Mozartova glasba, njen odmev v sedanjosti je tematika uvodnega koncertnega izbora. Nekaj možnosti, kako izraziti spoštovanje, kako se pokloniti preteklosti, za spremembo črpati iz nje. Valentin Slivestrov, ukrajinski skladatelj v svoji skladbi Prerok, napisani leta 1996 nudi odgovor in spomin na Mozartovo glasbo. Spominja nas na preteklost in na možnosti, ki jih lahko prinese življenje. Spremembo…. Kot nekakšno polzavestno stanje, med snom in realnostjo, ko je preteklost prisotna, a vseeno zastrta in čedalje bolj bledi, se izgublja in transcendira v nova sozvočja. Koncert z klavir in klarinet srbskega skladatelja Ivana Jevtića, učenca slovitega O. Messiaena, je doživel prvo izvedbo 2004 v Beogradu. Jevtićeva glasbena govorica je zakorenjina v tonalnem svetu, pa vendar nosi v sebi pečat sodobnosti, ki je prepletena s tradicijo in melodiko balakana. V tretjem stavku njegovega koncerta pa slišimo spontan preblisk, Mozartov odmev … Pet minut iz življenja W.A. Mozarta je skladba, v kateri so Mozartovi motivi postavljeni v nenavaden kontekst, z obilo skritega humorja za poznavalce Mozartove glasbe. Trije odmevi sedanjosti oz. bližnje preteklosti torej, postavljeni ob bok Mozartovem klavirskem koncertu, Divertimentu v D duru za godala in pa Mendelsohnovim reminiscentnim drugim stavkom iz koncerta za violino, klavir in godala.

Olivier Messiaen velja, poleg skladateljev druge dunajske šole, za očeta atonalne glasbe. Njegov vpliv se še danes čuti pri nekaterih vodilnih skladateljih … Njegova govorica je močno racionalna, pa vendar tudi globoko religiozna in navdihnjena s spevom ptic. Le malo ljudi pa ve, da je bil Messiaen izredno velik Mozartov občudovalec. Mozart je ključna oseba v njegovem glasbenem Panteonu, čeprav je na prvi pogled težko prepoznati konkreten vpliv, ki bi se odražal v njegovem kompozicijskem stilu. Vpliv Mozarta tli bolj v nevidnih in manj slišnih sferah njegovega ustvarjanja, a vseeno daje Messiaenovem ustvarjalnem opusu posebno dimenzijo. Ste vedeli, da je napisal kadence za 22 Mozartovih klavirskih koncertov in pa celo malo neobjavljeno skladbico za izpit iz »prima vista« branja na Pariškem konservatorju: Spev v Mozartovem stilu za klarinet in klavir (1986). Osrednje delo ob Mozartovem klavirskem triu pa bo Messiaenov Kvartet za konec časa, ki nekako slovi kot eno od osrednjih sodobnih klasikov komorne glasbe, napisano v koncentracijskem taborišču, v težkih pogojih. Zapletena Messiaenova govorica, iz katere veje globoka vera in predanost. Naključje je naneslo, da sem Messianovo skladbo igral na mnogih svetovnih odrih z najbolj uglednimi glasbeniki današnjega časa, pa vendar je zame vsaka vnovična izvedba posebno doživetje, ki nikogar v občinstvu, kot tudi nas glasbenike ne pustiti nedotaknjene, ampak pretresene in ganjene, saj spada med tiste skladbe, ki nudijo možnost globoke kontemplacije in takojšnje spremembe zavedanja.

Robert Schumann je Mendelssohna prvi poimenoval »Mozart 19. stoletja«. Zagotovo ne le zaradi biografskih podobnosti: oba sta bila čudežna otroka, z nadarjenima starejšima sestrama, oba sta umrla veliko prezgodaj in bila pozabljena kmalu po smrti … Mendelssohn je bil prav tako kot Mozart popoln glasbenik, skladatelj, pianist, organist, violinist, dirigent … poliglot - tekoče je govoril sedem jezikov, prevajal je svetovno literaturo, slikal … torej visoko izobražen mladenič. Tudi njegova govorica je iskala nove poti: sonatna oblika, ki je bila podedovana iz obdobja klasicizma mu je postajala vse bolj utesnjujoča, prav tako kot mnogim romantičnim skladateljem, ki so vsak po svoje iskali rešitve, kako izraziti romantične ideale v čedalje bolj zastarelih oblikah. Svoj prvi godalni kvartet je napisal s štirinajstimi leti (objavljen je bil šele 50 let po njegovi smrti). Mendelssohnov vzornik pa, kljub Schumannovemu vzdevku ni bil Mozart, marveč Bach. Prav Mendelssohn je obudil pozabo Bachovih del in poskrbel za »ponovno oživitev« Bachove glasbe v romantičnem stoletju. Največja čudežna otroka 18. In 19. stoletja, bok ob bok torej …

»Menim, da je to nekaj najboljšega, kar sem napisal v življenju.« (W. A. Mozart iz pisma očetu) Tako je mislil 28-letni Mozart, mogoče bi si tudi sam premislil, če bi vedel, kaj je napisal v preostalih osmih letih življenja, pa vendar izjava priča o zadovoljstvu nad svojim kvintetom za klavir in pihala, ki je bil v navdih tudi mlademu Beethovnu in njegovem kvintetu za enako zasedbo v isti tonaliteti, heroičnem Es duru, tonaliteti klasičnih pihal. Tokrat klasičen program z dunajsko klasiko, z zrelimi Mozartovimi in zgodnjimi Beethovnovimi deli, brez sodobnejšega odmeva. Med poustvarjalci pa bi si težko zamislil ali zaželel bolj predanih Mozartovih interpretov - kar nekakšno »sanjsko moštvo«. Fagotist Sergio Azzolini je že naš stari znanec, del stalne ekipe, tako rekoč domačin na našem odru. Alexei Ogrintchouk je moj »stari znanec«, s katerim sva v preteklosti poustvarila mnoge partiture komorne kot tudi orkestrske glasbe (v Kraljevem orkestru Concergebouw iz Amsterdama). Hornist Andrej Žust, naš eminentni »gastarbajter«, prav tako že ustaljen gost in pa moja najljubša Mozartova pianistka Isabella Simon »glasbena potomka« velike madžarske pianistične tradicije. Najboljši v družbi najboljšega :)

Vpliv Mozarta je bilo moč zaznati tudi po svetu, četudi so informacije potovale s »konjsko hitrostjo«. Tako je F. Devienne veljal za francoskega Mozarta, H. Crussel malenkost pozneje za nordijskega … pa še kar nekaj je bilo lokalnih Mozartov in pa predvsem tako imenovanih »wanna be« Mozartov V njihovih delih se čuti duh časa, mnoga od njih so pozabljena, nekatera med njimi pa nosijo v sebi potencial, ki bi ga bilo škoda prezreti. Kar razlikuje mojstrovine od povprečnih del, je dostikrat pogum preseči okvirje, ustaljeno prakso, prelisičiti cenzuro (ali »glas časa«), dvigniti se nad normo, tvegati nerazumljenost in zavrnitev. Naš mali prispevek k temi letošnjega cikla pa bo poleg obuditve peščice pozabljenih Mozartovih sodobnikov po svetu, nekaj naročil pri slovenskih skladateljih mlajše generacije, ki se bodo v svoji govorici dotaknili fenomena Mozarta. Izbrali smo mogoče prav tako nekoliko prezrte, manj popularne skladatelje, ki v poznavalskih krogih niso tako priljubljeni, pa vendar ustvarjajo, delujejo tudi mimo dosega žarometov slave.