Vsaka selitev človeku pomeni novo življenje in Sicova selitev v velik, svetel atelje, ni samo to. Je začetek čisto nove poti, mogoče tiste, ki jo občasno rad upodobi z vrvohodcem in njegovo dolgo senco; ekvilibristom, ki se po napeti vrvi sprehaja med divjanjem nezavednega in vdorom realnega, z edino možno podporo: svetlobo.

Prav svetloba je napolnila Sicovo ustvarjalno bit s še močnejšimi, čistejšimi barvami. S teksturo pastela je naselila nova platna, ki sedaj končno lahko bivajo v večjih dimenzijah in tisti človekovi meri, ki so ji nekoč rekli seženj, korak; mogoče pa je najprimernejša mera kar slikarjevo telo. Čeprav to telesnost in stvarnost daleč presegajo nove ideje, stik z naravnim okoljem postaja vse pomembnejši motiv in razlog za podobo v mnogih oblikah. Pogovori s krošnjami ali s ptiči, občutenje dežja ali pa metonimično tehtanje vsakdanjega kruha, eksistenčne, tudi metafizične konotacije pojavnega sveta in zgodb, so sedaj dobile tanko a intenzivno telo – telo slike. Slike v najbolj klasičnem smislu, obravnavane z močjo, divjanjem močnih barv in svetlobe, zato da gledalca preselijo v drug prostor – prostor novega življenja, ki je vedno tik ob nas in najpogosteje vseeno daleč stran. Mogoče tega ne obeša na veliki zvon, a Sicoe je vrvohodec ekvilibrist. Upa si izraziti vse tisto, kar teži slikarja in v tem najde moč. Vse, kar se ga dotakne, je lahko motiv, ki mu v prostoru novega življenja razburka njegovega barvitega duha.

Sicoe je slikar, ki razume Naravo kot nezavedno, literaturo, filme in slikarstvo pa kot vrhunske večrazsežne iluzije in privide, ki so v svojem trajanju močnejša realnost kot bivanje samo. V resnici so njegove selitve skozi prostore duha trajen vir motivov, spanje in sanjanje pa tista realnost, ki je edina zares povedna, močna in pomembna. Dolgo časa je tipal in delal kratke izlete v Mediteran, ki ga je zdaj, ko je njegova slikarska moč najbolj zrela in prekvašena z mnogimi izkušnjami, zares napolnil in prevzel. Moč elementov stvarstva, ki je za Mediteran tako bistvena, rezonira v podobah prepletenih s figurami, bivanjem in trajanjem.

Plavanje v morju ali pa samo ciprese, sta motiva, ki na Sicotovih slikah daleč presežeta podobo: sta alegoriji starih mojstrov, ki ju v svoji izvirni, a dobro pretehtani in obvladani govorici divjih barv, slikar vsadi v gledalca in ga spremeni v magičnega soudeleženca. Agave in opuncije z njegovih slik so kakteje, ki bi jih objemal vsak dan, samo, da bi bil tam.

Jurij Smole, akademski kipar

Odprtje razstave v Galeriji Domžale, četrtek 20. februar 2020






foto: Miro Pivar

Silvester Plotajs Sicoe: NOVO ŽIVLJENJE

Zvrst: odprtja razstave
Dolžina: 20. februar - 12. marec 2020
Lokacija: Galerija Domžale

Silvester Plotajs Sicoe: NOVO ŽIVLJENJE

zvrst: odprtja razstave
dolžina: 20. februar - 12. marec 2020
lokacija: Galerija Domžale
Vsaka selitev človeku pomeni novo življenje in Sicova selitev v velik, svetel atelje, ni samo to. Je začetek čisto nove poti, mogoče tiste, ki jo občasno rad upodobi z vrvohodcem in njegovo dolgo senco; ekvilibristom, ki se po napeti vrvi sprehaja med divjanjem nezavednega in vdorom realnega, z edino možno podporo: svetlobo.

Prav svetloba je napolnila Sicovo ustvarjalno bit s še močnejšimi, čistejšimi barvami. S teksturo pastela je naselila nova platna, ki sedaj končno lahko bivajo v večjih dimenzijah in tisti človekovi meri, ki so ji nekoč rekli seženj, korak; mogoče pa je najprimernejša mera kar slikarjevo telo. Čeprav to telesnost in stvarnost daleč presegajo nove ideje, stik z naravnim okoljem postaja vse pomembnejši motiv in razlog za podobo v mnogih oblikah. Pogovori s krošnjami ali s ptiči, občutenje dežja ali pa metonimično tehtanje vsakdanjega kruha, eksistenčne, tudi metafizične konotacije pojavnega sveta in zgodb, so sedaj dobile tanko a intenzivno telo – telo slike. Slike v najbolj klasičnem smislu, obravnavane z močjo, divjanjem močnih barv in svetlobe, zato da gledalca preselijo v drug prostor – prostor novega življenja, ki je vedno tik ob nas in najpogosteje vseeno daleč stran. Mogoče tega ne obeša na veliki zvon, a Sicoe je vrvohodec ekvilibrist. Upa si izraziti vse tisto, kar teži slikarja in v tem najde moč. Vse, kar se ga dotakne, je lahko motiv, ki mu v prostoru novega življenja razburka njegovega barvitega duha.

Sicoe je slikar, ki razume Naravo kot nezavedno, literaturo, filme in slikarstvo pa kot vrhunske večrazsežne iluzije in privide, ki so v svojem trajanju močnejša realnost kot bivanje samo. V resnici so njegove selitve skozi prostore duha trajen vir motivov, spanje in sanjanje pa tista realnost, ki je edina zares povedna, močna in pomembna. Dolgo časa je tipal in delal kratke izlete v Mediteran, ki ga je zdaj, ko je njegova slikarska moč najbolj zrela in prekvašena z mnogimi izkušnjami, zares napolnil in prevzel. Moč elementov stvarstva, ki je za Mediteran tako bistvena, rezonira v podobah prepletenih s figurami, bivanjem in trajanjem.

Plavanje v morju ali pa samo ciprese, sta motiva, ki na Sicotovih slikah daleč presežeta podobo: sta alegoriji starih mojstrov, ki ju v svoji izvirni, a dobro pretehtani in obvladani govorici divjih barv, slikar vsadi v gledalca in ga spremeni v magičnega soudeleženca. Agave in opuncije z njegovih slik so kakteje, ki bi jih objemal vsak dan, samo, da bi bil tam.

Jurij Smole, akademski kipar

Odprtje razstave v Galeriji Domžale, četrtek 20. februar 2020






foto: Miro Pivar
 
Oktober 2020
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31