Stalna razstava


1. Kako so slamniki našli Domžale?

O začetku slamnikarstva pripovedujeta dve zgodbi, ki govorita, da je znanje izdelovanja slamnikov prišlo iz Firenc v Italiji. V 18. stoletju je bilo slamnikarstvo že razširjena obrt in pomembna pridobitna dejavnost.


Leta 1761 je baročni slikar Franc Jelovšek na svodu grobeljske cerkve upodobil slamnik, snop  pšenične slame in srp.

2. Od slame do kite
Kamniško bistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom. Kmetje niso gojili žita zaradi slame za pletenje, ampak zaradi zrna in hrane. Ob žetvi pa so izbrali najprimernejšo slamo za pletenje kit, ki so jih prodali ali iz njih sami izdelovali slamnike.


Žanjice iz Stoba pri Domžalah med leti 1900 in 1905.

3. Od kite do slamnika
Na začetku so iz slamnatih kit od jeseni do pomladi slamnike ročno šivali na domovih, za lastno uporabo in prodajo na krajevnih sejmih. Prodajo slamnikov so deloma prevzeli kočevski in blejski krošnjarji, ki so se jim kasneje pridružili tudi Tirolci iz doline Defereggen. S slamnikarsko domačo obrtjo se je sredi 19. stoletja ukvarjalo 12.000 ljudi, ki so naredili okoli 800.000 slamnikov na leto.


Ihanski slamnikarji v literarni reviji Dom in svet iz leta 1903.

4. Industrializacija
Sredi 19. stol. so v Domžale prišli Tirolci in Sudetski Nemci, ki so tu dobili osnovno znanje, polizdelke, delovno silo, energetske vire in nekateri tudi premožne neveste. To so nadgradili s podjetniško idejo, sodobno organizacijo in tehnologijo ter razširili prodajo na nova območja.



Razglednica iz Domžal z navedenimi glavnimi slamnikarskimi tovarnami iz leta 1905.

5. Zlata doba (1870 – 1914)
V začetku 20. stoletja je na Domžalskem območju obratovalo okoli 25 večjih in manjših slamnikarskih obratov, ki so zaposlovali okoli 1.000 delavk in delavcev. Z domžalskimi slamniki so bile pokrite vse potrebe po slamnikih v Avstroogrski monarhiji, izvažali pa so jih tudi v druge evropske države. Domžalske podružnice so bile na Dunaju, v Pragi, v Linzu, v Budimpešti, v Bratislavi, v Brnu, v Gradcu, v Kronstadtu, v Bukarešti, v Welsu, v Firencah in v New Yorku. V najboljših letih je slamnikarska industrija naredila več kot milijon slamnikov na leto.


Domžalske »slamnikarice« so šivale slamnike v najpomembnejših slamnikarskih tovarnah po Evropi in v Ameriki.

6. Zaton slamnikarstva
Po prvi svetovni vojni so nove politične in gospodarske razmere povzročile pospešeno propadanje slamnikarskih tovarn. K zatonu slamnikarske industrije je zagotovo (ven) K zatonu je prispevala tudi moda, saj nošenje pokrival v javnosti ni bilo več obvezno. Po drugi svetovni vojni se je industrijska proizvodnja slamnikov nadaljevala le v tovarni Univerzale Domžale, ki so jo zaprli leta 2003, in po njeni zaslugi je bila v Domžalah prisotna več kot 130 let. Eno samo panogo, ki je začela industrializacijo kraja in njegove okolice, je nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti.


Pogled v tirolsko slamnikarsko tovarno J. Oberwalder & Co., kasneje Univerzale Domžale.

7. Spomini
Pletenje kit in slamnikarstvo je bilo stoletja del življenja tukajšnjih prebivalcev. Pripomoglo je k njihovemu večjemu blagostanju in tudi k razvoju vasi v mesto Domžale. Spomini še živijo v stavbah, ohranjajo jih v občinskih simbolih, pisani besedi in pesmi, v delovanju različnih društev, turistični ponudbi, v monografiji o domžalskem slamnikarstvu avtorja M. Brojana in v našem muzeju.



O Slamnikarskem muzeju Domžale
Slamnikarski muzej zbira, hrani, raziskuje in predstavlja javnosti slamnikarsko dediščino. Stalna razstava nas popelje po zgodovini pletenja slamnatih kit in šivanja slamnikov v Evropi in predvsem v Domžalah z okolico. V muzeju spoznamo postopek izdelave slamnatih kit in slamnikov ter orodja in pripomočke, ki so bili pri tem potrebni. Predstavljena je bogata zbirka slamnikov, spoznavamo različne vrste, barve, materiale in vzorce kit, iz katerih so šivalke šivale klobuke. Nekaj slamnikov je na voljo, da jih pomerimo!

