"Če me zapustiš, te bom morala ubiti.« Ko Undine, zgodovinarko v berlinskem mestnem muzeju, zapusti ljubimec, se ji podre svet. Starodavni mit pravi: če moški izda njeno ljubezen, ga mora Undine ubiti in se vrniti v jezero v gozdu. A ona noče izpolniti prekletstva. Rada bi ljubila. Spoznala je nekoga drugega. In te ljubezni noče izgubiti. Christian Petzold (Phoenix, Tranzit) prinaša sodobno interpretacijo mita o skrivnostni vodni nimfi: urbano pravljico o ljubezni v odčaranem svetu.

nagrade
Berlinale (nagrada FIFRESCI, srebrni medved za najboljšo igralko); nagrada Evropske filmske akademije za najboljšo igralko; Sevilla (nagrada za najboljšo režijo in montažo); Montclair (posebna nagrada žirije); Lizbona & Estoril (posebna nagrada žirije za umetniški prispevek); nominaciji za nagrado Nemške filmske akademije za najboljši igrani film in zvok

UNDINE: VEČNO VRAČANJE MITOLOGIJE

Naj se tega zavedamo ali ne, nas miti iz antične Grčije in starega Rima še danes obkrožajo na vsakem koraku. Nobena umetnost ni imuna na njihov vpliv, še najmanj tiste pripovedne, kot so literatura, gledališče in film. Ustvarjalci arhetipe iz tistega časa angažirajo bodisi nevede kot tudi povsem zavestno in s tem tudi dve tisočletji kasneje potrjujejo, da gre za neizpodbitne temelje zahodne civilizacije. Praktično v vsakem filmu bi lahko izluščili pripovedni motiv, ki bi ga bilo mogoče na tak ali drugačen način povezati s kakšno pripovedko iz časov starih Grkov ali Rimljanov. Mnogi režiserji se tega poslužujejo bolj, drugi manj odkrito, a v vsakem primeru v zadnjih letih res ni manjkalo filmov, ki jih je bilo možno povezati s tem izročilom. Na primer: Ubijanje svetega jelena (The Killing of a Sacred Deer, 2017) Yorgosa Lanthimosa je adaptacija Evripidove tragedije Ifigenija v Avlidi (405 pr. n. š.), Portret mladenke v ognju (Portrait de la jeune fille en feu, 2019) režiserke Céline Sciamma je sodobna reinterpretacija mita o Orfeju in Evridiki, Svetilnik (The Lighthouse, 2019) Roberta Eggersa gradivo črpa iz mita o Prometeju, Moč psa (The Power of the Dog, 2021) Jane Campion pa temelji na rimski legendi o Romulu in Remu. In to še preden sploh govorimo o neposrednih adaptacijah, kakršna je denimo uprizoritev Ovidovih Metamorfoz (8 n.š.) v istoimenskem filmu Christopha Honoréja iz leta 2014 ali pa o mnogih superjunaških filmih, ki se zelo neposredno uprizarjajo tovrstno mitologijo, denimo zgodbo o Perzeju v Besu titanov (Wrath of the Titans, 2012), o Herkulu v istoimenskem filmu z Dwayneom Johnsonom iz leta 2014 ali pa seveda pripoved o boginji Artemis v Čudežni ženski (Wonder Woman, 2017–2020).

