Najin prvi stik, ki ga nikoli ne pozabim, se je zgodil komaj opazno: Roman, poklicno in osebno zavezan taktilnosti, je ob tipanju teksture nekega kipa, mimogrede pometel in očistil površino, ki je bila prej seveda namenoma drugačna. Tako se je nadaljevalo skoraj vsakič, ko sva se srečala – do takrat, ko se je ta refleks, skozi najine pogovore spremenil v kreativnost stvari.

Danes je razpet med ploskve, ki jih dviga in poglablja z barvnimi nanosi, zapiki, mrežami in kontrasti. Razpet je med tehtanje ploskovnosti in sestavljanje kiparskih postavitev iz najdenih/srečanih predmetov, ki jih v novi kompoziciji ojača ali jim poudari pomen. Roman je eden tistih originalov, ki se z modernizmom srečujejo na pogovorni način: rezultati dialogov, ki jih vzpostavlja, so dogovori med stvarmi, ki jim je posodil svojo kreativno akcijo.
Po drugi strani je prav njegova taktilnost vzvod erotike do stvari, na kreativen način tudi do ženske. To  je nenehno prepletanje simbolov in telesnosti najdenih/odvrženih predmetov ki zaživijo na novo: v Romanovem primeru vanje lahko vstopimo, jih prižgemo ali pa oni vstopijo v nas, nas naelektrijo in s svojo galvaniko intenzivno sproščajo asociacije.

Erotika je moč, ki je v njegovih slikah blaga, celo introvertirana, skozi objekte pa silovita,  groba in neposredna. Njegov na trenutke agresiven in destruktiven vstop v predmete, odlično rezonira s presenetljivim izborom materialov, nastopajočih v postavitvi. Poudarjanje njihovih pomenskih nasprotij, nam širi vhod v arhetipiko, ki je lahko tudi brutalna v svoji prvinskosti in nemalokrat jemlje sapo – takoj ali z zamikom.

V naslovnem vprašanju je veliko esence teh presenetljivih parov ali sklopov stvari, barv in oblik, še najbolj pa je vprašanje namenjeno vsakemu od nas.
Pa imamo odgovor?

Jurij Smole, akad. kipar