in emancipaciji. Če je ženska obilnejša ali starejša, velja za manjvredno. Privlačna partnerica moškemu še vedno dvigne ugled. Razlika med preteklostjo in sedanjostjo je le, da so ljudje nekoč o tem odkrito govorili: ‘Tvoja edina naloga je biti privlačna – zato sem te izbral, zato si tukaj,’ reče Elizabeti Franz Jožef. Leta 2022 morajo ženske izpolnjevati še veliko več pričakovanj, hkrati pa ostati lepe, vitke in mlade. Po določeni starosti ne morejo več zmagati, karkoli naredijo; če se podvržejo operaciji, poslušajo očitke o nečimrnosti, če pa tega ne storijo, ljudje komentirajo njihove gube. To še posebej velja za ženske na očeh javnosti, kot je Elizabeta, a se v resnici tiče vseh nas.« Marie Kreutzer

»Ideja se mi je porodila, ko sem pri petnajstih letih gledala Romy Schneider v filmih o Sisi in bolj ali manj vzporedno brala cesaričino biografijo. Kot najstnici so se mi porajala najrazličnejša vprašanja. Zakaj si je dala postaviti fitnes naprave? Zakaj se po štiridesetem letu ni več pustila slikati? /…/ Nošenje steznika je bilo res zanimiva telesna izkušnja. Ne le da sem v njem lahko uživala zgolj tekočo hrano, kot so juhe in smoothiji, stiskanje je močno vplivalo tudi na moja čustva. Takoj ko sem steznik oblekla in zavezala, sem se počutila žalostno. Ko sem ga snela, sem bila spet srečna in lahko sem se smejala. Morda tudi zato, ker steznik najbolj stisne prav trebušno prepono. Nekje sem prebrala, da je to središče vseh naših čustev. Samo pomislite, kakšen vpliv je moralo imeti nošenje steznikov na ženske v tistem času. /…/ Ker sem postopoma začela močno sočustvovati z omejitvami, s katerimi se je soočala, sem skušala Elizabeti s svojim nastopom vrniti nekaj svobode. Med snemanjem sem pogosto pomislila: dajem ji priložnost, da dela vse tisto, česar v času svojega življenja ni mogla: kajenje, kazanje sredinca, striženje las na kratko … /…/ Veliko vprašanje zame je bilo predvsem: kaj se zgodi, ko se nehamo pretvarjati?« Vicky Krieps

portret avtorice
Marie Kreutzer, rojena v Gradcu, sodi med najpomembnejše sodobne avstrijske režiserje in režiserke. Njen prvi celovečerni film Brez očeta (Die Vaterlosen, 2011) je bil prikazan in nagrajen na številnih festivalih, med drugim v sekciji Panorama Special Berlinskega filmskega festivala in na ljubljanskem Liffu. Nič manj uspešna nista bila režiserkin drugi in tretji celovečerec: drama Gruber geht (2015) in generacijska komedija z Vicky Krieps Was hat uns bloß so ruiniert (2016). Mednarodno pozornost pa je Marie Kreutzer pritegnila leta 2019, ko se je njena feministična psihodrama Der Boden unter den Füßen (2019) uvrstila v tekmovalni program Berlinala. Film je požel navdušene kritike in prejel več nagrad.

odmevi medijev
»Korzet /…/ duhovito obrne na glavo klišeje biografije in kostumske drame. /…/ Deluje kot povabilo k skrivni zaroti, da sežemo nazaj v čas in s spretnimi, predrznimi prsti 21. stoletja vsaj malce zrahljamo vrvice na korzetu cesarice Elizabete. /…/ Režiserkino nonšalantno dejanje retroaktivne ženske emancipacije daje Vicky Krieps neobičajno svobodo, da pobrska po skrinji zgodovine in si namesto neizogibno netočne predstave o zgodovinski osebnosti zamisli sebe, sodobno žensko, v cesaričinih oblačilih, pričeskah in težavah. To povsem poruši običajno hierarhijo med likom in igralcem. Slišali smo že za igralce, ki izginejo v liku, le redko pa se zgodi, da lik tako izgine v igralcu – in zaradi tega postane še močnejši, še bolj subverziven in še bolj prepričljiv.« Jessica Kiang, Variety

»Korzet ni le izjemno sodoben in na trenutke skoraj avantgarden film o tem, čemur pravimo zgodovina, temveč tudi radikalno politično delo, ki naslika povsem nov portret zgodovinske osebnosti, katere kolektivno domišljijo je do neprepoznavnosti popačila trilogija o Sisi iz petdesetih let prejšnjega stoletja.« Joachim Kurz, Kino-Zeit

»Pronicljivi in domiselni pogled na življenje cesarice Elizabete je izrazito modernistična vizija z odlično Vicky Krieps v glavni vlogi. /…/ Korzet z ironično korektnostjo uveljavlja svojo sodobno perspektivo – od pobeljenih, lanenih tonov direktorice fotografije Judith Kaufmann pa do umirjenega, ceremonialnega nastopa Vicky Krieps. Krinko lepega vedenja ohranja vse do resnično radikalnega zadnjega dejanja, v katerem se igrivo, a kompleksno načrtovana Sisijina klimaktična pustolovščina povsem nepričakovano razvije v popolno revizijo njenega lastnega zadnjega poglavja: fikcijo, ki se na tej točki zdi bolj zvesta rekonstruiranemu portretu ženske, odločene živeti, dihati, govoriti, fukati in – če je treba – umreti pod lastnimi pogoji. Marie Kreutzer in Vicky Krieps nam z elegantno ležernostjo predstavita članico kraljeve družine, ki je dejansko vredna figurice na polici nad kaminom – pa ne da bi dotična cesarica pristala na takšno ceneno okrasje.« Guy Lodge, Sight & Sound

»Dogajanje poživljata očarljiva glasba francoske pevke Camille in precizna kamera Judith Kaufmann, pa tudi prefinjeni humor, ki se kot svilena nit vleče skozi scenarij. Vse pa drži skupaj čudovito divji, po eni strani brezsramno razbrzdani, po drugi pa izjemno nadzorovani nastop Vicky Krieps. /…/ Njena interpretacija je ravno tako drzna kot film, ki se prav v vsakem kadru domiselno in odločno izmika ustaljenim obrazcem zgodovinske biografije.« Pamela Jahn, Ray Magazine

»Korzet je tematsko soroden Spencerju Pabla Larraína, a v smislu pristopa ima morda več skupnega z Marie Antoinette Sofie Coppole: oba filma vneseta pridih punkovskega ikonoklazma in nespoštljivosti v spodobnost zgodovinske drame, oba posvojita bolj nepriljubljene vidike svojih težavnih, nerazumljenih likov. /…/ Vicky Krieps je sijajna v vlogi, ki Elizabeto prikazuje kot žrtev zlate kletke in hkrati kot vase zagledano prasico s cigareto v ustih.« Wendy Ide, Screen Daily

»Briljantni portret ženske na robu je osvežujoč odgovor na pogosto dolgočasen koncept zgodovinske drame /…/ Marie Kreutzer ustvari elegantno upodobitev, ki zgodovinski osebnosti podeli novo moč in avtonomijo.« Caitlin Quinlan, Little White Lies


 
November 2022
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(0)