Po lanskoletni avanturi klasicizma (kjer sicer tudi ni manjkalo čustev) se bomo letos predajali romantičnim čustvom. Potopili se bomo v kopel, polno romantičnih mehurčkov, odišavljenih z vonjem skoraj po kiču, a tudi z opojem, vznesenostjo in strastjo. Romantika v glasbi je umetniška smer, ki poudarja subjektivnost, čustva in domišljijo. Romantik je potemtakem človek, pri katerem prevladujejo čustva, nerazumsko doživljanje, oz. po Oscarju Wildu človek, ki lahko joka, tudi ko navidezno ni razloga za to. Romantika v vsakdanjem življenju je pogosto povezana z ljubezenskimi čustvi oz. še bolj s stanjem zaljubljenosti (idealizacije stvarnosti?!), z obdobjem dvorjenja, doživljanja sveže ljubezni, s tistimi malenkostmi/pozornostmi, ki osrečujejo srca vpletenih in jih navdajajo s prijetnimi čustvi. Pa vendar romantika ni le to. Je veliko več in ne le prijetno, prijazno čustvo, ki je danes v modi. Je tudi skoraj neznosna intenzivnost, ki lahko posameznike posrka kakor vihar, jih razmetava, treska in trpinči z divjimi izbruhi, intenzivnimi željami, večnim hrepenenjem in pogubo.

Popeljali Vas bomo na romantično popotovanje od nedolžnih začetkov romantike do njenega razvrata in pogube. Vezi strukturalne avtoritete se krhajo, kljub še vedno močnim občutkom pripadnosti do zapuščine klasicizma. Individualnost in osebna govorica počasi nadvladata univerzalen slog in izraznost. Od znanilca Beethovna, preko že nadvse romantičnega Schuberta, mimo Schumanna, Brahmsa, Griega, Sibeliusa, Čajkovskega, Mahlerja, Schönberga in Italijanov. Prevladoval bo zvok komornega orkestra; na prvem koncertu bomo slišali godalno-pihalno soarejo (večeri komorne glasbe kot oblika hišne glasbe), na drugem pa še bolj intimen večer s klavirjem, inštrumentom, ki je v obdobju romantike doživel precejšnjo preobrazbo in razcvet.

Sicer ne bomo mogli vključiti vseh, prav tako ne kronološko, saj smo vezani na razpoložljive termine glasbenikov, a vendar boste lahko po mojem mnenju občutili bistvo. Romantika je neke vrste centrifugalna sila. V glasbeni harmoniji je tonika (tonaliteta??) nekako sinonim doma, domačnosti. V obdobju romantike pa nas sile vlečejo stran od doma … Prepustite se romantičnemu vrtincu, naj vas vsrka in ponese v neznano, nedosegljivo, v nove svetove, vsaj za en hip, v varnem osrčju kulturnega doma. To je del poslanstva umetnosti in umetnikov … Ja, ja, je kar radikalna tale romantika!

»All aboard!« Romantika na obzorju, vstopite na romantično avanturo v Berniku ... Privežite se – »trgal' bo gate«!

Mate Bekavac

Prvi koncert v letošnjem abonmaju bo postregel z ekstra deviško romantiko. Slišali boste Beethovna in Schuberta, znanilca in pionirja romatike. Slišali boste začetke nečesa, kar je bilo v zraku v začetku 19. stoletja. Mlade, nedolžne, še neokrnjene poganjke neposlušnosti do starega in pripadnosti novemu. Verjetno tudi tukaj velja, da če hočemo razumeti krizo, moramo prej razumeti, kako smo prišli do nje. Kljub lanskoletni sezoni, ki je bila neke vrste priprava na letošnjo in v kateri bi lahko dobro izurjena ušesa našla odgovore o krizi, pa se zavedam, da takih ušes skoraj ni, še znotraj stroke ne, kaj šele med ljubitelji.