V pritličju je prostor za občasne razstave in dogodke ter muzejska trgovina. Za predhodno najavljene skupine je mogoč prikaz šivanja slamnikov in pletenja slamnatih kit. Muzej nudi pedagoški program z doživljajsko-ustvarjalnimi delavnicami. Vsako leto junija poteka Slamnikarski sejem kot enodnevni dogodek, namenjen druženju in spoznavanju slamnikarske dediščine. Pogovorom, koncertom in druženju so namenjena Srečanja pod slamniki.








ZASTORSKA SLIKA V SLAMNIKARSKEM MUZEJU

Vsakega obiskovalca Slamnikarskega muzeja ob vstopu v muzejski prostor najprej prevzame pogled na monumentalno sliko na platnu (610 cm krat 330 cm), ki jo je za Godbo Domžale med letoma 1926 in 1929 naslikal slikar Slavko Pengov.
 

Zastor


Poslikana vzhodna stena z odrom in zastorjem

Slavko Pengov je izhajal iz podobarske družine, saj je bil sin Ivana Pengova, lastnika priznane Pengovove podobarske delavnice v Ljubljani. Oče Ivan Pengov je bil doma iz Sela pri Ihanu. V letih 1893-1897 je obiskoval in z odličnim uspehom končal kiparski oddelek na obrtni strokovni šoli v Ljubljani. Zaposlil se je pri znanem podobarju Andreju Rovšku v Ljubljani. Po Rovškovi smrti, leta 1907, je prevzel delavnico in postal mojster, delavnico je nato mnogo let uspešno vodil  pod svojim imenom. V tej delavnici se je izučil rezbarstva tudi znani domžalski podobar, gospodarstvenik in politik Ivan Vrečar, ki je bil eden glavnih pobudnikov in organizatorjev gradnje Godbenega doma. 

Ivanu Pengovu se je rodilo pet sinov – Ivan, Božo, Slavko, Marjan in Jože, ki so se predvsem v mladostnih letih izobraževali  in pomagali v očetovi delavnici. Vsi  so nato študirali. Ivan je postal arhitekt in igralec, Slavko slikar, Božo kipar (prejel  je  dve Prešernovi nagradi), Marjan elektroinženir (bil je tudi športnik sabljač – olimpijec) ter Jože režiser, lutkar. Zakaj malo bolj obširna razlagam o Pengovovi in Vrečarjevi delavnici? Predvsem zato, da bomo  bolje  spoznali »ozadje« naročila  in zato, ker je podobarska Pengovova družina izhajala iz naših krajev ter, da so se v tej delavnici učili in izpopolnjevali  tudi naši podobarji  in ne nazadnje v tej delavnici je svoje tehnično znanje o uporabi dleta v lesu in kamnu pridobil tudi eden naših največjih likovnih umetnikov kipar Peter Loboda. Med drugimi je bil zaposlen v tej delavnici tudi oče Ivana Vrečarja in še potem, ko se je osamosvojil  in odprl svojo podobarsko delavnico v Moravčah , sta skupaj s sinom Ivanom večino rezbarskega posla  opravila za Pengovovo delavnico.  Leta 1928 se je tudi sin Ivan osamosvojil in odprl v Domžalah svojo podobarsko delavnico (najprej na Ferjanki – na Savski cesti, kasneje pa se je preselil v novo hišo na Kolodvorski) .  Tako sta se družini dobro poznali in Ivan Vrečar je na osnovi teh spoznanj in vedenj, zlasti o Slavkovih sposobnostih , predlagal , da poslikave in zastor naredi prav on.  Po vsej verjetnosti je bilo to Slavkovo  eno prvih velikih naročil, ki se jih je lotil pri 21-ih letih takoj po končanem študiju v Zagrebu  in najbrž tudi spodbuda za nadaljnje delo in razvoj.


Slavko Pengov, slovenski slikar, 24. junij 1908, Ljubljana, † 6. januar 1966, Ljubljana.

Slavko Pengov se je med obiskovanjem ljubljanske realke učil risanja in slikanja v šoli Probude pod vodstvom slikarja Fr. Sterleta. Med letoma 1926 in 1929 je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, med letoma 1929 in 1931 pa je študij (kiparstvo) nadaljeval na Akademiji na Dunaju. Od leta 1945 je bil profesor na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani.
Delal je v različnih tehnikah. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi  kompozicijami in plastično modulacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem. V tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja.
Med njegova najpomembnejša dela spadajo freske v župni cerkvi na Bledu 1932–1937, freske na stavbi mizarskih delavnic na Žalah v Ljubljani, mozaiki v vladni vili na Bledu 1947, freske v palači CK v Beogradu 1948, freske v prostorih FNT v Ljubljani 1950 in freske v palači Skupščine RS 1958.
Leta 1951 je prejel Levstikovo, 1959. pa za poslikavo v Skupščini – freska zgodovina Slovencev – še Prešernovo nagrado.