Vseeno pa je v zadnjem času enemu režiserju uspelo še toliko bolj navdahnjeno in inovativno uporabiti tovrstno zgodovinsko gradivo. Nemški režiser Christian Petzold je s filmom Undine (2020) pojem mita uporabil mnogo bolj totalno in poglobljeno, saj se poslužuje neke vrste dvojne mitologije. Zgodba o poklicnem potapljaču Christophu (Franz Rogowski), ki nekega dne po že skorajda komičnem naključju spozna prelepo Undine Wibeau (Paula Beer), je po eni strani nešteta uprizoritev tistega najosnovnejšega in najpogosteje uporabljenega filmskega mita – „fant sreča punco". Spomnimo, ta motiv, ki že od nekdaj predstavlja osnovo za tako raznolike žanre, kot so komedija, kriminalka ali romanca, si je svoj šampionski status v filmski zgodovini vgraviral po zaslugi slovite anekdote Alfreda Hitchcocka. Ta je v legendarnih pogovorih z Françoisom Truffautom razložil, da je razlog, zakaj gradiva iz sanj nikoli ne uporabi kot osnovo za pripovedi svojih filmov ta, da se mu je neke noči zgodilo, da se je naenkrat zbudil z briljantno idejo za film, jo ves vzhičen zapisal na list papirja, nakar je naslednje jutro razočaran ugotovil, da je na listu pisalo samo: „Fant sreča punco." Ideja, ki se je ponoči zdela sijajna, je bila hkrati tudi najbolj oguljen izmed klišejev, a neizpodbitno dejstvo je, da mnogi največji filmi vseh časov od  Casablance (1942) preko Titanika (1997) do Dune (2021) temeljijo prav na tem izhodiščnem filmskem mitu.

Po drugi strani pa si je Petzold v tem filmu tudi sam za osnovo vzel enega izmed dolga stoletja razvijajočih antičnih mitov, in sicer tistega o vodnih nimfah. Beseda nimfa seveda izhaja iz grške mitologije, kjer so ta bitja, sicer utelešenja osnovnih zemeljskih elementov, v podobi mladih deklet igrala neke vrste vmesno vlogo med ljudmi in bogovi. Odločilni vpliv, ki je predstavljal tudi osnovo za film Undine, pa vendarle prestavlja knjiga O nimfah, silfah, gnomih, salamandrih, velikanih in drugih duhovih švicarskega alkimista Paracelsusa iz leta 1566. Prav na to podlago je nastalo ogromno umetniških del, od romanov preko pesmi do filmov in video iger, ki pričajo o nesmrtni popularnosti mita o Undine (beseda sicer izhaja iz latinske besede za „val").

Nemški režiser je to osnovo mojstrsko popeljal v okolje sodobnega Berlina. Potapljačeva muza je hkrati njegova resnična ljubimka kot neke vrste duh, prikazen, ki se nenapovedano pojavlja na nepričakovanih mestih, kakor tudi iznenada izginja. V njeni bolj otipljivi obliki v filmu je Undine vodička v Mestnem senatu za urbani razvoj, kjer turistom razlaga zgodovino nemške prestolnice. Seveda – le kdo drug kot prav nimfa s svojimi izkušnjami, ki bistveno presegajo življenjsko dobo običajnih smrtnikov? Zaradi takih posrečenih potez film Undine kljub prastaremu izročilu izpade sveže in povsem izvirno.

Triumf 61-letnega Petzolda v filmu Undine je sicer vse prej kot presenečenje, saj nas ta režiser že dve desetletji razvaja s celovečerci, ki eden za drugim izzivajo gledalčeva pričakovanja. Tokratni film vseeno predstavlja manjši obrat na njegovi avtorski poti. Posnel ga je namreč po treh filmih, v katerih se je zelo jasno ukvarjal s polpreteklimi zgodovinskimi obdobji. V filmu Barbara (2012) nas je s pomočjo svoje dolgoletne muze Nine Hoss s pomočjo žanra trilerja postavil v opresivno vzdušje Vzhodne Nemčije leta 1980 pred padcem železne zavese, film Phoenix (2014) je bil povojna drama o psiholoških posledicah II. svetovne vojne, Tranzit (2018) pa napeta zgodba o ubežništvu v času fašizma, temelječa na romanu Anne Seghers iz leta 1944, pa vendarle postavljena v današnji čas. Prav zaradi tega preloma s temi filmi je moč Undine prepoznati kot neke vrste povratek k zgodnejšem obdobju režiserjeve kariere, ko se je ukvarjal z manjšimi, produkcijsko skromnejšimi osebnimi zgodbami iz lokalnega okolja. Še posebej ogled filma Duhovi (Gespenster, 2005) tako razkrije marsikatero motivično podobnost z Undine.

