VESNA ČADEŽ: URBANA TIHOŽITJA
13. – 26. april 2017

Zares si želim, da bi Vesna naslikala nekaj urbanih vedut Domžal, v katerih bi nastopalo drevje osrednjega mestnega parka, mogoče še kakšen razposajen vodnjak z brezskrbnimi otroki, klopi zasedene s starejšimi, ki kramljajo o tem in onem, pa z mladino na mehki trati, ki sanja ljubezen in nemir na pragu odraslosti… Z velikim veseljem bi jo prosil, da bi izpustila obstoječe stavbe brutalne arhitekture in modernih nesmislov, ki smo si jih sami postavili.

Naročil bi podobo mestnega središča, kakršna bi že zdavnaj lahko bila, pa ni, ker najboljše lokacije v mestu ne znamo podariti sebi v uporabo, ampak na njej vsak dan razstavljamo svojo pločevino, kot, da dobro počutje ljudi v našem mestu ni nič vredno. Če si tako majhnega premika v okolju ne znamo urediti – imejmo pa vsaj sliko.

Vesnine podobe v resnici niso podobe tega sveta, ampak so podobe ljudi v njem; pa še to ne drži povsem, ker tudi to niso podobe ljudi; slike so čudovito prazne, ker v gostoti prizorov prikazujejo mnogo odsotnosti, ki se nam osebno, nenehno in povsod pojavljajo. Vesna slika rezoniranje udeležencev, njihovih mentalnih in pojavnih prostorov.

Njihove misli, izreke, požvižgavanje, opazovanje mimoidočih, branje knjig, pogovarjanje ali vse tisto, kar  ljudje počnemo sami ali v skupini, je v Vesninih slikah praviloma umeščeno v mestno okolje. V nekem odmevu bi njeno slikarstvo lahko povezali z bistvom Hopperjevih slik, a je zelo drugačno.

Vesnine slike so zračne, brez patosa in kljub gostoti oseb v urbanem prostoru - intimne; intimne v posamičnostih, v odločitvah, ki jih vtisne figuram, da imajo namen, željo ali samo bivanje. Prosojnosti v barvnih nanosih relativizirajo trdnost podob sveta okoli in v nas, da bi nas na ta krhki, a povedni način uvedle v nek drug čas, v čas za nas.

Svetlost njenih barv in prizorov je skoraj prividna in sanjska, kar kljub opisni vsebini postavlja prizore v območje lebdenja malo nad tlemi, v dialoge podob o osebnih in transcendentnih vsebinah, ki omogočajo bivanje.

Slike delujejo kot zaustavljene podobe naseljenih urbanih pejsažev: gledamo jih lahko tudi na način, ko se o njihovi vsebini vprašamo z otroškimi vprašanji o sobivanju ljudi, parkov, dreves in grdo pozidanega prostora, ki nas vedno vrnejo k vprašanjem o nas samih. Zakaj se nimamo vsaj tako, kot se imajo na slikah? S katerimi osebki na sliki se najbolj poistovetimo? Je naslikano drevje podoba narave? Kaj bi počeli v mestnih parkih, če bi jih imeli?
Si bomo privoščili nekaj zase?
Z ogledom slik Vesne Čadež vsekakor!

Jurij Smole, akademski kipar