Ni slajših trenutkov v umetniškem delu od tistih, ko čakamo, da se bo po vloženi akciji zgostil rezultat. To sladko čakanje je polno pričakovanj, vprašajev in pogledov nazaj, spraševanja o pravih zaporedjih opravil, pa tudi vprašanj o materiji, s katero delamo. In če je ta materija svetloba, po navadi nimamo nobenih odgovorov – ostajajo samo vprašanja in čakanje na tisti pravi čas, ko nas ujame in smo pripravljeni nanjo. Fotografija je neskončna potrpežljivost in lov: do trenutka odprtja mehanizma, ki spusti svetlobo, da se uleže. Vse vmes je delo in delo. Gledanje, učenje, spraševanje, strogo opazovanje, nepopustljivost, merjenje, tehtanje, odločanje med več in dlje ali zelo malo do skoraj nič. Za vsako fotografijo je Peter na preži lovca na podobe, izseke in prizore, predvsem pa na akte svetlobe, ki v svoji goloti razkrivajo telesnost
globine, vlage, toplote in praznine. Svetlobo je treba presenetiti. Prav to presenečenje se zgodi, preden v celoti ugledamo Petrovo fotografijo. Kot bi se svetloba upočasnila in nam v majhnem predtrenutku povedala o podobi, ki je pred nami; o podobi, ki je dobila trajanje in o času, ki je dobil telo. Popolno obvladovanje vse fotografske menažerije in globoko čutenje postopkov, ki jim uspe prizor vtisniti v ustavljen čas, je Petrova rutina. Pozornost do detajla je intuitivna, predvidevanja o obnašanju medija pa so plod velike količine izkušenj. Oboje postavi pred gledalca fotografijo, osupljivejšo od prizora, ki ga je ujel, saj je ta v resnici šele čopič in barva…. Petrovo delo je prepisovanje ulova z njegovim poetičnim rokopisom. Ples s svetlobo in izbira oblik v prizoru sta najmočnejši prvini, s katerima izriše vsebino. Podloženo z velikim vizualnim spominom, kot alikvotni toni odmeva med nami in fotografijo ter išče resonanco med našo radovednostjo in njegovim sporočilom. Mojstrstvo, s katerim nas privede v podobo, deluje med pretanjenim obvladanjem likovnega prostora, ravnanja s svetlobo in prizorom, ki ga zase in za nas postavi na steno. Ni zadovoljen samo s pričaranjem vonja plašne živali, ki se oddaljuje v simboličen prostor, pove še nekaj o nas in o sebi, ko dihamo vznemirjenje. Z zaporedji naraščanja ali pojemanja svetlosti, v kombinaciji malih grafizmov, je odkril poezijo, ki jo zapisuje na haikujevski način: kratko, povedno in izjemno poetično. Tudi ko se nam zdi prizor s fotografije navaden, se v naslednjem trenutku že najdemo v odkritju likovnih draži, s katerimi vstopamo v zgodbo podobe, tudi če samo rahlo šepeta ali pa je celo tiho. Fotografija ni film in ni slika – a je oboje; v Petrovem primeru čista pripoved in hkrati simbol, dihanje sveta in
uravnoteženje lovca. Najbolj je prepričljiv v ujetju odsotnega, ki ga ponudi s kontemplacijo podobe, ki traja v času. In to je lepota.

Jurij Smole, akademski kipar







PETER KOŠTRUN: LEPOTA

Zvrst: odprtje razstave
Lokacija: Galerija Domžale, Mestni trg 1, Domžale

PETER KOŠTRUN: LEPOTA

zvrst: odprtje razstave
lokacija: Galerija Domžale, Mestni trg 1, Domžale
Ni slajših trenutkov v umetniškem delu od tistih, ko čakamo, da se bo po vloženi akciji zgostil rezultat. To sladko čakanje je polno pričakovanj, vprašajev in pogledov nazaj, spraševanja o pravih zaporedjih opravil, pa tudi vprašanj o materiji, s katero delamo. In če je ta materija svetloba, po navadi nimamo nobenih odgovorov – ostajajo samo vprašanja in čakanje na tisti pravi čas, ko nas ujame in smo pripravljeni nanjo. Fotografija je neskončna potrpežljivost in lov: do trenutka odprtja mehanizma, ki spusti svetlobo, da se uleže. Vse vmes je delo in delo. Gledanje, učenje, spraševanje, strogo opazovanje, nepopustljivost, merjenje, tehtanje, odločanje med več in dlje ali zelo malo do skoraj nič. Za vsako fotografijo je Peter na preži lovca na podobe, izseke in prizore, predvsem pa na akte svetlobe, ki v svoji goloti razkrivajo telesnost
globine, vlage, toplote in praznine. Svetlobo je treba presenetiti. Prav to presenečenje se zgodi, preden v celoti ugledamo Petrovo fotografijo. Kot bi se svetloba upočasnila in nam v majhnem predtrenutku povedala o podobi, ki je pred nami; o podobi, ki je dobila trajanje in o času, ki je dobil telo. Popolno obvladovanje vse fotografske menažerije in globoko čutenje postopkov, ki jim uspe prizor vtisniti v ustavljen čas, je Petrova rutina. Pozornost do detajla je intuitivna, predvidevanja o obnašanju medija pa so plod velike količine izkušenj. Oboje postavi pred gledalca fotografijo, osupljivejšo od prizora, ki ga je ujel, saj je ta v resnici šele čopič in barva…. Petrovo delo je prepisovanje ulova z njegovim poetičnim rokopisom. Ples s svetlobo in izbira oblik v prizoru sta najmočnejši prvini, s katerima izriše vsebino. Podloženo z velikim vizualnim spominom, kot alikvotni toni odmeva med nami in fotografijo ter išče resonanco med našo radovednostjo in njegovim sporočilom. Mojstrstvo, s katerim nas privede v podobo, deluje med pretanjenim obvladanjem likovnega prostora, ravnanja s svetlobo in prizorom, ki ga zase in za nas postavi na steno. Ni zadovoljen samo s pričaranjem vonja plašne živali, ki se oddaljuje v simboličen prostor, pove še nekaj o nas in o sebi, ko dihamo vznemirjenje. Z zaporedji naraščanja ali pojemanja svetlosti, v kombinaciji malih grafizmov, je odkril poezijo, ki jo zapisuje na haikujevski način: kratko, povedno in izjemno poetično. Tudi ko se nam zdi prizor s fotografije navaden, se v naslednjem trenutku že najdemo v odkritju likovnih draži, s katerimi vstopamo v zgodbo podobe, tudi če samo rahlo šepeta ali pa je celo tiho. Fotografija ni film in ni slika – a je oboje; v Petrovem primeru čista pripoved in hkrati simbol, dihanje sveta in
uravnoteženje lovca. Najbolj je prepričljiv v ujetju odsotnega, ki ga ponudi s kontemplacijo podobe, ki traja v času. In to je lepota.

Jurij Smole, akademski kipar







 
Marec 2024
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31