Danes samo za vas: Pobegli orkester, ki zelo, zelo, zelooooooooo resno igra (ne)resno glasbo. Prekaljeni glasbeni virtuozi in skrajno resni solisti: Boštjan Gombač, Joži Šalej, Blaž Celarec, Nino de Gleria in Beti Strgar vam bodo igrali na vse, kar lahko pripeljejo s seboj v dveh avtih: klarinet, pojočo žago, žepno trobento, pozavno, harmoniko, flavto, rekonstrukcijo neandertalčeve piščali, drumljo, melodiko, bobne, klaviaturo, kitaro, kontrabas, bendžo, zvončke, gumijaste prašičke, tamburin, trojno okarino, pištolo, megafon, mandolino, človeško glavo, pazduho, in, če je treba celo klavir. Pa še množico inštrumentov, ki nimajo slovenskega imena, kot so: toy piano, theremin, maracas, calimba, cajon, matryomin, pandeiro... Njihov nastop vključuje priredbe del največjih, a žal pokojnih svetovnih skladateljev, vse od neandertalcev do sodobne glasbe.

Seveda, če se jim bo le uspelo pravočasno pripeljati na koncert.

Gledališko-glasbeni izlet v globočine ruske duše, v srčiko tragične ljubezenske zgodbe Borisa Pasternaka, ki je ljubezenski trikotnik Dr. Živaga umeril po lastni razpetosti med ženo in ljubico, umeščeni v turbulenten čas revolucije. Navdih za predstavo je Lara Jankovič našla med firbčnim brskanjem po osebni izpovedi »prave« Lare, Olge Ivinske, ki je s Pasternakom ljubimkala dolgih štirinajst let. V knjigi popiše vse težave, s katerimi se je kot njegova osebna tajnica in intimna prijateljica soočala: od zapora in gulaga, revščine in zasmehovanja, pa vse do zastraševanj in groženj, ki jih je Pasternak doživel po prejemu Nobelove nagrade, ko so ga oblasti s piedestala ruskega idola ponižale v izdajalca. Čeprav se zdi, da se je Olga zmogla zadovoljiti z okruški ljubezni, življenjem v senci in večnimi obljubami o ločitvi, iz njene zgodbe mezi bolečina, ki postavlja pod vprašaj žrtvovanje v imenu ljubezni. Ali v imenu umetnosti.

»Predstava Lare Jankovič v kontekstu trenutnega plehkega in povsem napačno, nepravično vseobsegajočega sovraštva do vsega ruskega opominja na enkratno globino, bogastvo, univerzalno človečnost in preprosto na lepoto ruske kulture in umetniške tradicije. V časih politične, družbene, zdravstvene, ekonomske, medijske in moralne krize ne smemo pozabiti: umetnost je ena redkih človeških dejavnosti, ki s svojo čistostjo ohranja vrednote visoko nad naštetimi prekletstvi ter plemeniti človeški obstoj. Vso predstavo je prisoten ženski glas: glas Lare Jankovič – pripovedovalke, pevke. Glas Ženske. S tem glasom govorita tako Olja in Borja kot tudi Lara Jankovič sama. Pesem za Laro – ujetnica časa je izvirna, komunikativna, tehnično in umetniško dodelana ter koherentna stvaritev, vsekakor vredna ogleda.« Tomaž Gržeta, Sigledal

Plesno-gledališka predstava, cabaret noir, redek žanrski hibrid, v katerem sta gibalni in gledališki jezik poenotena v svetu uglasbenih literarnih predlog Slavka Gruma in Janka Polića Kamova, začinjena z glasbo sodobnih hrvaških skladateljev. 

Plesno-gledališka predstava, cabaret noir, redek žanrski hibrid, v katerem sta gibalni in gledališki jezik poenotena v svetu uglasbenih literarnih predlog Slavka Gruma in Janka Polića Kamova, začinjena z glasbo sodobnih hrvaških skladateljev. Natalija Manojlović Varga je navdih za predstavo našla v dveh avtorjih s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki sta pisala o strahovih, paranojah in utesnjenosti, medtem ko predstava, v kateri se prepletata ples in gledališče, živahno navigira med glavnim protagonistom, sugestivnimi plesnimi partnerkami ter inventivno sceno, ki se razstavlja in sestavlja tako, kot se sestavljajo spremljajoči eklektični glasbeni fragmenti. Cabaret noir je mešanica žanrov, v katerem sta gibalni in gledališki jezik poenotena in združena v morbiden svet uglasbenih literarnih predlog. Kabaret, ker med gledališkimi prijemi ni hierarhije; noir, ker vsebino črpa iz najtemnejše luknje zavesti, tako izpraznjene luknje, da se v njej razliva črnina v najbolj živem spektru.

Osamljeni in introvertirani statistik od svojega najboljšega prijatelja za petdeseti rojstni dan prejme nenavadno darilo – s pomočjo ženitne posrednice mu namerava poiskati idealno partnerko. A kaj, ko so pričakovanja previsoka, idealno pa ne obstaja.

Osamljeni in introvertirani statistik od svojega najboljšega prijatelja za petdeseti rojstni dan prejme nenavadno darilo – s pomočjo ženitne posrednice mu namerava poiskati idealno partnerko. V ta namen morata moška sestaviti seznam desetih najpomembnejših lastnosti, ki naj bi jih izbranka imela. Ko se na njuno presenečenje »popolna ženska« res pojavi, hitro ugotovita, da bi seznam potreboval nekaj popravkov, kar vodi v dobro uro in pol vrhunskega humorja, pa tudi v razmislek o popolnosti in naših pričakovanjih, ki jih gojimo do svojih partnerjev. Komedija je leta 2003 nastala pod peresom kanadskega avtorja Normana Fosterja in je uspešnica svetovnih odrov, za prvo slovensko uprizoritev pa bo režijo prevzela na zadnjih Dnevih komedije nagrajena žlahtna režiserka Ajda Valcl.