Najnovejši film Quentina Tarantina je poklon zadnjim trenutkom hollywoodske zlate dobe in režiserjevo najbolj osebno delo doslej. Eden najtežje pričakovanih filmov nedavnega festivala v Cannesu.

Los Angeles leta 1969; na vrhuncu hipijevskega Hollywooda. Bivši zvezdnik kavbojske TV-serije Rick Dalton in njegov dolgoletni kaskaderski dvojnik Cliff Booth iščeta svoje mesto v industriji, ki je ne prepoznata več. A Rick ima zelo slavno sosedo: Sharon Tate … Najnovejši film Quentina Tarantina je poklon zadnjim trenutkom hollywoodske zlate dobe in režiserjevo najbolj osebno delo doslej. Eden najtežje pričakovanih filmov nedavnega festivala v Cannesu.

zanimivosti
Quentin Tarantino je dan pred svetovno premiero v Cannesu na Twitterju in Instagramu objavil naslednji poziv: »Rad imam film. Tudi vi ga imate radi. To je popotovanje, na katerem prvič odkrivaš neko zgodbo. /…/ Igralci in ostala ekipa so trdo delali, da bi ustvarili nekaj izvirnega. Zato vas prosim, da se izognete razkrivanju česarkoli, kar bi kasnejšim gledalcem zgodbo onemogočilo doživeti na enak način.«

iz prve roke
»S tem filmom sem se bolj kot s katerim koli drugim približal Šundu. /…/ To je po vsej verjetnosti moje najbolj osebno delo. Zame so to nekakšni spomini. Alfonso [Cuarón] je imel Romo in Ciudad de México leta 1970. Jaz sem imel Los Angeles in leto 1969. To sem jaz. To je leto, ki me je izoblikovalo. Takrat sem bil star šest let. To je moj svet. In film je moje ljubezensko pismo Los Angelesu.« Quentin Tarantino

odmevi medijev
»Quentin Tarantino svobodno prepleta lastne domislice z miti in legendami hollywoodskega poznega zlatega obdobja /…/ ter postreže z enim najbolj navdušujoče bistroumnih meta-filmov, kar smo jih kdaj videli – vse dokler, dokler … /…/ V tem živahnem, z zvezdami nabitem fenovskem posvetilu televizijskim serijam in B-filmom izpred nekaj desetletij Tarantino z navidezno lahkotnostjo razkrije izmuzljivo resnico o filmskem ustvarjanju, samomitologizaciji in minljivosti – resnico, ki je globoka in nam daje misliti. Videti je, da režiser počasi čuti težo svojih let – in to sploh ni slaba stvar! Gostobesednost njegovih prejšnjih del je izginila in izvrstni igralski nastopi so končno dobili prostor, da zadihajo, vnašajoč melanholične, elegične tone v kot vedno ostri scenarij. Ta eleganca traja skoraj do konca filma, vse dokler nas iz vznesenega, ekstatičnega stanja nenadoma ne vrže neizogibni, neutemeljeni izbruh slabega okusa; doživetje, za katerega režiser ni hotel, da nam ga pokvarijo. /…./ Lepo zagorela Leonardo DiCaprio in Brad Pitt izžarevata takšno Redford/Newman karizmo, da je težko verjeti, da nista partnerja že od nekdaj.« Jessica Kiang, Sight & Sound

»/…/ nekakšen čudovito zloščen mega-proračunski hangout film, ki veselo in klepetavo krmari med režiserjevimi obsesijami z B-filmi, cenenimi televizijskimi serijami in malopridnimi, karizmatičnimi moškimi, ki kramljajo v tistem posebnem ritmu, kakršnega lahko ustvari samo en človek v Hollywoodu.« Guy Lodge, The Playlist

»Ko se Rick navdušuje nad Polanskim, je v njegovem vznemirjenju težko preslišati Tarantinov glas. /…/ Polanski v nekem smislu deluje kot tragična različica Tarantina, nekakšen grozljivi doppelgänger – in to je po mojem mnenju eden izmed razlogov, zakaj pričujoči film deluje bolj osebno od nekaterih režiserjevih nedavnih del. Tarantino resnično ljubi ta svet in njegova ljubezen prežema prav vsak pogovor, vsak filmski namig in pripovedni zasuk.« Manohla Dargis, The New York Times

