Iransko-švedski režiser opisuje zgodbo o osamljenosti in hrepenenju po ljubezni. Film za vse, ki so se kadarkoli počutili kot outsiderji. Zmagovalec sekcije Posebni pogled na lanskem Cannesu.

Carinska uslužbenka Tina je znana po svojem nenavadnem daru voha, s katerim lahko zazna celo občutek krivde. A ko nekoč mimo nje prikoraka Vore, možakar sumljivega videza, je njena sposobnost prvič postavljena pod vprašaj. Tina sluti, da tujec skriva nekaj, česar ne more prav določiti. Še huje: do njega čuti čudno privlačnost. Delo, ki ga kritiki označujejo za mešanico nordijskega noira, socialnega realizma in nadnaravne grozljivke, iransko-švedski režiser raje opisuje kot zgodbo o osamljenosti in hrepenenju po ljubezni. Film za vse, ki so se kadarkoli počutili kot outsiderji. Zmagovalec sekcije Posebni pogled na lanskem Cannesu.

nagrade
Cannes (glavna nagrada sekcije Posebni pogled). Nominacija za oskarja za najboljšo masko in pričesko. Nagrada Evropske filmske akademije za najboljše vizualne učinke. Šest nagrad guldbagge (švedski oskar), vključno za najboljši film in najboljšo igralko. Nagrada robert Danske filmske akademije za najboljši neangleško govoreči film. München (najboljši mednarodni film mladega režiserja). Norveški mednarodni filmski festival (nagrada norveških filmskih kritikov). Palm Springs (»10 Directors to Watch« revije Variety). Hamptons (posebna nagrada žirije za glavna igralca)

»Filmi so edinstveni, ker lahko z varljivo natančnostjo simulirajo človeško življenje. Ljudi vidim kot visoko razvite živali, privlačijo pa me situacije, v katerih se naši živalski nagoni znajdejo v navzkrižju z družbenim ustrojem. Situacije, ko se začne tanka plast civilizacije, pod katero živimo, luščiti, in so protagonisti porinjeni v skrajnost. A ne le zato, ker so skrajnosti zanimive. Zanima me njihov odziv. Kompleksnost te situacije je v njeni lepoti, ne žalosti. /…/ Zelo me zanima psihologija narave proti vzgoji. Kaj se zgodi, ko se približaš meji človeškosti? In kaj sploh določa človeškost? Mislim, da ne gre več le za umetniško ali eksistencialno vprašanje kot morda v osemnajstem stoletju. Kmalu bomo morali namreč odgovarjati na legalna, etična in tehnična vprašanja o človeškosti. In eno bistvenih vprašanj mojega filma je: Kaj je tisto, kar nas dela ljudi? /…/ Meja ni zgodba o ‘nas proti njim’, ampak o nekom, ki lahko izbere svojo identiteto, in to tudi naredi. Nočem se zapletati v politiko identitete. Verjamem pa, da lahko svojo identiteto do neke mere izberemo sami. Vsak človek po svoje interpretira tisto, kar vidi pri drugih ljudeh. Gre le za kontekst. /…/ Čeprav me rasne razprave ne zanimajo preveč, že od otroštva vem, kaj pomeni biti del manjšine. V manjšini se po mojem mnenju ne znajdeš le zaradi drugačne barve kože, ampak zaradi drugačne osebnosti. Sam sem pripadnik manjšine ravno tako v Iranu kot v Kopenhagnu. /…/ Ne bi se opisal kot ljubitelja grozljivk ali žanrskih filmov. Zanima me vse, kar se dogaja pod površjem; kar vpliva na ljudi na njim neznane načine. Ampak žanrski filmi so tudi dobra zabava in všeč mi je ideja, da gledalec ob njih pozabi na vse in se sprosti. To je dober trenutek, da začneš govoriti o politiki na bolj subtilen in prikrit način. /…/ Obožujem Luisa Buñuela; pravzaprav sem po njem poimenoval svojega sina. Moj velik navdih je tudi Chantal Akerman; poklonil sem se ji s prvim kratkim filmom. Všeč mi je, kako banalnost življenja prižene do absurdne in nadrealistične ravni. Fellini je še eden izmed mojstrov, ki jih občudujem. Mislim, da bi si zaslužil oznako ‘filmski Wagner’ – zaradi načina, kako s spajanjem različnih žanrov ustvari nekaj novega. Všeč mi je filmsko ustvarjanje, ki spominja na delo nekakšnega cirkuškega mojstra.« Ali Abbasi

Meja temelji na istoimenski kratki zgodbi Johna Ajvida Lindqvista, avtorja literarne uspešnice Låt den rätte komma in, po kateri je bil posnet kritiško hvaljen in večkrat nagrajen švedski film Vampirska ljubezen (Tomas Alfredson, 2008) in njegova prav tako uspešna angleško govoreča priredba Spusti me k sebi (Matt Reeves, 2010).