- Šest izbranih predstav slovenskih poklicnih gledališč. -
§ Po motivih zbirke Janeza Trdine: BAJKE IN POVESTI O GORJANCIH (Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Margareta Schwarzwald, Mestno gledališče Ptuj, Cankarjev dom / režija: Maruša Kink)
§ Anne Frank: DNEVNIK ANE FRANK (Mini teater / režija: Vinko Möderndorfer)
§ Vladimir Bartol, Simona Hamer: NEKAJ V ZRAKU (AL ARAF) (Slovensko stalno gledališče Trst / režija: Anđelka Nikolić)
§ Maruša Krese, Simona Hamer: DA ME JE STRAH? (Prešernovo gledališče Kranj / režija: Anđelka Nikolić)
§ José Cabeza: TRIJE MILIJONI MINUT (Mestno gledališče ljubljansko / režija: Barbara Hieng Samobor)
§ Duncan Macmillan: LJUDJE, KRAJI IN STVARI (Slovensko mladinsko gledališče / režija: Matjaž Pograjc)
Mini teater, Ljubljana / režija in dramatizacija: Vinko Möderndorfer / igrajo: Gaja Filač, Saša Pavlin Stošić, Medea Novak, Tadej Pišek, Barbara Vidovič, Aleš Kranjec, Timotej NovakovićV predstavi Vinka Möderndorferja sledimo dnevniškim zapisom Ane Frank, judovske deklice, ki se je z družino na začetku druge svetovne vojne skrila pred nacisti. Izpovedi, ki jih moramo izkusiti vedno znova, saj se morda tako zgodovina ne bo več ponavljala v najbolj strašni podobi.
Ana Frank je leta 1933 s starši iz Frankfurta emigrirala v Amsterdam. Ko je nemški Wehrmacht leta 1940 okupiral Nizozemsko, se je družina skupaj s štirimi drugimi skrila v hišo podjetja Otta Franka. V tem času je trinajstletna Ana svoje občutke in misli zaupala dnevniku, v katerega je zapisovala vsakdanje življenje v skrivališču in strah pred tem, da bi jih odkrili. Dnevnik se je končal 1. avgusta 1944: tri dni za tem so bili judovski prebivalci zadnje hiše ovadeni, družina Frank pa deportirana v Auschwitz. Ana Frank in njena sestra Margot sta umrli v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, njuna mati Edith pa v Auschwitzu. Otto Frank je bil edini preživeli. Po vojni je prejel hčerkin dnevnik in leta 1947 prvič objavil odlomke iz njega. Anino izpoved moramo vedno znova slišati, saj se samo tako morda zgodovina ne bo več ponavljala v najbolj strašni podobi.
»Hudo mi je, ko pomislim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, moji sošolci in sošolke, zdaj izročeni na milost in nemilost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo. Zakaj? Ker smo drugačni? Pa smo res drugačni? Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen … Ne razumem, res ne razumem. Kaj se je zgodilo z ljudmi?!« Ana Frank, Dnevnik Ane Frank
»Dnevnik Ane Frank je vivisekcija človeških odnosov v posebnih okoliščinah. Je pa tudi vivisekcija odraščanja. Rojstvo ljubezni. Pravzaprav je to zgodba o Romeu in Juliji v času holokavsta in evropske apokalipse. Zgodba o tem, kako želi ljubezen premagati smrt. Je pa tudi zgodba o razočaranju. O strahu. Zgodba o prihodnosti, ki je bila ukradena milijonom ljudem.« Vinko Möderndorfer, režiser
Slovensko stalno gledališče Trst / režija: Anđelka Nikolić / igrajo: Primož Forte, Nikla Petruška Panizon, Jernej Čampelj, Sara Gorše, Igor ZobinDve zgodbi tržaškega pisatelja Vladimirja Bartola, ki skozi frivolne ljubezenske intrige in dinamiko poslovno-osebnih odnosov in konfliktov razmišljata o višjih silah in močeh, ki vodijo dejanja in življenja vsakega človeka.
Dramatizacija dveh zgodb iz zbirke Al Araf tržaškega pisatelja Vladimirja Bartola je nastala ob 120-letnici njegovega rojstva. Govori o ljubezenskem štirikotniku med podjetnikom, njegovo ženo, tajnico in poslovnim svetovalcem. Anton in Ilonka Jedliček, Leopold Stieglitz in Vera živijo v strahu pred izgubo določenega statusa, ki ga potrjuje prepoznavna vloga v poslovnih ali partnerskih odnosih. Obravnavanje navidezno banalnih afer je samo fasada realnega namena avtorja, ki razmišlja o višjih silah in močeh, ki vodijo dejanja in življenja vsakega človeka. »Nekaj v zraku« vpliva na vse izbire in je lahko neviden, neotipljiv element gospodarske, politične ali družbene narave. Osnovne vrednote, na primer ljubezen, so podrejene temu skrivnostnemu mehanizmu, ki usmerja protagoniste, kot da bi šlo za lutke z navidezno suverenostjo.