Zakaj začetna ekstra deviška metafora? Večpomenska je, podobno kot večina romantične glasbe. En aspekt je ta, da nekateri med Vami lahko zaznate drugačnost okusa ekstra deviškega olivnega olja od ostalih različic, drugi spet ne. Primerjava je tu zaradi tega, ker menim, da imamo mnogi brbončice bolj razvite od ušes, pa čeprav radi poslušamo glasbo, drugače ne bi bili tukaj in ne bi brali te knjižice … To omenjam, ker je večini poslušalcev težje razločiti nove struje v opusu za mnoge še poznoklasičnih skladateljev. Brez Beethovna ne bi bilo Schuberta, brez Schuberta ne Webra, Schumanna, Brahmsa, Mahlerja itd. Gre torej za širši pomen povezanosti, prepletenosti in tudi soodvisnosti na poti od semena do plodov in njegovih mutacij ter transformacij skozi stoletje.

Beethoven je torej začel nekaj, kar je pozneje do konca razvil in uničil Wagner ter v novo poglavje preoblikoval Schönberg. Naznanil je novo strujo v glasbi, romantiko namreč, pa čeprav je v mnogih učbenikih evidentiran še kot klasični skladatelj. Zatorej romantični cikel začenjamo prav z njim. Njegov Septet (pa čeprav se ga je skladatelj kar sramoval in si je želel, da ga ne bi nikoli napisal) je bil vzorec za Schubertov Oktet in tukaj so že slišni plodovi Beethovnovih semen in to, kako sta se oblika in izraznost spreminjali in širili v loku dobrih dvajsetih let začetka 19. stoletja.

In Vi, dragi abonenti, boste lahko pričali temu zvočnemu razvoju tekom našega romantičnega cikla. Z nami boste lahko botri in grobarji romantike, poslušalci v pravem smislu besede ali tudi le bežni opazovalci, ki raje niso preveč vpleteni in imajo umetnost bolj za sprostitev in zabavo.

Dobrodošli vsi ... tudi bikerji! Kakšna čast in hvaležnost!

Klavir štiriročno je posebna glasbena disciplina. Dvajset prstov lahko upodobi skoraj celoten orkester in obenem zveni zelo osebno in intimno, zato je veliko klasičnih uspešnic našlo nove podobe v priredbah za dva pianista na enem klavirju.

Vsebino tega koncerta bi lahko poimenovali tudi Čajkovski proti Italijanom. Obeta se nam dvoboj Severa in Juga, poslastica romantičnih melodij in virtuoznosti. Centralno delo bo Serenada za godala Čajkovskega. Ta skladba je sestavni del vsakega komornega orkestra in nudi veliko trenutkov, kjer se orkester lahko pokaže (ali tudi ne) v največjem sijaju. Sicer kar klasično zastavljena, mozartovska oblika prvega stavka, z znanim valčkom v tretjem stavku, ki kar vabi, da bi zaplesala cela dvorana, in variacijami na rusko temo v zadnjem. Ta nas pripelje do še ene romantične značilnosti, prebujanja nacionalne zavesti, ki je prisotna v mnogih delih romantičnih skladateljev.

Drugi del koncerta bo mala parodija koncerta opernih arij, in sicer brez pevca. Koncerti opernih arij spadajo med najlažje prebavljive in najbolj romantične koncerte klasične glasbe na najbolj elitnih prireditvah, mar ne?! Pevski del bo tokrat prevzel klarinet, ki bo prireditev brez besed, a vseeno viteško odrešil stereotipnega dretja in slavljenja visokih C-jev in mu na trenutke dodal še eno romantično značilnost, virtuoznost, ki včasih meji že na demonsko. Paganini in Liszt sta bila najbolj eminentna predstavnika te mode. Na izbrane teme sta lahko improvizirala ure in ure z nizi do takrat še neslišanih, izredno virtuoznih variacij. Nove tehnike, novi zvoki, nova sozvočja.

