Prostor, ki je postal jezik v Mašinem opusu, ima mnogo – še največ nasprotujočih si pojav: na slikah je ploskovit, perforiran, zavit, ukrivljen in mrežast; v njenih postavitvah pa ima podobo realnega – a zapuščenega, pozabljenega in neopaženega, ki pa zopet zavibrira. Prostori njenega zanima¬nja in beleženja s kamero se preobražajo tudi preko nekoliko zapostavljenega medija, kot je fotografija na papirju, ki v svoji fizični arhaičnosti služi za podlago njenemu študiju motiva in prehaja v samostojno delo. Pobiranje, najdevanje in ponovno polaganje predmetov v novo, kompaktno postavitev, tej menažeriji podeli drugo perspektivo in hkrati novo uporabnost, tudi novo razmerje do človeka.

Prav odsotnost človeške uporabe gradbenih prostorov vzpostavlja posebno tišino, ki je tišina rjavenja, preperevanja in gnitja, tišina zapravljenosti in tišina minevanja. Mašina fotografija neke opuščene gradnje v čudovitem vremenu postane estetski prostor, ki ga v realnosti vsakdana sicer najraje spregledamo, prezremo in si o njem nič ne mislimo...

Prav tu nas poetika teh tišin dohiti in nam dovoli presenečenje – kot se je to zgodilo Maši. Spretno izkorišča naš vizualni spomin na – recimo – fototapete narave iz prejšnjega stoletja, ki so nam lepšale osebne prostore – da bi nam skozi ta preprosti mehanizem sprejemanja fotografije okolja – v veliki dimenziji in širokem kotu, servirala problem našega širšega bivanjskega prostora, v katerem se ne najdemo, ker so ti prostori izgubljeni ali porušeni.
Šele v galeriji, ki je prostor neke druge dejavnosti, se s tem lahko soočimo – srečamo s sabo v propadlem okolju. In ko ravno dojamemo, kje smo se znašli, nas v istem razstavnem prostoru proti temu prepričuje slikarstvo krome: včasih izjemno močne in vroče, drugič izbrano umirjene in previdno odmerjene.

To nasprotje deli z gledalcem – značilno njeni generaciji – občasno na digitalen način, s komunikacijo prek QR kod in sodobnih naprav, ki so doma v iluzijah in megli navideznega, pa tudi skozi materialnost, ki jo še vedno vleče in tudi umesti na tla, na steno, pred opazovalca.
Mašino slikarstvo je – kot na prvi pogled ne izgleda – klasično, celo figuralno, ki ima eno in samo njeno bistveno značilnost: kromo v vseh njenih variantah, virtuozno spleteno s svetlobo in mejami prostorov teles, lebdenja in gostote. Kromo, ki zažiga in greje, kromo, ki umirja in kontemplira.

Kot spretna režiserka se v galerijskem prostoru izmuzne skozi zlitje vsega: skozi fotke opuščenih gradenj v postavitvah gradbeniške menažerije, ki jo zares zagledamo šele v galeriji; skozi steklene prizme, ki so v resnici objekti fascinacije in so hkrati ekrani s prosojnimi barvnimi toni v težkem gradbenem steklu. Med njimi postavi slike – opne visokih vibracij, da s svojim medijem v snovnosti in svetlobi krome, pove nekaj o sebi in o nas. Maša v resnici neprestano gradi, pa ne tega, kar je pred nami, ampak to, kar z opazovanjem njenih del nastane v nas – izkušnje, ki smo jih pripravljeni deliti.

Jurij Smole, akademski kipar









MAŠA GALA: KROMA (BARVA)

Dolžina: 22. februar - 8. marec 2018
Lokacija: Galerija Domžale, Mestni trg 1, Domžale
Četrtek, 22. 02. 2018
ob 19:00h odprtje razstave / vstop prost!