Še bolj kot vse to pa je Petzoldov film prava oda Berlinu, njegovi zgodovini, njegovi arhitekturi in njegovem statusu presečišča neštetega števila ljudi, ki v njem pišejo takšne in drugačne ljubezenske zgodbe. Undine nam preko svoje pripovedi spretno oriše večplastno podobo mesta, ki je hkrati turistična razglednica kot povzetek poglavij iz njegove bogate zgodovine. Na ta način se Petzoldov film brez težav uvršča na seznam najboljših del o nemški prestolnici, ki vključuje filme kot Berlin – simfonija velemesta (Berlin, die Sinfonie der Großstadt, 1927) Waltherja Ruttmanna, M (1931) Fritza Langa, Nemčija, leto nič (Germania Anno Zero, 1948) Roberta Rossellinija, Cabaret (1972) Boba Fosseja, Berlin Alexanderplatz (1980) Rainerja Wernerja Fassbinderja, Nebo nad Berlinom (Der Himmel über Berlin, 1987) Wima Wendersa, Zbogom, Lenin (Good Bye Lenin, 2003) Wolfganga Beckerja ali pa sodobnejši film Victoria (2015) Sebastiana Schipperja, če jih omenimo le nekaj. Takšna večplastnost je odlika največjih filmskih mojstrov in ni zgrešeno reči, da je z Undine Christian Petzold dosegel dosedanji vrhunec svoje avtorske poti, ki pa se prav sedaj, ko režiser dosega zrela leta svojega ustvarjanja, utegne še naprej razvijati v sila zanimivi smeri.

Matic Majcen

Motive, povezane z mitom o undini, lahko najdemo že v starogrški mitologiji, avtor poimenovanja pa je srednjeveški zdravnik in alkimist Paracelsus. V njegovem spisu, objavljenem posthumno leta 1566, je undina (iz latinske besede unda, val) eno od štirih elementarnih bitij, vodna nimfa, ki lahko pridobi nesmrtno dušo le, če se poroči s človekom. Mit so v devetnajstem stoletju obudili nemški romantiki: leta 1811 je Friedrich de la Motte Fouqué objavil povest Undine, ki je navdihnila številne variacije in predelave: v opero so jo med drugim prelili E.T.A. Hoffmann (1816), Albert Lortzing (1845) in Peter Iljič Čajkovski (1869), za balet pa jo je leta 1957 uglasbil Hans Werner Henze. Med najbolj slavnimi knjižnimi interpretacijami sta pravljici Mala morska deklica Hansa Christiana Andersena (1836) in Ribič in njegova duša Oscarja Wilda (1891), znana pa je tudi igra Ondina (Ondine, 1939) francoskega pisatelja in dramatika Jeana Giraudouxa, katere uprizoritev smo si lahko leta 2016 ogledali na odru SNG Nova Gorica. Christian Petzold je navdih za Undine črpal predvsem iz kratke zgodbe Undine geht (1961) avstrijske pesnice in pisateljice Ingeborg Bachmann, k snemanju filma pa ga je spodbudila tudi knjiga Petra von Matta Liebesverrat: Die Treulosen in der Literatur (1989). Zgodbo o undini je na veliko platno nazadnje prenesel Neil Jordan leta 2009.