Individualna virtuoznost je bila v romantiki zelo popularna. To je bil navdih mnogim pihalcem in inovatorjem, da so izpopolnili tudi pihalne inštrumente, da so lahko tudi oni vstopili v tekmo z navadami in duhom časa. Tako so tudi posamezni pihalci poskušali posnemati virtuoznost godalnih inštrumentov in denimo začeli skladati variacije na znane teme iz oper. Ker pa s pihalnim inštrumentom ni možno igrati sozvočij in akordov tako, da bi zveneli istočasno, so se rodili vzorci, ki ustvarjajo le iluzijo večglasnosti (melody and broken chords, yeah baby!). Kičasto-sladke melodije, vzete iz konteksta tragike, ekstaze, a zato okrancljane z inštrumentalnim »ognjemetizmom«. To je torej to!

Obeta se Vam resnično romantično obarvan večer. Mogoče končamo še z italijanskimi popevkami, da bo ja res »romantično« in kot na najbolj elitnih poletnih prireditvah. Tega res nikakor ni za zamuditi …

Originalne filmske partiture, tiste klasičnih mojstrov, ki so našle pot na film, in tudi tiste, ki bi to zlahka lahko še postale … Rdeča nit koncerta bodo romantična čustva, ki so bila ali bi lahko bila izbrana za filmsko glasbo, ne glede na obdobje, v katerem so nastala.

Skladatelji filmske glasbe so v izvornih oblikah prevzeli marsikatero skladbo iz zakladnice klasične glasbe. Naš izbor vsebuje originalne filmske partiture, skladbe uporabljene v filmih ne glede na glasbeno obdobje, od baroka do danes, in pa tudi nekaj skladb, ki bi se zagotovo lahko znašle tudi na filmu. Bernard Herrmann je pisal glasbo za Hitchcockove filme, slišali boste originalno partituro iz filma Psiho; Toru Takemitsu je napisal mnoge filmske partiture, najbolj znane verjetno za Kurosawo. Oba skladatelja so navdihnili predvsem glasbeni impresionizem in poznejše sodobne struje. Slišali boste tudi glasbo iz filma Cirkus Isaaka Dunajevskega, pa gotovo še kako bolj znano izpod peres Morriconeja ali Williamsa, pa tudi Mahlerjev Adagietto iz Smrti v Benetkah … Torej mešanica hitov in tudi manj znanih skladb, ki so mnogim filmom vdahnile dušo in na subtilnem nivoju poskrbele za njihovo nepozabnost.

Danes si verjetno težko predstavljamo, kako močan pečat lahko pusti glasba pri zaznavi filmskega dogajanja. Sicer bi njeno moč zlahka zaznali z njenim utišanjem in ko bi kar naenkrat občutili, kaj se zgodi s stopnjo emocij. Pogosto bi lahko rekli, da je glasba ojačevalec občutkov na filmu ali da je celo njihova gonilna sila s čarobno močjo, da mimo intelekta izvabi solze iz še tako racionalnih oči. Zvok lahko pomaga očem pri zaznavi, glasba pa ima eno pomembnejših vlog pri kompleksnejših, psiholoških zaznavah med ogledom filma. Rdeča nit tega koncerta bodo torej tudi romantična čustva, ki so bila ali bi lahko bila izbrana za filmsko glasbo, ne glede na obdobje, v katerem so nastala.

Glasba lahko manipulira prevodnost, pretočnost in fluidnost emocij v nas. Poskrbi za intenzivnost občutij. Romantična scena tako postane še bolj intenzivna, tragična kar zaboli ... Glasba je najkvalitetnejši ojačevalec na trgu!

Romantika kot umetniški tok ni poznala meja in je tako hitro priplula tudi na Sever. Grieg in Sibelius sta klasika romantike, Kraggerud pa je neke vrste neoromantik in veliki poznavalec tovrstne literature in navdih vsakemu komornemu orkestru.

