Vam povem, prijelo se je. 

Vse tiste popoldneve, ki smo jih pretičali ob lucidnih samogovorih profesorja Brumna – velikega slovenskega oblikovalca, v megli njegovega verižnega kajenja in preroških napovedih o delu v naših čudovitih poklicih, navodilih za delo in porogljivim pogledom izpod nenavadne frizure, zamejene s pulijem, ki se ni spreminjala petdeset let…

Najprej je bil to format. Brumnov kvadrat. Nihče mu ni ušel in vse nas je bolj ali manj določil. Potegnil jih je iz zmečkane, malo naluknjane polivinil vrečke in za zraven še šop, s fotografijami in podobami opremljenih revij. Pa lepilo, kakšne škarje…sicer pa smo večino materiala za kolaž natrgali.

Ni se nam sanjalo, da bo to tudi po trideset letih še vedno tako, kot bi bilo včeraj -  tega nam ni povedal…A se je v tem času tudi marsikaj zgodilo, v nekih drugih krivinah in cikloidah teles in časa, ki nas tako zelo določa. Prav ta vkleščenost v čas, je rdeča nit – dobesedno - na Mojčinih slikah in vezeninah. To je njeno Vita vitae meae, ki ga zelo direktno, odprto in brez ovinkarjenja servira gledalcu na ploskem materialu. 

Mojčina odkritost je izjemna in razorožujoča, pretresljiva, zgledno urejena in terapevtska. Tudi takrat, ko skozi izzivalen refren melodije iz otroštva ali pa prevleke za blazino – prav tako iz tistih časov, na likovni način – a ostro, vstopi v tako imenovano odraslost. V to metastanje, kjer osebno opravi vse naloge, ki jih zahtevata družbeni vrtinec in privid resnosti. Zdaj je začutila čas, ko lahko pod vsem tem – zlasti pa minulim časom – na svoj občutljiv slikarski način potegne črto, ki se nadaljuje v dve: krivi in neenakomerni, v krožnico, ali črto zgoščeno v sencah in podobah.

Nenavadna otroška pisava, ki jo je že davno izumila in nam je bila od nekdaj pojem slikarske predelave abecede, je v njenih delih poleg velikega pomena zapisanega, postala likovno izrazilo enake moči. Tudi če bi zapisala nekaj nesmiselnega, bi to bilo močno, kot grafizem, ki določa usodo. 

Metonimično se je naslonila na literaturo – ta njen pomemben del bivanja, ki je s tem postala tudi del njene kreativnosti. 

Njena izposoja imena Cankarjeve obupane junakinje in naslova Ishigurovega romana je namenska: oboje je v svojem bistvu arhetip,  ki organizira gledalčevo percepcijo, za vstop v prosojne plasti časa, narejenega iz papirja. Intenzivno poln kolaž s porumenelimi slikami, mogoče še malo diši po oblaku cigaretnega dima in  govori svojo slikovno tekstovno dokumentarno zgodbo. Kot bi gledal album dogodkov, oseb in umetnin hkrati! V resnici pa sta to njeno srce in duša.

Ko Mojca virtuozno opravi s spomini, ki so postali sedanjost, nam ponudi uokvirjene podobe s Škontom: medtem, ko še nismo dobro dojeli podob na njih, nas prehiteva popust, ki smo ga navajeni v trgovini. Popust na z vrtnicami tetoviran print, popust na religiozne podobe ali spretno umeščene čiste likovne prvine, ki nas s strani napadejo z živimi barvami ali geometrijskimi oblikami in preprosto razliko v številkah… Škonto ki se bo šele zgodil, a bo itak prepozno…

Privoščimo si en velik škonto in si z ogledom razstave odprimo vstop v naš spomin na jutrišnji čas! 

Prijazno VABLJENI!

Jurij Smole, akademski kipar