Skozi kolaž, ki ga je Štefka Košir Petrić na svojem zadnjem likovnem nastopu v Domžalah pokazala, vstopam v njen portret, pravzaprav skozi puščico, ki označuje njeno dolgo in močno povezavo s popolnostjo. Popolnostjo njene komunikacije z numinoznim.

Prav ta komunikacija je Štefko od nekdaj določala na način, ki se je v pogovoru z njo, vsakomur globoko vtisnil v srce in spomin. Njen govor še sedaj slišim, kot da sva govorila ravnokar; mimika njenega obraza je ob tem gnetla fiziognomijo prepričane trdnokrhke osebe, mojstrice izdelave oblike z nežnim dotikanjem fine površine.

Kiparstvo je predmetnost, ki je Štefkini harmoničnosti ravno nasprotna, a skupaj rezonirata skozi polaganje rok, za blago umeščanje vsebine v telo gline. Čeprav nas kiparka spremlja iz drugega prostora, so njena dela zopet pred nami, ko z njenim glasom in kretnjami govorijo o življenju, občutljivosti, šibkosti telesa in neznanski moči umetničinega duha.

Motivi, ki jih je z veliko skrbnostjo umestila v kipe, so resnično življenjski in arhetipski hkrati: večna mladost, nevesta, pomlad, sanjarjenje, počitek, cvetovi, popki, plodovi,…. vse v velikosti osrednjega predmeta v osebnem daritvenem oltarju. Daritev skozi ustvarjanje kipa je bila najbrž njeno poslanstvo, povezano z njenim življenjem v okolju, ki tega sicer ne razume, a na čuden način sprejema. To je očitno sedaj, ko njena fizična odsotnost kipom podeljuje vso njeno življenjsko moč, njen glas in njeno krhko srce.

Popolna predanost umetnosti je Štefko naredila za njeno glasnico, ki je z jeklenim vztrajanjem v šepetanju najkrhkejših vsebin človekovega bivanja, spremenila najtežje: ljudi.

Njena magija je bila popolna in odločna odsotnost grobosti, zračenje notranjosti skozi lahno plapolanje mentalnih vzorcev ter vzdrževanje čistosti komunikacije z univerzalnim. Njena umetnost je vztrajno negovanje krhkosti sredi naleta človekovih najbolj grobih sil in podlosti.

Opus kiparke je iz središča grobega in neprijaznega okolja v svojem trajanju opravil svoje: prečistil in ublažil sile zavesti o bivanju in z vztrajnim obstajanjem še vedno polaga svoje blage roke razbrazdanemu duhu našega časa.

Glas umetnice, ki ga nosimo v sebi, je tisti, ki nam kaže smer in prav v tem se ji globoko priklanjamo.

Jurij Smole, akademski kipar

ŠTEFKA KOŠIR PETRIĆ IZBOLJŠEVALKA SVETA

Zvrst: razstava
Dolžina: 19. 12. 2019 – 9. 1. 2020
Lokacija: Galerija Domžale

ŠTEFKA KOŠIR PETRIĆ IZBOLJŠEVALKA SVETA

zvrst: razstava
dolžina: 19. 12. 2019 – 9. 1. 2020
lokacija: Galerija Domžale
Skozi kolaž, ki ga je Štefka Košir Petrić na svojem zadnjem likovnem nastopu v Domžalah pokazala, vstopam v njen portret, pravzaprav skozi puščico, ki označuje njeno dolgo in močno povezavo s popolnostjo. Popolnostjo njene komunikacije z numinoznim.

Prav ta komunikacija je Štefko od nekdaj določala na način, ki se je v pogovoru z njo, vsakomur globoko vtisnil v srce in spomin. Njen govor še sedaj slišim, kot da sva govorila ravnokar; mimika njenega obraza je ob tem gnetla fiziognomijo prepričane trdnokrhke osebe, mojstrice izdelave oblike z nežnim dotikanjem fine površine.

Kiparstvo je predmetnost, ki je Štefkini harmoničnosti ravno nasprotna, a skupaj rezonirata skozi polaganje rok, za blago umeščanje vsebine v telo gline. Čeprav nas kiparka spremlja iz drugega prostora, so njena dela zopet pred nami, ko z njenim glasom in kretnjami govorijo o življenju, občutljivosti, šibkosti telesa in neznanski moči umetničinega duha.

Motivi, ki jih je z veliko skrbnostjo umestila v kipe, so resnično življenjski in arhetipski hkrati: večna mladost, nevesta, pomlad, sanjarjenje, počitek, cvetovi, popki, plodovi,…. vse v velikosti osrednjega predmeta v osebnem daritvenem oltarju. Daritev skozi ustvarjanje kipa je bila najbrž njeno poslanstvo, povezano z njenim življenjem v okolju, ki tega sicer ne razume, a na čuden način sprejema. To je očitno sedaj, ko njena fizična odsotnost kipom podeljuje vso njeno življenjsko moč, njen glas in njeno krhko srce.

Popolna predanost umetnosti je Štefko naredila za njeno glasnico, ki je z jeklenim vztrajanjem v šepetanju najkrhkejših vsebin človekovega bivanja, spremenila najtežje: ljudi.

Njena magija je bila popolna in odločna odsotnost grobosti, zračenje notranjosti skozi lahno plapolanje mentalnih vzorcev ter vzdrževanje čistosti komunikacije z univerzalnim. Njena umetnost je vztrajno negovanje krhkosti sredi naleta človekovih najbolj grobih sil in podlosti.

Opus kiparke je iz središča grobega in neprijaznega okolja v svojem trajanju opravil svoje: prečistil in ublažil sile zavesti o bivanju in z vztrajnim obstajanjem še vedno polaga svoje blage roke razbrazdanemu duhu našega časa.

Glas umetnice, ki ga nosimo v sebi, je tisti, ki nam kaže smer in prav v tem se ji globoko priklanjamo.

Jurij Smole, akademski kipar

 
Junij 2020
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30