Sedemnajstletna Iva se sooča s smrtjo svoje matere. Pod vplivom te velike osebne izgube in odkritja, da ni vedela vsega o svoji mami, se počasi potaplja v drugačen, skoraj sanjski svet, ki je daleč od njene realnosti. Čuten, poetičen in vizualno razkošen film Sonje Prosenc, ki je navdušila že s prvencem Drevo, je svetovno premiero doživel v Karlovih Varih in si prislužil posebno omembo tamkajšnje žirije.


iz prve roke
»Začelo se je z razmišljanjem o tem, kako dva človeka, ki na videz nimata nič skupnega vstopata v odnos, skozi neki dogodek, skozi izgubo. Kako se s tem spopadeta, kako najdeta prostor za žalovanje. O tem sem začela premišljevati zaradi dogajanja med snemanjem Drevesa, ko sva se z Mitjem [direktorjem fotografije] soočala s smrtjo v družini in se vsak prosti dan, ko nisva snemala, vozila v bolnišnico k osebi, ki je umirala. /…/ To je bilo tudi obdobje, ko sem precej premišljevala o – vsaj zame – moteči zahtevi današnje družbe, da bi bili vsi ekstrovertirani, neprestano dobre volje, nasmejani, easygoing in neproblematični za okolico /…/ Moj pristop izhaja iz tega, da filma ne jemljem kot ilustracije zgodbe, ampak kot ustvarjanje filmske izkušnje skozi vse aspekte filmskega jezika, ki so si med seboj enakovredni in delujejo šele kot celota. Zase in za svoje sodelavce si seveda vedno želim, da ne bi delali nečesa tipičnega. Mislim, da v Sloveniji mladi ustvarjalci morda nimajo dovolj spodbude, da bi realizirali svoje vizije.« Sonja Prosenc

portret avtorice
Sonja Prosenc se je po končanem študiju novinarstva in kulturologije udeležila delavnic Berlinale in Sarajevo Talents, soustanovila produkcijsko hišo Monoo, izbrali pa so jo tudi za sodelovanje v mednarodnem programu TorinoFilmLab. Njen prvi celovečerec Drevo (2014) je na Festivalu slovenskega filma prejel tri vesne in nagrado Združenja filmskih kritikov ter bil povabljen na več kot petdeset festivalov po svetu. Portal Cineuropa je Sonjo Prosenc leta 2016 uvrstil med osem obetavnih evropskih filmskih režiserk. Njen drugi celovečerec Zgodovina ljubezni je že v času razvoja prejel kar nekaj mednarodnih nagrad, svetovno premiero pa je doživel v tekmovalnem programu v Karlovih Varih, kjer je prejel posebno omembo žirije. Sonja Prosenc je tako postala prva slovenska režiserka celovečernega igranega filma, nagrajena v glavnem tekmovalnem programu kakšnega od festivalov A kategorije.

zanimivosti
Glavni vlogi sta odigrala mlada slovenska igralka Doroteja Nadrah, ki jo poznamo tako iz gledališča kot iz filmov (Razredni sovražnik, Izbrisana), ter priznani norveški igralec Kristoffer Joner, ki je v dvajsetletni karieri med drugim nastopil v norveškem kandidatu za oskarja Val (Bølgen) režiserja Roarja Uthauga, ob Stellanu Skarsgårdu v filmu Kongen av Bastøy Mariusa Holsta, ob Leonardu DiCapriu v Povratniku (The Revenant) Alejandra G. Iñárrituja, nazadnje pa smo ga lahko gledali v vlogi glavnega antagonista v filmu Misija: Nemogoče – Izpad (Mission: Impossible – Fallout).

odmevi medijev
»Režiserka Sonja Prosenc /…/ ustvari avdiovizualno elegijo, ki poje o izgubi, žalovanju, ljubezni in skrivnosti. Kako globoko se lahko potopimo v žalost? Koliko vode je treba, da jo odplakne stran? /…/ Z jezikom eteričnih podob, arhetipskih slutenj, fluidnih metafor, simbolov, vizij in fantazmagorij – vizualnih in zvočnih (ena bolj izvirnih zvočnih podob na filmu) – ustvari mogočno senzorično izkušnjo in do potankosti natančno ujame občutek hromeče ujetosti v trenutek, ko se ustavi čas. Občutek nejasne norosti ob bolečini izgube, ki človeka zapre vase. Z Zgodovino ljubezni film spet postane celostno doživetje.« Tina Lešničar, Delo