»Lovljenje vetra vseh v male medsebojne igrice in veliko igro "zadnjega gibala" vpetih uspe Nekaj v zraku na humoren, ironičen način naslikati pokvarjeno človekovo plat, gonjo za materialnim in plehkost življenja, ki ne pozna drugega kot lastne koristi in užitek – v isti sapi pa razkriva tudi ozko možnost izbire družbeno šibkejšega. Nekaj v zraku prizemljuje stare zakone (ne)moči in na prijeten način poziva k razmisleku o manj prijetnih temah.« Ana Obreza, Sigledal
Prešernovo gledališče Kranj / režija: Anđelka Nikolić / igrajo: Miha Rodman, Vesna Jevnikar, Borut Veselko, Tina Resman
Kako govoriti o vojni, kako prevpraševati junaštva in travme? Maruša Krese skozi restavriranje lastne družinske zgodbe pripoveduje o uporu proti represiji in avtoriteti, obenem pa zavrta v samo srčiko mita o vojni kot naravnem stanju sveta.
Kako govoriti o vojni, kako prevpraševati junaštva in travme? Maruša Krese pripoveduje o uporu proti represiji in avtoriteti, obenem pa zavrta v samo srčiko mita o vojni kot naravnem stanju sveta. Skozi restavriranje (svoje lastne) družinske zgodovine – z začetkom globoko v Kočevskem rogu leta 1941 in (odprtim) koncem s svežimi grobovi na sarajevskem olimpijskem štadionu tudi dramatizacija Simone Hamer pripoveduje zgodbo o pogumu ljudi med vojno, pa tudi o pogumu, kako govoriti o vojni brez mitološkega poveličevanja ali omalovaževanja. Predvsem pa je zgodba o pogubnih posledicah vsake vojne, saj za sabo ne pušča samo smrti in razdejanja, ampak tudi neizbrisne travme v ljudeh, ki se vlečejo celo čez več generacij.
»Forma tega (avto)biografskega romana je zelo preprosta, saj pravzaprav sestoji iz treh monologov dveh generacij – mame in očeta Maruše Krese (partizana in pozneje funkcionarja SFRJ) in nje same, ki je preživela razpad te države in se tudi sama zelo angažirala pri saniranju njenih bolečih posledic. Predvsem pa mi je zanimivo dejstvo, kako je roman osvobojen vsakršne sentimentalnosti in kakršne koli nostalgije in kako jasno odslikava situacijo in svetovni nazor mladega človeka ter kako se je ta spremenil (in se še zmeraj spreminja) v obdobju manj kot enega stoletja.« Anđelka Nikolić, režiserka
José Cabeza: TRIJE MILIJONI MINUT
Mestno gledališče ljubljansko / režija: Barbara Hieng Samobor / igrajo: Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin/Diana Kolenc, Klara KukŠtiri družabnice v uspešnem podjetju utajujejo davke in na sledi jim je finančna policija. V izogib propadu podjetja se domislijo rešitve: ena izmed njih naj prepiše zatajeni dobiček nase in krivda bo padla le nanjo. A katera se bo žrtvovala?
Štiri prijateljice so dolgoletne družabnice in ustanoviteljice uspešnega podjetja. Poleg uspeha in mnogih skupnih spominov jih druži tudi »poslovna skrivnost«. Že nekaj časa vodijo dvojno knjigovodstvo: denar prenakazujejo v Švico in tako utajujejo davke. Nenadoma pa njihova vodja izve, da jim sledi finančna policija in da lahko agenti vsak čas zahtevajo vpogled v računalnike in druge dosjeje. Odvetnica jim ponudi izhod: če ena izmed družabnic prepiše zatajeni dobiček nase, bo krivda padla le nanjo. Ta, ki bi se žrtvovala, bi šla v zapor za predvidenih sedem let ter rešila preostale tri in tudi podjetje. Vznemirjena četverica najame mediatorko, ki naj bi jim pomagala doseči (spo)razumno izbiro. Elementi podjetniškega trilerja in kriminalne drame se med mediacijo sprevržejo v napeto igro psihologij.