Naš abonmajski orkester, ki sicer izven Domžal nastopa pod imenom FB banda, bo imel letos v sklopu koncertnega abonmaja kar štiri koncerte. S tem so Domžale dobile cikel komornega orkestra, ki bo to sezono s svojim programom nudil prave orkestrske poslastice na najvišjem nivoju, z vrhunskimi programi in gosti. Najimenitnejši med njimi bo gotovo Henning Kraggerud, norveški violinist in skladatelj, ki neguje romantični ideal virtuoza-skladatelja, obenem pa je izreden poznavalec violinske igre, pedagog in motivator v vlogi »play-lead« koncertnega mojstra. S Henningom sva se pred leti srečala na enem izmed glasbenih poletnih festivalov in skupaj poustvarila nekaj glasbenih partitur iz železnega repertoarja. Od takrat sem mu bil za petami in ga poskušal zvabiti v Domžale, da bi našemu abonmajskemu orkestru lahko podal navdih s svojim znanjem in glasbenimi kompetencami. Zase lahko rečem, da sem se ogromno naučil iz njegovih mojstrskih tečajev, zlasti z Mozartovimi violinskimi koncerti. Je tip glasbenika, ki lahko izvabi najboljše v vsakem in s tem ustvari zvok ter glasbeni tok, ki je edinstven in se nas lažje dotakne. Program je zaenkrat še »carte blanche«, bo pa verjetno vseboval dela nordijskih romantičnih mojstrov in tudi Kraggerudove skladbe za komorni orkester.

Schönberg in Webern sta na »romantičnem pogorišču« začela novo pot v zgodovini glasbe. Iz romantičnega pepela se je rodil modernizem. Schönbergova Ozarjena noč je nekako še labodji spev pozne romantike, prav tako Webernov Počasni stavek.

Po Wagnerju nič ni moglo biti več kot prej ... Vrata kromatizma so bila na stežaj odprta, zlata monumentalna vrata, ki so varovala bogastvo večstoletnega imperija klasične glasbe, pa so bila načeta. Po romantičnem škandalu je pred nami novo zvočno polje, ki je navidezno brezmejno. Kako harmonsko večpomenska lahko glasba še postane, ne da bi pri tem zgubila jasnost preglednost, stik s tonalnostjo, telesom, v katerem je bivala več stoletij? Spored, ki je nastal na pogorišču romantike, bi lahko poimenovali izzven romantike, slovo poslednjih romantikov ter nekakšen poklon pred prelevitvijo v novo telo. 

Schönberg in Webern sta začela novo pot v zgodovini glasbe. Webernov Počasni stavek in Schönbergova Ozarjena noč sicer še nista del novega sveta in lebdita na pragu radikalne spremembe, kjer romantična popkovina še ni popolnoma pretrgana. Kje smo, kam gremo … so vprašanja, ki vejejo iz te glasbe. Priče smo nenehnemu iskanju, iz takta v takt. Stroka poskuša to iskanje analizirati, razumeti, ljubiteljem pa ne preostane kaj dosti drugega, kot da se prepustijo njenim valovom in tokovom, ki jih odnesejo v neznano …

Iz romantičnega pepela se je rodil modernizem. Webernov Počasni stavek in Schönbergova Ozarjena noč predstavljata še labodji spev pozne romantike. Ozadje Schönbergove skladbe je delno avtobiografsko izbrana pesem, ki je zamišljena kot pogovor med žensko in moškim, ki hodita skozi gozd v nočni mesečini. Ženska moškemu prizna, da je noseča, in to ne z njim, moški pa v ljubečem odgovoru oznani pripravljenost, da otroka sprejme kot svojega. Nekdo je cinično zapisal, da Schönbergova partitura zveni, kot da bi skladatelj s svojim notnim papirjem obrisal še mokro partituro Wagnerjeve glasbene drame Tristan in Izolda, pa vendar je v wagnerjanskih harmonijah združil tako opojni svet harmonij kot tudi premišljeno motivično delo, značilno za Wagnerjevega največjega nasprotnika Johannesa Brahmsa in ustvaril neko novo avtorsko sintezo.

V Angliji je romantika vztrajala še nekoliko dlje. Finzijev Koncert za klarinet je mojstrovina, ki je nastala sredi 20. stoletja, v sebi še skriva žlahtno romantično dušo, ki se spogleduje z baročnim časom, z ljudskimi ter pastoralnimi elementi in seveda z Elgarjem kot angleškim romantikom par exellence. Neskončno hrepenenje brez rešitve na obzorju ...