»[Film] Zgodovina ljubezni je hkrati podoben svojemu predhodniku in od njega drugačen – nekoliko manj abstrakten, a kljub temu poetičen. Obema je skupen režiserkin občutek za vizualno pripovedovanje /…/. Zgodovina ljubezni s svojimi veličastnimi vizualnimi podobami /…/ deluje osupljivo in je gotovo film, ki si ga je treba nujno ogledati na velikem platnu.« Tina Poglajen, Dnevnik

»Sonja Prosenc je ohranila izrazito čutni pristop, ki je občinstvo in kritike navdušil že pri njenem prvem filmu, a se je tokrat odmaknila od družbeno-političnega gledišča in se osredotočila na intimne družinske odnose, zlasti pa na notranji svet glavnega lika. /…/ Fotografija Mitje Lična je bogata in raznolika, enako velja tudi za prizorišča. Kameri pusti, da plava, se suka in sledi Ivi po ljubljanskih ulicah, veliki družinski hiši v predmestju in bujnih rečnih obrežjih – tako v sončni svetlobi kot v nočnih prizorih, osvetljenih s svetilkami, baklami in zasloni pametnih telefonov.« Vladan Petković, Cineuropa

»Sonja Prosenc ne sledi modi. Pokaže nam stvari, ki jih pravzaprav še nismo videli. Njena Zgodovina ljubezni je pravo razodetje. Začne se čudovito, se nadaljuje z velikimi plani, nas pušča v negotovosti, ima sijajne igralce in tvega. Sonja Prosenc je režiserka, kakršno filmska umetnost potrebuje. Režiserke in režiserji kot ona so prihodnost filma. Ponesli ga bodo v smeri, za katere nismo niti slutili, da obstajajo.« Mark Cousins, filmski režiser in član žirije Mednarodnega filmskega festivala v Karlovih Varih

»Dela Sonje Prosenc bolj kot katerikoli sodobni umetniški filmi zrcalijo Godardovo izjavo: 'Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, ampak ne nujno v tem zaporedju'. Avtorica zahteva dejavnega gledalca, pripravljenega, da se poda iz svoje cone udobja in kolikor je mogoče daleč od šunda, ki nam ga servirajo komercialni kinematografi. /…/ Zaradi njene resnično izvirne in idiosinkratične vizualne estetike, skrbno zasnovane filmske strukture ter dosledne in etične avtorske politike lahko postane vsaka poglobljena kritikova 'analiza in razlaga' odveč. To je filmska umetnost, ki zbudi vse gledalčeve čute. Tiste redke vrste film, ki ga lahko čutiš, vonjaš, okusiš, slišiš in se ga dotakneš. Ki ti ne gre iz glave še dolgo po tistem, ko si ga gledal … In ko rečem 'gledal', ne mislim samo 'pasivno gledal', ampak se potopil v režiserkin umetniški svet. Ga vdihnil. Izdihnil. Čutil.« Camera Lucida

»Sonja Prosenc se po mednarodno uspešnem prvencu Drevo vrača v Karlove Vare z drugim celovečercem, v katerem razvija svojo značilno poetiko, ki napada gledalčeve čute, pa tudi pripovedno ohlapni slog ter dar za grajenje zgodbe s pomočjo subtilnih namigov.« Lenka Tyrpáková, Mednarodni filmski festival v Karlovih Varih

»Pri Sonjinih filmih me navdušuje, da si upa in drzne izmikati vsem preverjenim narativnim principom. Vsakič znova izumlja nov, svoj filmski jezik, ki je najbližje oznaki 'pure cinema'. Njena Zgodovina ljubezni je impresivna meditacija o človeški lomljivosti.« Damjan Kozole, režiser


ZGODOVINA LJUBEZNI

zvrst: drama
režiser: Sonja Prosenc
scenarij: Sonja Prosenc
igrajo: Doroteja Nadrah, Kristoffer Joner, Matej Zemljič, Zita Fusco, Matija Vastl, Zoja Florjanc Lukan
dolžina: 105’
lokacija: Mestni kino Domžale

