Več kot tristo let se že v naših krajih plete in šiva slamnike. Kamniško-bistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom in ob žetvi so pletice izbrale najprimernejšo slamo za pletenje kit, ki so jih prodajali ali iz njih izdelovali slamnike. Sčasoma se je slamnikarska obrt razdelila v dve povezani panogi: pletenje kit iz slame in šivanje slamnikov. Tako kranjske kite kot domžalski slamniki so se prodajali po vsej Evropi. Zlata doba slamnikarstva se je zaključila s prvo svetovno vojno, ki je prinesla manjši prodajni trg, uvajanje novih umetnih materialov ter posredno je h koncu prispevala tudi moda, saj nošenje pokrival v javnosti ni bilo več obvezno. 

Pomembno je, da dragocena znanja iz slamnikarske obrti, ki je stoletja zaposlovala prednike naših krajev, ne izginejo iz našega spomina. Danes se z raziskovanjem tovrstne kulturne dediščine na lokalnem področju ukvarja kar nekaj organizacij in posameznikov. V tokratnem skupnem projektu bosta združili svoja vedenja dve – Slamnikarski muzej in Knjižnica Domžale – in pripravili kulturno-zgodovinsko razstavo o razvoju slamnikarske dediščine in povezanimi redkimi znanji in poklici. Pletice in pletiči, kitarji, šivilje slamnikov, prešarji itd. so skozi stoletja oblikovali posebna znanja, ki so danes po večini ohranjena le v zapisih, starih fotografijah in so predstavljena v Slamnikarskem muzeju. Spomin na slamnikarsko preteklost Domžal se danes med drugim ohranja tudi v starih razglednicah, na voljo pa je tudi knjižno gradivo, ki poglobljeno obravnava zgodovino in pomen slamnikarstva za lokalno okolje. Mnoga znanja iz slamnikarstva žal izginjajo: na primer pletenje cekarjev iz slamnatih kit in pletenje vozljanega slamnika. Naloga nas vseh je, da se jih spominjamo, raziskujemo in morda nekdaj ponovno naučimo.