MAŠA GALA: KROMA (BARVA)

Dolžina: 22. februar - 8. marec 2018
Lokacija: Galerija Domžale, Mestni trg 1, Domžale
Četrtek, 22. 02. 2018
ob 19:00h odprtje razstave / vstop prost!
Prostor, ki je postal jezik v Mašinem opusu, ima mnogo – še največ nasprotujočih si pojav: na slikah je ploskovit, perforiran, zavit, ukrivljen in mrežast; v njenih postavitvah pa ima podobo realnega – a zapuščenega, pozabljenega in neopaženega, ki pa zopet zavibrira. Prostori njenega zanima¬nja in beleženja s kamero se preobražajo tudi preko nekoliko zapostavljenega medija, kot je fotografija na papirju, ki v svoji fizični arhaičnosti služi za podlago njenemu študiju motiva in prehaja v samostojno delo. Pobiranje, najdevanje in ponovno polaganje predmetov v novo, kompaktno postavitev, tej menažeriji podeli drugo perspektivo in hkrati novo uporabnost, tudi novo razmerje do človeka.

Prav odsotnost človeške uporabe gradbenih prostorov vzpostavlja posebno tišino, ki je tišina rjavenja, preperevanja in gnitja, tišina zapravljenosti in tišina minevanja. Mašina fotografija neke opuščene gradnje v čudovitem vremenu postane estetski prostor, ki ga v realnosti vsakdana sicer najraje spregledamo, prezremo in si o njem nič ne mislimo...

Prav tu nas poetika teh tišin dohiti in nam dovoli presenečenje – kot se je to zgodilo Maši. Spretno izkorišča naš vizualni spomin na – recimo – fototapete narave iz prejšnjega stoletja, ki so nam lepšale osebne prostore – da bi nam skozi ta preprosti mehanizem sprejemanja fotografije okolja – v veliki dimenziji in širokem kotu, servirala problem našega širšega bivanjskega prostora, v katerem se ne najdemo, ker so ti prostori izgubljeni ali porušeni.
Šele v galeriji, ki je prostor neke druge dejavnosti, se s tem lahko soočimo – srečamo s sabo v propadlem okolju. In ko ravno dojamemo, kje smo se znašli, nas v istem razstavnem prostoru proti temu prepričuje slikarstvo krome: včasih izjemno močne in vroče, drugič izbrano umirjene in previdno odmerjene.

To nasprotje deli z gledalcem – značilno njeni generaciji – občasno na digitalen način, s komunikacijo prek QR kod in sodobnih naprav, ki so doma v iluzijah in megli navideznega, pa tudi skozi materialnost, ki jo še vedno vleče in tudi umesti na tla, na steno, pred opazovalca.
Mašino slikarstvo je – kot na prvi pogled ne izgleda – klasično, celo figuralno, ki ima eno in samo njeno bistveno značilnost: kromo v vseh njenih variantah, virtuozno spleteno s svetlobo in mejami prostorov teles, lebdenja in gostote. Kromo, ki zažiga in greje, kromo, ki umirja in kontemplira.

Kot spretna režiserka se v galerijskem prostoru izmuzne skozi zlitje vsega: skozi fotke opuščenih gradenj v postavitvah gradbeniške menažerije, ki jo zares zagledamo šele v galeriji; skozi steklene prizme, ki so v resnici objekti fascinacije in so hkrati ekrani s prosojnimi barvnimi toni v težkem gradbenem steklu. Med njimi postavi slike – opne visokih vibracij, da s svojim medijem v snovnosti in svetlobi krome, pove nekaj o sebi in o nas. Maša v resnici neprestano gradi, pa ne tega, kar je pred nami, ampak to, kar z opazovanjem njenih del nastane v nas – izkušnje, ki smo jih pripravljeni deliti.

Jurij Smole, akademski kipar









 
Junij 2018
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(3)
16:30
NEVERJETNI 2
Incredibles 2
animirana družinska domišljijska pustolovščina
18:45
Z LJUBEZNIJO, SIMON
Love, Simon
romantična komična drama
21:00
LJUBITI PABLA
Loving Pablo
biografska kriminalna drama
 
Poišči
 
Prireditve
 
Kino
 
Otroci
 
Galerija
 
Abonma
 
Muzej
 
Glasilo Slamnik
 
Založništvo
 
Info
 
Nakup vstopnic