ZGODOVINA LJUBEZNI

Zvrst: drama
Režiser: Sonja Prosenc
Scenarij: Sonja Prosenc
Igrajo: Doroteja Nadrah, Kristoffer Joner, Matej Zemljič, Zita Fusco, Matija Vastl, Zoja Florjanc Lukan
Dolžina: 105’
Lokacija: Mestni kino Domžale
Sedemnajstletna Iva se sooča s smrtjo svoje matere. Pod vplivom te velike osebne izgube in odkritja, da ni vedela vsega o svoji mami, se počasi potaplja v drugačen, skoraj sanjski svet, ki je daleč od njene realnosti. Čuten, poetičen in vizualno razkošen film Sonje Prosenc, ki je navdušila že s prvencem Drevo, je svetovno premiero doživel v Karlovih Varih in si prislužil posebno omembo tamkajšnje žirije.


iz prve roke
»Začelo se je z razmišljanjem o tem, kako dva človeka, ki na videz nimata nič skupnega vstopata v odnos, skozi neki dogodek, skozi izgubo. Kako se s tem spopadeta, kako najdeta prostor za žalovanje. O tem sem začela premišljevati zaradi dogajanja med snemanjem Drevesa, ko sva se z Mitjem [direktorjem fotografije] soočala s smrtjo v družini in se vsak prosti dan, ko nisva snemala, vozila v bolnišnico k osebi, ki je umirala. /…/ To je bilo tudi obdobje, ko sem precej premišljevala o – vsaj zame – moteči zahtevi današnje družbe, da bi bili vsi ekstrovertirani, neprestano dobre volje, nasmejani, easygoing in neproblematični za okolico /…/ Moj pristop izhaja iz tega, da filma ne jemljem kot ilustracije zgodbe, ampak kot ustvarjanje filmske izkušnje skozi vse aspekte filmskega jezika, ki so si med seboj enakovredni in delujejo šele kot celota. Zase in za svoje sodelavce si seveda vedno želim, da ne bi delali nečesa tipičnega. Mislim, da v Sloveniji mladi ustvarjalci morda nimajo dovolj spodbude, da bi realizirali svoje vizije.« Sonja Prosenc

portret avtorice
Sonja Prosenc se je po končanem študiju novinarstva in kulturologije udeležila delavnic Berlinale in Sarajevo Talents, soustanovila produkcijsko hišo Monoo, izbrali pa so jo tudi za sodelovanje v mednarodnem programu TorinoFilmLab. Njen prvi celovečerec Drevo (2014) je na Festivalu slovenskega filma prejel tri vesne in nagrado Združenja filmskih kritikov ter bil povabljen na več kot petdeset festivalov po svetu. Portal Cineuropa je Sonjo Prosenc leta 2016 uvrstil med osem obetavnih evropskih filmskih režiserk. Njen drugi celovečerec Zgodovina ljubezni je že v času razvoja prejel kar nekaj mednarodnih nagrad, svetovno premiero pa je doživel v tekmovalnem programu v Karlovih Varih, kjer je prejel posebno omembo žirije. Sonja Prosenc je tako postala prva slovenska režiserka celovečernega igranega filma, nagrajena v glavnem tekmovalnem programu kakšnega od festivalov A kategorije.

zanimivosti
Glavni vlogi sta odigrala mlada slovenska igralka Doroteja Nadrah, ki jo poznamo tako iz gledališča kot iz filmov (Razredni sovražnik, Izbrisana), ter priznani norveški igralec Kristoffer Joner, ki je v dvajsetletni karieri med drugim nastopil v norveškem kandidatu za oskarja Val (Bølgen) režiserja Roarja Uthauga, ob Stellanu Skarsgårdu v filmu Kongen av Bastøy Mariusa Holsta, ob Leonardu DiCapriu v Povratniku (The Revenant) Alejandra G. Iñárrituja, nazadnje pa smo ga lahko gledali v vlogi glavnega antagonista v filmu Misija: Nemogoče – Izpad (Mission: Impossible – Fallout).