»‘Vi, ljudje! Vi, pošasti!’ Tako se začne zgodba Ingeborg Bachmann Undine geht. Undina je prevarana vodna nimfa. Po stari mitologiji živi v jezeru sredi gozda. Moški, ki je nesrečno zaljubljen, ki ljubi brez vsakega upanja, ki ne ve več, kaj bi sam s sabo in svojimi čustvi /…/, lahko gre v gozd, na breg jezera, in zakliče njeno ime. In ona bo prišla in ga ljubila. Njuna ljubezen je pogodba, ki je moški ne sme nikoli prekršiti. Če jo prekrši, mora umreti. Običajno je tako, da tisti, ki ljubi in je ljubljen, postane lahkoten in svoboden ter se spet zdi vreden ljubezni in poželenja. V mitu se tako začne prej brezupno oboževana ženska nenadoma zanimati za moškega. Moški zapusti undino, da bi se poročil s svojo prvo ljubeznijo. Na poročno noč undina vstopi v spalnico, moškega objame v vodni mehurček in ga utopi. ‘Izjokala sem ga do smrti,’ še zakliče služabnikom, potem pa spet izgine v gozd, v jezero. /…/ Zgodbo o undini poznam že iz otroštva, ampak vedno sem si vse narobe zapomnil. Morda pa je ravno to predpogoj za pisanje scenarijev – napačen spomin, kot nekakšno lažno pričanje … Tisto, česar nisem nikoli pozabil, pa so bile besede, ki jih undina zakliče služabnikom nezvestega moškega, potem ko ga ubije: ‘Izjokala sem ga do smrti.’ Ta Fouquéjev stavek mi je bil vedno všeč. Omenjeni spomin se je pomešal z drugimi različicami, z Lortzingovo opero in z Andersenovo Malo morsko deklico, kjer se isti motiv spet pojavi malo drugače; v nekem trenutku pa sem prebral tudi Undine geht Ingeborg Bachmann. Pri njeni zgodbi mi je bilo všeč, da govori undina in ne kakšen pripovedovalec ali moški lik. Ženska je tista, ki ima besedo. Pomislil sem, da bi iz tega morda lahko naredil film. Film, ki bi govoril o undini in njenem obupu. Prekletstvo v zgodbi Ingeborg Bachmann je, da moški nikoli niso zvesti, ker ljubijo samo sebe. In prekiniti to prekletstvo, pripovedovati z ženske perspektive, to se mi je zdel pravi pristop k pripovedi: da se undina noče vrniti v jezero v gozdu, da noče ubijati. Sreča Christopha, prvega moškega, ki jo ljubi zaradi nje same, in to je ljubezen, za katero se bo borila. /… / Moji liki živijo v svetu, ki ga je kapitalizem oropal čarovnije; v svetu, kjer so čustva postala blago. /…/ Kapitalizem prodaja naše sanje in jih kot plastične odpadke odlaga v oceane. Kino je kraj, ki nam lahko vsaj za devetdeset minut vrne sanje. Tam želje še vedno zaležejo.« Christian Petzold

Christian Petzold se je rodil leta 1960 v Hildnu in študiral režijo na Nemški akademiji za film in televizijo v Berlinu. Z deli, kot so Notranji mir (Die innere Sicherheit, 2001), Yella (2007) in Jerichow (2008), se je uveljavil kot vodilni predstavnik ohlapno povezane skupine sodobnih nemških režiserjev, znane pod imenom berlinska šola. Na mednarodno prizorišče se je prebil z Barbaro (2012), zgodbo o vzhodnonemški zdravnici, ki jo zaradi poskusa pobega premestijo v bolnišnico na podeželju. Film mu je poleg kritiške hvale in številnih drugih nagrad prinesel srebrnega medveda za najboljšo režijo na Berlinalu. Leta 2014 je s Phoenixom (2014), hitchcockovsko psihološko dramo, umeščeno med ruševine Berlina leta 1945, potrdil svoj sloves enega najbolj kritiško cenjenih sodobnih nemških režiserjev. Sledil je Tranzit (2018), zgodba o mladeniču na begu pred fašističnim okupatorjem, prestavljena v enaindvajseto stoletje. Film smo si lahko ogledali tudi v Mestnem kinu Domžale. Paula Beer in Franz Rogowski, ki sta skupaj prvič zaigrala v Tranzitu, nastopata tudi v Petzoldovem filmu Undine. Film o mitološki vodni nimfi si je režiser zamislil kot prvi del načrtovane trilogije na temo naravnih elementov.