»Seveda ni prvič, da je režiser iz fikcije in resničnosti naredil s krvjo oškropljena partnerja; niti nam ni prvič podal nezaslišanega namiga, da lahko film – kot umetnost ali pa kot industrija – bolj kot karkoli drugega na svetu ponudi uteho za nekatere najbolj grenke nepopolnosti življenja. S spoilerji ali brez njih: morda vas film niti ne bo tako presenetil – kar pa še ne pomeni, da vas ne bo osupnil.« Justin Chang, Los Angeles Times

»Pretresljiv, prevzemajoč, čudovito posnet v celuloidnih primarnih barvah modrega in zlatega neba: toplih barvah, o katerih je pela Mama Cass. Tarantino oživi Los Angeles leta 1969 z vso svojo običajno silovitostjo in vznesenim, histeričnim poznavalstvom popkulturnih podrobnosti. /…/ To je popolnoma nezaslišan, zmešan, neodgovoren, pa tudi briljanten film!« Peter Bradshaw, The Guardian

»Bilo je nekoč … v Hollywoodu je eno bolj zrelih režiserjev del, ki njegov igrivi način pripovedovanja združi z izjemno obrtniško spretnostjo in ubijalskima nastopoma glavnih dveh igralcev /…/. Pa vendar gre še vedno za zelo tarantinovski film, poln iskrenih čustev v enem trenutku in brezsramno trapast v naslednjem.« Dave Calhoun, Time Out

»Gre predvsem za ljubezensko zgodbo: med najboljšima prijateljema (zahajajočo televizijsko zvezdo v podobi Leonarda DiCapria in njegovim kaskaderjem Bradom Pittom) ter med Tarantinom in Los Angelesom njegove mladosti /…/. Četrt stoletja po tistem, ko je bil v Cannesu premierno prikazan Šund, smo priča elegantnemu zasuku v novo smer – in toplina je več kot dobrodošla.« Fionnuala Halligan, Screen International



BILO JE NEKOČ ... V HOLLYWOODU

izvirni naslov: Once Upon a Time … in Hollywood
zvrst: komična drama
režiser: Quentin Tarantino
scenarij: Quentin Tarantino
igrajo: Leonardo DiCaprio, Brad Pitt, Margot Robbie, Al Pacino, Kurt Russell, Timothy Olyphant, Dakota Fanning, Luke Perry, Margaret Qualley
dolžina: 161'
lokacija: Mestni kino Domžale

BILO JE NEKOČ ... V HOLLYWOODU

Izvirni naslov: Once Upon a Time … in Hollywood
Zvrst: komična drama
Režiser: Quentin Tarantino
Scenarij: Quentin Tarantino
Igrajo: Leonardo DiCaprio, Brad Pitt, Margot Robbie, Al Pacino, Kurt Russell, Timothy Olyphant, Dakota Fanning, Luke Perry, Margaret Qualley
Dolžina: 161'
Lokacija: Mestni kino Domžale
Najnovejši film Quentina Tarantina je poklon zadnjim trenutkom hollywoodske zlate dobe in režiserjevo najbolj osebno delo doslej. Eden najtežje pričakovanih filmov nedavnega festivala v Cannesu.

Los Angeles leta 1969; na vrhuncu hipijevskega Hollywooda. Bivši zvezdnik kavbojske TV-serije Rick Dalton in njegov dolgoletni kaskaderski dvojnik Cliff Booth iščeta svoje mesto v industriji, ki je ne prepoznata več. A Rick ima zelo slavno sosedo: Sharon Tate … Najnovejši film Quentina Tarantina je poklon zadnjim trenutkom hollywoodske zlate dobe in režiserjevo najbolj osebno delo doslej. Eden najtežje pričakovanih filmov nedavnega festivala v Cannesu.

zanimivosti
Quentin Tarantino je dan pred svetovno premiero v Cannesu na Twitterju in Instagramu objavil naslednji poziv: »Rad imam film. Tudi vi ga imate radi. To je popotovanje, na katerem prvič odkrivaš neko zgodbo. /…/ Igralci in ostala ekipa so trdo delali, da bi ustvarili nekaj izvirnega. Zato vas prosim, da se izognete razkrivanju česarkoli, kar bi kasnejšim gledalcem zgodbo onemogočilo doživeti na enak način.«

iz prve roke
»S tem filmom sem se bolj kot s katerim koli drugim približal Šundu. /…/ To je po vsej verjetnosti moje najbolj osebno delo. Zame so to nekakšni spomini. Alfonso [Cuarón] je imel Romo in Ciudad de México leta 1970. Jaz sem imel Los Angeles in leto 1969. To sem jaz. To je leto, ki me je izoblikovalo. Takrat sem bil star šest let. To je moj svet. In film je moje ljubezensko pismo Los Angelesu.« Quentin Tarantino