Uprizoritveno besedilo Trije milijoni minut, ki je nastalo na podlagi scenarija za film in igre 7 let (7 años) Joséja Cabeze, je priredila režiserka Barbara Hieng Samobor in igralsko zasedbo sestavila iz samih žensk – kar je posebna kakovost priredbe –, medtem ko v izvirniku nastopajo štirje moški in ena ženska. Film 7 let je nastal v Netflixovi produkciji leta 2016 in je bil prvi film, ki ga je omenjeni spletni ponudnik video vsebin posnel v španskem jeziku. Avtor predloge José Cabeza je profesor za scenaristiko na Univerzi Rey Juan Carlos v Madridu. Filmski uspešnici je sledilo že več gledaliških priredb.
»Ko gre za sedem let življenja, ko gre za sedem let, ki se vrinejo v obdobje med tridesetim in štiridesetim letom, je razlika med moško in žensko situacijo precej velika. Pred kratkim sem nekje prebrala, da je prava, aktivna življenjska doba ženske pravzaprav še vedno samo okrog trideset let: od približno petnajstega leta do srede štiridesetih mora ženska opraviti vse: se izobraziti, začeti in utrditi kariero (in v njej tudi že doseči vrh), poiskati in poskrbeti za dom (kupiti nepremičnino?), obenem pa najti partnerja, zanositi in roditi otroke. Za kariero in otroke je kmalu prepozno in vse vemo, da je časovno usklajevanje, kaj ima prednost in kaj lahko še malo počaka, tudi v primeru, da imaš za oboje sploh realne opcije, izredno naporno. Tako sedem let v rodni dobi in času, ko bi morala ženska doseči vrh svoje kariere (in z njega tudi še ne zdrsniti), za žensko (ki se praviloma seveda tudi hitreje in slabše stara) pomeni več kot za moškega.« Eva Mahkovic, gledališki list predstave
Duncan Macmillan: LJUDJE, KRAJI IN STVARI
Slovensko mladinsko gledališče / režija: Matjaž Pograjc / igrajo: Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Katarina Stegnar, Daša Doberšek, Vito Weis, Matej Recer, Nataša Keser, Klara Kastelec, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Matija Vastl, Maruša Oblak, Robert Prebil, Liam Hlede
Priznani angleški dramatik Duncan Macmillan se večplastno loteva tematik, kot so družina in odnosi, vzgoja in izobraževanje, osebnostne motnje, samomorilnost, odvisnost od drog in alkohola, a na sproščen način, ki navduši in še dolgo ostane z nami.
Za angleškega dramatika Duncana Macmillana je značilen neobremenjen, na videz preprost realističen slog, ki v gledališču pogoste teme, kot so družina in odnosi, vzgoja in izobraževanje in osebnostne motnje, predstavi kompleksno, brez šolskega psihologiziranja in enoznačnih rešitev, ki bi like in situacije poenostavljali v znane šablone. Emma je igralka in odvisnica. Zaradi dela se mora razcepljati v različne osebnosti, zato se med rehabilitacijo le težko sooča sama s sabo. Ali zunaj vseh odrskih različic sploh obstaja? Prvi poskus zdravljenja na kliniki za odvajanje ji spodleti. Macmillan Emmino odvisnost od opojnih substanc gledališko izjemno učinkovito sopostavi z igralsko odvisnostjo od pozornosti, nastopanja pred občinstvom, s prizadevanjem za uspeh in slavo, bolečo nezmožnostjo neigranja, obenem pa ne nakaže lahkega izhoda. Prvi korak je, da si Emma prizna, da ima težave. Če hoče še kdaj delati kot igralka, se mora znova sestaviti.
»Macmillan celotno besedilo zgradi na preigravanju med gledališčem in življenjem, resnico in lažjo ter z mojstrsko spisanimi dialogi stalno spodmika tla navidezno oprijemljivim dejstvom. [...] S postavitvijo besedila v ospredje in vključitvijo nadrealističnih elementov v prostor Pograjc ustvari svet, ki je hkrati znan in nenavaden, ter vabi k preizpraševanju meja med resničnim in namišljenim. V ospredju tega prepletanja je obširna igralska zasedba […] z Janjo Majzelj na čelu v vlogi Emme. Ta kot osrednja nosilka dramskega dejanja z avtentičnostjo in ranljivostjo zajame zapletena čustva protagonistke, hkrati ji dodaja ravno pravšnjo mero cinizma, da vprašanja resničnosti njenega nastopa ostajajo odprta. Preostala igralska zasedba okoli nje z dovršenim niansiranjem svojih interpretacij vnaša globino in večplastnost v Emmino zgodbo, pri čemer uspešno plujejo med vzpostavljanjem lastnih dramskih likov in izpostavljanjem protagonistkinega dušnega stanja.« Benjamin Zajc, Delo