Zaradi velikega zanimanja vas avtorica razstave ponovno prijazno vabi na ogled razstave, ki bo v soboto, 23. marca, od 10. do 12. ure. Vabljeni!

Mojstrica s šivanko

Gobeline je nekdaj imela vsaka hiša. Za večino ljudi imajo nostalgično vrednost, čeprav v splošnem veljajo za dekorativne stenske slike. Vendar v čem so Vidini gobelini drugačni od drugih? Poleg nešteto vbodov in ur, vloženih v skorajda umetniško delo, je postala pomembna tudi izbira predlog. Vedno je Vido fasciniral način, kako so nekdaj posamezne barvne odtenke določali ročno, danes pa skorajda ne gre brez računalnika. Tudi Vida si na slednji način priskrbi podlage (nekatere izdela tudi sama), a se namensko izogiba šablonskim motivom. Namreč rada motivno posega v čas starih slikarskih mojstrov: od klasičnega Leonarda da Vincija, Rembrandtovih nežnih portretov, Degasa in njegovih baletk do slovenske Kofetarice izpod rok Ivane Kobilce. Druga (prav tako francoska) vezilna tehnika, ki jo je v zadnjem času prevzela, se imenuje boutis ali »marseillski« vez. V nasprotju barvnega bogastva gobelinov, ji boutis nudi čiste linije in prečiščeno celoto.

Vida Praprotnik Kralj iz Radomelj je upokojena profesorica angleščine in francoščine, ki je tako kot mnoge druge ženske rokodelke našla svoj čas za intenzivno ustvarjanje šele v zadnjih letih. Čeprav je svet vezenja odkrila že kot deklica, ko je med prvimi darili prejela prtiček za vezenje, se je ročnim spretnostim posvetila poredkoma. Šele ko so otroci odšli od doma, je resneje pristopila k delu – najprej z rešiljeji, nato gobelini in sedaj še boutis. Nešteto ur, šivank in barvnih niti je vtkanih vanje, predvsem pa potrpežljivosti in ljubezni do umetnosti in vsega lepega. Zato je njena neizmerna želja, da svoje znanje na področju tega tehnično veščega ročnega dela deli z nekom, ki bo v prihodnje delal z enakim veseljem kot ona sama. Danes je vezenje skorajda izginilo iz spomina mlajših generacij, čeprav se tovrstno znanje ročnega dela podaja tudi na nekaterih slovenskih šolah. Vezenje kot nekdaj izredno cenjena hišna obrt naših prednikov v začetku 20. stoletja ter kasnejša zgledna meščanska ustvarjalnost je danes le še hobi in zabava v prostem času. Torej, naj vas vprašam … ali danes ročno delo cenimo dovolj ali premalo? Ali lahko dojamemo, kako čudovita je sposobnost človeške roke in duše, ki si v današnjem hitrem tempu življenja uspe umiriti in ustvariti sijajno tkano sliko, odejo ali celo svetilko?


Odprtje razstave, dne 12. marec 2019














VIDA PRAPROTNIK KRALJ – MOJSTRICA S ŠIVANKO

Zvrst: razstava
Dolžina: 12. marec – 2. april 2019
Lokacija: Menačenkova domačija

VIDA PRAPROTNIK KRALJ – MOJSTRICA S ŠIVANKO

zvrst: razstava
dolžina: 12. marec – 2. april 2019
lokacija: Menačenkova domačija
Zaradi velikega zanimanja vas avtorica razstave ponovno prijazno vabi na ogled razstave, ki bo v soboto, 23. marca, od 10. do 12. ure. Vabljeni!

Mojstrica s šivanko

Gobeline je nekdaj imela vsaka hiša. Za večino ljudi imajo nostalgično vrednost, čeprav v splošnem veljajo za dekorativne stenske slike. Vendar v čem so Vidini gobelini drugačni od drugih? Poleg nešteto vbodov in ur, vloženih v skorajda umetniško delo, je postala pomembna tudi izbira predlog. Vedno je Vido fasciniral način, kako so nekdaj posamezne barvne odtenke določali ročno, danes pa skorajda ne gre brez računalnika. Tudi Vida si na slednji način priskrbi podlage (nekatere izdela tudi sama), a se namensko izogiba šablonskim motivom. Namreč rada motivno posega v čas starih slikarskih mojstrov: od klasičnega Leonarda da Vincija, Rembrandtovih nežnih portretov, Degasa in njegovih baletk do slovenske Kofetarice izpod rok Ivane Kobilce. Druga (prav tako francoska) vezilna tehnika, ki jo je v zadnjem času prevzela, se imenuje boutis ali »marseillski« vez. V nasprotju barvnega bogastva gobelinov, ji boutis nudi čiste linije in prečiščeno celoto.

Vida Praprotnik Kralj iz Radomelj je upokojena profesorica angleščine in francoščine, ki je tako kot mnoge druge ženske rokodelke našla svoj čas za intenzivno ustvarjanje šele v zadnjih letih. Čeprav je svet vezenja odkrila že kot deklica, ko je med prvimi darili prejela prtiček za vezenje, se je ročnim spretnostim posvetila poredkoma. Šele ko so otroci odšli od doma, je resneje pristopila k delu – najprej z rešiljeji, nato gobelini in sedaj še boutis. Nešteto ur, šivank in barvnih niti je vtkanih vanje, predvsem pa potrpežljivosti in ljubezni do umetnosti in vsega lepega. Zato je njena neizmerna želja, da svoje znanje na področju tega tehnično veščega ročnega dela deli z nekom, ki bo v prihodnje delal z enakim veseljem kot ona sama. Danes je vezenje skorajda izginilo iz spomina mlajših generacij, čeprav se tovrstno znanje ročnega dela podaja tudi na nekaterih slovenskih šolah. Vezenje kot nekdaj izredno cenjena hišna obrt naših prednikov v začetku 20. stoletja ter kasnejša zgledna meščanska ustvarjalnost je danes le še hobi in zabava v prostem času. Torej, naj vas vprašam … ali danes ročno delo cenimo dovolj ali premalo? Ali lahko dojamemo, kako čudovita je sposobnost človeške roke in duše, ki si v današnjem hitrem tempu življenja uspe umiriti in ustvariti sijajno tkano sliko, odejo ali celo svetilko?


Odprtje razstave, dne 12. marec 2019














 
September 2019
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30