»Kako se miti prelivajo iz življenja v umetnost in spet nazaj v življenje.« Ingrid Kovač Brus, Najboljši filmi v letu 2020, Ekran

»Ljubezen med Undine in Christophom predstavlja nasprotje svetu ekonomskega človeka; njuna ljubezen je onkraj menjave in preračunavanja, onkraj kalkulacije in želje po posedovanju. Ljubimca sta svobodna in ne špekulirata o ničemer. Ali povedano na klasičen način: erotizirata um in poduhovljata naravo. ‘Toliko pametnih reči poveš na tako lep način,’ reče Christoph Undine.« Thomas Assheuer, Die Zeit

»Undine je velik film o ljubezni – mitični, brezčasni, večni in osvobajajoči –, poganja pa ga najbolj simbiotičen par, kar smo jih v dolgem času videli na filmskem platnu.« Jérôme d’Estais, La Septième obsession

»V ljubezenski zgodbi, ki režiserjevim znanim talentom doda še fantazijo in humor, se tako kot mitična, po duši hrepeneča vodna nimfa iz naslova ves čas obnavlja in ponovno rojeva tudi Berlin. /…/ Undina iz ljudskega izročila priplava iz vode, da bi našla ljubezen in dobila dušo. Berlin, mesto, ki je zraslo iz močvirja, se je na to pot podajalo znova in znova. Petzoldov negotovo optimistični film je ljubezensko pismo Berlinu, pa čeprav je jasno, da se bo morala Undine nazadnje vrniti v vodo. /…/ Režiserji svoje tematske preokupacije pogosto razgrnejo tako, da liku položijo v usta zgodovinsko lekcijo; trop, ki se skoraj vedno izkaže za nerodno didaktičnega. Christian Petzold je eden redkih, ki so izzivu kos, in morda prvi, ki zna lekcijo iz zgodovine narediti erotično.« Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound

»Z leti postajajo gonilne sile v umetnikovem življenju vse bolj očitne: Christian Petzold je, o tem ni več dvoma, največji romantik nemškega filma. Tokrat se vrača k mitologiji vodne nimfe undine, da bi pripovedoval o usodni zvezi dveh ljubimcev; o predanosti, požrtvovalnosti, nezvestobi in izdajstvu.« Tobias Kniebe, Süddeutsche Zeitung

»Film je prežet z romantiko nore strasti /…/ ter obarvan s čudovitim lirizmom /…/, ki ga v nemški kinematografiji vse preredko vidimo in ki v odnosu do narave občasno spomni na dela Apichatponga Weerasethakula.« Bruno Deruisseau, Les Inrockuptibles

»Undine je metafizična romanca, ki bi bila všeč Franku Borzageu, Renéju Clairu in Jeanu Cocteauju. In takšnih filmov filmska zgodovina še zdaleč nima dovolj.« Daniel Kothenschulte, Frankfurter Rundschau

»Številni veliki filmski ustvarjalci znajo delati čudeže z majhnim proračunom, a Petzold je prav gotovo eden največjih mojstrov načela ‘manj je več’. Režiserju nekako uspe brez kakršnegakoli okrasja ali iznajdljivih trikov kamere pričarati razkošno, nadzemeljsko romantiko v slogu Jeana Cocteauja. Zgodba je polna zasukov, a kot pri večini Petzoldovih filmov se pripoved umakne navalu nebrzdanih in neugasljivih strasti.« David Jenkins, Little White Lies

»Nezgode, ki se pripetijo – uničenje akvarija, madež rdečega vina na zidu, ki nastane med ljubezenskim ruvanjem, razbitje talismanske figurice potapljača – dajejo misliti, da je Petzold zasnoval film kot onirično izkušnjo; sanje, ki svoje skrivnosti razkrivajo počasi – kot bi bil sanjač podvržen psihoanalizi.« Graham Fuller, The Arts Desk

»Undine izpolni pričakovanja ter gledalca preplavi z razkošnimi vizualnimi motivi in zgodovinsko kompleksnostjo, medtem pa razpleta strastno ljubezensko zgodbo, ki je zlepa ne bomo pozabili.« Tara Judah, Najboljši filmi v letu 2020, Sight & Sound

»Petzoldova varčna, kristalno jasno posneta zgodba ves čas spreminja svojo podobo, menjajoč vzdušje in register, prepletajoč romanco z napetostjo in nenadnimi prebliski humorja.« Lee Marshall, Screen Daily