Norosti današnjega sveta niso prav nič drugačne od tistih prej in verjetno tudi ne od tistih, ki še pridejo. Čeprav si jih zakuhamo sami in smo v tem početju izjemno plodni in inovativni, je odsotnost osnovnih vprašanj o smiselnosti našega početja, brezčasno kronična. Umetnik se v svojem početju prej ali slej zatakne prav na teh vprašanjih; če se ne, potem je z njim ali njo nekaj narobe.

Dejstvo, da je umetnost eno od čutil človeštva, instrument s katerim družba uglašuje svojo bit in izraz, nam je v večji meri tuje, a se – upajmo - popravlja.
Razstava vrtečih se kamnov skuša vzpostaviti prostor uglaševanja. Kamni, ki jih z enim sunkom zavrtimo, v svojem vztrajnem vrtenju – še bolj pa v počasnem pojemanju hitrosti in zlasti v zadnjih zavrtljajih pričarajo meditativnost, mogoče celo osredotočenost otroške igre, ki jo hočemo še ponoviti. To ponavljanje, ki se krožno nadaljuje, je alegorija ritualov, povezovanje z numinoznim in vstop v nerazumljivo in neracionalno. Vrtenje nas močno pritegne, ker generira zamaknjenje; ta nenavaden cirkus iz skal oglušujoče ponavlja tišino, ki se vrača zato, ker mi tako hočemo.

Kinetika kamnov je ponovitev izkušnje lamaistične tradicije vrtečih se molilnih mlinov s Strehe sveta; edinstvena priložnost, da združimo ritualno ponavljanje izrekov, s stalnim vračanjem tišine, mirovanja in želje, da bi kamne spet in spet zavrteli.
Vrteče se skale so postavljene okoli edine mirujoče – »Velike zaprte knjige«, okoli zdela (stele) – upodobitve današnje povezanosti ali bolje odtujenosti naše notranjosti, z doživljanjem našega skritega, duhovnega, notranjega, tudi sanjskega življenja. Velika zaprta knjiga je naša današnja podoba;  je tudi podoba religioznosti, ki je z zaprtjem Velike Knjige izgubila pomen, substanco, trajanje in obstoj.

Z velikimi katastrofami človeštva in človečnosti smo knjigo ne samo zaprli, odločno in temeljito smo jo zabili,  poteptali in razstrelili.
Celotna postavitev želi s svojim obstojem, s poimenovanjem kombinacij najdenih kamnov in zavrženih predmetov, omogočiti izrekanje ponavljajočih se prošenj in molitev v neskončnost, da bi še kdaj lahko dobili povsem drugo Veliko Knjigo, za vzpostavitev nove  človečnosti.
Prošnje in molitve vrtečih se skal imajo še en pomemben moment: njihovo bistvo je zavrženost in nepomemben obstoj, ki je, ko sem jih našel in ko sem doumel njihove povezave v oblikah, ponovno dobil smisel, celo uporabnost.

Magični ritualni prostor, ki ga te skale vzpostavljajo, vabi vsakogar, da skuša v njihovem počasi pojemajočem vrtenju, najti nekaj trenutkov zase, za svoj oddaljeni jaz, za otroka, ki se je izgubil v nasilni megli iluzij in prividov današnjega sveta.
Razstava je posvečena praznini.
Jurij Smole, akademski kipar







PROŠNJE IN MOLITVE

Jurij Smole
Zvrst: odprtje razstave
Dolžina: 24. januar – 8.februar
Lokacija: Galerija Domžale, Mestni trg 1, Domžale

PROŠNJE IN MOLITVE

Jurij Smole
zvrst: odprtje razstave
dolžina: 24. januar – 8.februar
lokacija: Galerija Domžale, Mestni trg 1, Domžale
Norosti današnjega sveta niso prav nič drugačne od tistih prej in verjetno tudi ne od tistih, ki še pridejo. Čeprav si jih zakuhamo sami in smo v tem početju izjemno plodni in inovativni, je odsotnost osnovnih vprašanj o smiselnosti našega početja, brezčasno kronična. Umetnik se v svojem početju prej ali slej zatakne prav na teh vprašanjih; če se ne, potem je z njim ali njo nekaj narobe.

Dejstvo, da je umetnost eno od čutil človeštva, instrument s katerim družba uglašuje svojo bit in izraz, nam je v večji meri tuje, a se – upajmo - popravlja.
Razstava vrtečih se kamnov skuša vzpostaviti prostor uglaševanja. Kamni, ki jih z enim sunkom zavrtimo, v svojem vztrajnem vrtenju – še bolj pa v počasnem pojemanju hitrosti in zlasti v zadnjih zavrtljajih pričarajo meditativnost, mogoče celo osredotočenost otroške igre, ki jo hočemo še ponoviti. To ponavljanje, ki se krožno nadaljuje, je alegorija ritualov, povezovanje z numinoznim in vstop v nerazumljivo in neracionalno. Vrtenje nas močno pritegne, ker generira zamaknjenje; ta nenavaden cirkus iz skal oglušujoče ponavlja tišino, ki se vrača zato, ker mi tako hočemo.

Kinetika kamnov je ponovitev izkušnje lamaistične tradicije vrtečih se molilnih mlinov s Strehe sveta; edinstvena priložnost, da združimo ritualno ponavljanje izrekov, s stalnim vračanjem tišine, mirovanja in želje, da bi kamne spet in spet zavrteli.
Vrteče se skale so postavljene okoli edine mirujoče – »Velike zaprte knjige«, okoli zdela (stele) – upodobitve današnje povezanosti ali bolje odtujenosti naše notranjosti, z doživljanjem našega skritega, duhovnega, notranjega, tudi sanjskega življenja. Velika zaprta knjiga je naša današnja podoba;  je tudi podoba religioznosti, ki je z zaprtjem Velike Knjige izgubila pomen, substanco, trajanje in obstoj.

Z velikimi katastrofami človeštva in človečnosti smo knjigo ne samo zaprli, odločno in temeljito smo jo zabili,  poteptali in razstrelili.
Celotna postavitev želi s svojim obstojem, s poimenovanjem kombinacij najdenih kamnov in zavrženih predmetov, omogočiti izrekanje ponavljajočih se prošenj in molitev v neskončnost, da bi še kdaj lahko dobili povsem drugo Veliko Knjigo, za vzpostavitev nove  človečnosti.
Prošnje in molitve vrtečih se skal imajo še en pomemben moment: njihovo bistvo je zavrženost in nepomemben obstoj, ki je, ko sem jih našel in ko sem doumel njihove povezave v oblikah, ponovno dobil smisel, celo uporabnost.

Magični ritualni prostor, ki ga te skale vzpostavljajo, vabi vsakogar, da skuša v njihovem počasi pojemajočem vrtenju, najti nekaj trenutkov zase, za svoj oddaljeni jaz, za otroka, ki se je izgubil v nasilni megli iluzij in prividov današnjega sveta.
Razstava je posvečena praznini.
Jurij Smole, akademski kipar







 
Julij 2019
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31