odmevi medijev
»Režiserka Sonja Prosenc /…/ ustvari avdiovizualno elegijo, ki poje o izgubi, žalovanju, ljubezni in skrivnosti. Kako globoko se lahko potopimo v žalost? Koliko vode je treba, da jo odplakne stran? /…/ Z jezikom eteričnih podob, arhetipskih slutenj, fluidnih metafor, simbolov, vizij in fantazmagorij – vizualnih in zvočnih (ena bolj izvirnih zvočnih podob na filmu) – ustvari mogočno senzorično izkušnjo in do potankosti natančno ujame občutek hromeče ujetosti v trenutek, ko se ustavi čas. Občutek nejasne norosti ob bolečini izgube, ki človeka zapre vase. Z Zgodovino ljubezni film spet postane celostno doživetje.« Tina Lešničar, Delo

»[Film] Zgodovina ljubezni je hkrati podoben svojemu predhodniku in od njega drugačen – nekoliko manj abstrakten, a kljub temu poetičen. Obema je skupen režiserkin občutek za vizualno pripovedovanje /…/. Zgodovina ljubezni s svojimi veličastnimi vizualnimi podobami /…/ deluje osupljivo in je gotovo film, ki si ga je treba nujno ogledati na velikem platnu.« Tina Poglajen, Dnevnik

»Sonja Prosenc je ohranila izrazito čutni pristop, ki je občinstvo in kritike navdušil že pri njenem prvem filmu, a se je tokrat odmaknila od družbeno-političnega gledišča in se osredotočila na intimne družinske odnose, zlasti pa na notranji svet glavnega lika. /…/ Fotografija Mitje Lična je bogata in raznolika, enako velja tudi za prizorišča. Kameri pusti, da plava, se suka in sledi Ivi po ljubljanskih ulicah, veliki družinski hiši v predmestju in bujnih rečnih obrežjih – tako v sončni svetlobi kot v nočnih prizorih, osvetljenih s svetilkami, baklami in zasloni pametnih telefonov.« Vladan Petković, Cineuropa

»Sonja Prosenc ne sledi modi. Pokaže nam stvari, ki jih pravzaprav še nismo videli. Njena Zgodovina ljubezni je pravo razodetje. Začne se čudovito, se nadaljuje z velikimi plani, nas pušča v negotovosti, ima sijajne igralce in tvega. Sonja Prosenc je režiserka, kakršno filmska umetnost potrebuje. Režiserke in režiserji kot ona so prihodnost filma. Ponesli ga bodo v smeri, za katere nismo niti slutili, da obstajajo.« Mark Cousins, filmski režiser in član žirije Mednarodnega filmskega festivala v Karlovih Varih

»Dela Sonje Prosenc bolj kot katerikoli sodobni umetniški filmi zrcalijo Godardovo izjavo: 'Zgodba mora imeti začetek, sredino in konec, ampak ne nujno v tem zaporedju'. Avtorica zahteva dejavnega gledalca, pripravljenega, da se poda iz svoje cone udobja in kolikor je mogoče daleč od šunda, ki nam ga servirajo komercialni kinematografi. /…/ Zaradi njene resnično izvirne in idiosinkratične vizualne estetike, skrbno zasnovane filmske strukture ter dosledne in etične avtorske politike lahko postane vsaka poglobljena kritikova 'analiza in razlaga' odveč. To je filmska umetnost, ki zbudi vse gledalčeve čute. Tiste redke vrste film, ki ga lahko čutiš, vonjaš, okusiš, slišiš in se ga dotakneš. Ki ti ne gre iz glave še dolgo po tistem, ko si ga gledal … In ko rečem 'gledal', ne mislim samo 'pasivno gledal', ampak se potopil v režiserkin umetniški svet. Ga vdihnil. Izdihnil. Čutil.« Camera Lucida

»Sonja Prosenc se po mednarodno uspešnem prvencu Drevo vrača v Karlove Vare z drugim celovečercem, v katerem razvija svojo značilno poetiko, ki napada gledalčeve čute, pa tudi pripovedno ohlapni slog ter dar za grajenje zgodbe s pomočjo subtilnih namigov.« Lenka Tyrpáková, Mednarodni filmski festival v Karlovih Varih

»Pri Sonjinih filmih me navdušuje, da si upa in drzne izmikati vsem preverjenim narativnim principom. Vsakič znova izumlja nov, svoj filmski jezik, ki je najbližje oznaki 'pure cinema'. Njena Zgodovina ljubezni je impresivna meditacija o človeški lomljivosti.« Damjan Kozole, režiser


 
Julij 2019
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31