odmevi medijev
»Quentin Tarantino svobodno prepleta lastne domislice z miti in legendami hollywoodskega poznega zlatega obdobja /…/ ter postreže z enim najbolj navdušujoče bistroumnih meta-filmov, kar smo jih kdaj videli – vse dokler, dokler … /…/ V tem živahnem, z zvezdami nabitem fenovskem posvetilu televizijskim serijam in B-filmom izpred nekaj desetletij Tarantino z navidezno lahkotnostjo razkrije izmuzljivo resnico o filmskem ustvarjanju, samomitologizaciji in minljivosti – resnico, ki je globoka in nam daje misliti. Videti je, da režiser počasi čuti težo svojih let – in to sploh ni slaba stvar! Gostobesednost njegovih prejšnjih del je izginila in izvrstni igralski nastopi so končno dobili prostor, da zadihajo, vnašajoč melanholične, elegične tone v kot vedno ostri scenarij. Ta eleganca traja skoraj do konca filma, vse dokler nas iz vznesenega, ekstatičnega stanja nenadoma ne vrže neizogibni, neutemeljeni izbruh slabega okusa; doživetje, za katerega režiser ni hotel, da nam ga pokvarijo. /…./ Lepo zagorela Leonardo DiCaprio in Brad Pitt izžarevata takšno Redford/Newman karizmo, da je težko verjeti, da nista partnerja že od nekdaj.« Jessica Kiang, Sight & Sound

»/…/ nekakšen čudovito zloščen mega-proračunski hangout film, ki veselo in klepetavo krmari med režiserjevimi obsesijami z B-filmi, cenenimi televizijskimi serijami in malopridnimi, karizmatičnimi moškimi, ki kramljajo v tistem posebnem ritmu, kakršnega lahko ustvari samo en človek v Hollywoodu.« Guy Lodge, The Playlist

»Ko se Rick navdušuje nad Polanskim, je v njegovem vznemirjenju težko preslišati Tarantinov glas. /…/ Polanski v nekem smislu deluje kot tragična različica Tarantina, nekakšen grozljivi doppelgänger – in to je po mojem mnenju eden izmed razlogov, zakaj pričujoči film deluje bolj osebno od nekaterih režiserjevih nedavnih del. Tarantino resnično ljubi ta svet in njegova ljubezen prežema prav vsak pogovor, vsak filmski namig in pripovedni zasuk.« Manohla Dargis, The New York Times

»Seveda ni prvič, da je režiser iz fikcije in resničnosti naredil s krvjo oškropljena partnerja; niti nam ni prvič podal nezaslišanega namiga, da lahko film – kot umetnost ali pa kot industrija – bolj kot karkoli drugega na svetu ponudi uteho za nekatere najbolj grenke nepopolnosti življenja. S spoilerji ali brez njih: morda vas film niti ne bo tako presenetil – kar pa še ne pomeni, da vas ne bo osupnil.« Justin Chang, Los Angeles Times

»Pretresljiv, prevzemajoč, čudovito posnet v celuloidnih primarnih barvah modrega in zlatega neba: toplih barvah, o katerih je pela Mama Cass. Tarantino oživi Los Angeles leta 1969 z vso svojo običajno silovitostjo in vznesenim, histeričnim poznavalstvom popkulturnih podrobnosti. /…/ To je popolnoma nezaslišan, zmešan, neodgovoren, pa tudi briljanten film!« Peter Bradshaw, The Guardian

»Bilo je nekoč … v Hollywoodu je eno bolj zrelih režiserjev del, ki njegov igrivi način pripovedovanja združi z izjemno obrtniško spretnostjo in ubijalskima nastopoma glavnih dveh igralcev /…/. Pa vendar gre še vedno za zelo tarantinovski film, poln iskrenih čustev v enem trenutku in brezsramno trapast v naslednjem.« Dave Calhoun, Time Out

»Gre predvsem za ljubezensko zgodbo: med najboljšima prijateljema (zahajajočo televizijsko zvezdo v podobi Leonarda DiCapria in njegovim kaskaderjem Bradom Pittom) ter med Tarantinom in Los Angelesom njegove mladosti /…/. Četrt stoletja po tistem, ko je bil v Cannesu premierno prikazan Šund, smo priča elegantnemu zasuku v novo smer – in toplina je več kot dobrodošla.« Fionnuala Halligan, Screen International



 
Marec 2024
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(0)