 
Del freske v parlamentu

Po zaključku del na Bledu je junija 1938 začel s poslikavo v povečani (načrte za povečavo je naredil arhitekt brat Ivan) domžalski farni cerkvi na Goričici.  Slikati je začel Marijino kronanje v nebesih. Kronanje na oboku je dokončal v 29. delovnih dnevih. V naslednjih 15. dnevih pa je dokončal očake, preroke, apostole, mučence, spoznavalce in device. Za praznik, 15. avgusta, je bilo umetnikovo delo na ogled celotni župniji. Naslikal je tudi veseli rožni venec v vdolbinah na obeh straneh prezbiterija. Na platno je naslikal veliko oltarno sliko Marijinega vnebovzetja, patrocinij cerkve, ki je nameščena na zadnjo ravno steno prezbiterija (rezbarjen pozlačen okvir so naredili v Hrovatovi podobarski delavnici). Poslikave delujejo živo in sodobno in pričajo o slikarjevem izrednem talentu za monumentalne naloge, ki jih je pozneje še veliko in uspešno izvršil.



Poslikave v Godbenem domu
Malokdo se še spomni, da je bila poslikana pravzaprav celotna vzhodna stena, to se pravi ves prostor levo in desno od odprtine za oder in tudi ves prostor nad njo, vse tja do stropa. Delno se to vidi na edini pričujoči fotografiji, posneti v notranjosti doma kmalu po odprtju. Poleg arhitekturnih elementov so na poslikavi predvsem izstopali portreti štirih svetovnih skladateljev – Mozarta, Wagnerja, Beethovna in Straussa. V zgornjem delu je bilo 15 figur v različnih pozah igraje na različne inštrumente. V centru nad odrom, med dvema portretoma, sta bila v prepleteni kompoziciji naslikana lira in angel.

Tudi na stropu, kjer je okrogla odprtina za zračnik, je bila naslikana rozeta sestavljena iz bogatega dekorativnega vzorca iz stiliziranih elementov ljudske ornamentike.
V celoti gledano je bilo, skupaj z zastorjem, to kar zelo obsežno delo. In kdaj je Slavko vse to poslikal? Ali je imel pri delu kakšno pomoč – pomočniki, vajenci iz njihove delavnice -  to ne vemo. Vsekakor je moral poslikave v sami dvorani delati takoj po zaključku šolanja v Zagrebu (junija) in jih dokončati do 4. avgusta 1929, ko je bila otvoritev doma. To je sicer zelo kratek čas, a vemo, da je bil Slavko »hiperproduktiven« saj je leta 1938 glavno stropno sliko v farni cerkvi  naslikal v fresko tehniki samo v 29 dneh! Ne vemo, ali je v tem poletnem času naslikal tudi zastor, možno je. Vsekakor pa je imel po vsej verjetnosti idejno in tehnično (predloge) že vse pripravljeno, saj je načrt za dom obstajal že od leta 1926, tako da je imel vsaj natančne mere glede velikosti poslikav na sami steni kot tudi samega zastorja.

Simbolika zastorske slike
Kaj nam pripovedujejo vse te podobe, figure , simboli, elementi, ki so naslikani na zastorju? Kaj nam sporoča avtor ali idejni snovalci vsebine zastorja? Žal tega točno ne vemo. Po pripovedovanju pokojnega Jurija Bolharja, ki mi je enkrat ob priliki, kmalu  po tem, ko je bil zastor zopet predstavljen javnosti (od leta 2000 je na tem  mestu kot je sedaj)  povedal, da se njegova mama  spominja, da je enkrat imela v rokah zvezek v katerem je bila ta vsebina zapisana, obrazložena. Žal tega zvezka nismo nikoli nikjer izsledili ...
Nosilni elementi te zastorske slike so moške figure v nadnaravni velikosti. Sedem figur, ki naj bi predstavljale sedem dni v tednu. Osrednja predstavlja prav gotovo nedeljo. Figura je upodobljena kot bog-kralj in v avreoli je napis IN POČIVAL JE SEDMI DAN OD VSEGA DELA. Avreola je »prekrižana« z enakokrakim križem. Ta osrednja figura sedi (sedi na mavrici – Kristus kralj sveta), v naročju ima (v levici) fascio (fasces, butarica s sekirico), v desnici pa masko.
Če malo podrobneje pogledamo simboliko butarice s sekiro, ki je na celotni sliki mogoče najbolj »sporen« simbol.

Uradna razlaga pravi: fasces [lat.], snop šib s sekiro, izvira od Etruščanov, v Rimu pa so ga nosili liktorji in je izražal uradni položaj rim. magistratov in s tem povezano pravico kaznovati in dosoditi smrtno kazen. S francosko revolucijo je ponovno oživel skupaj z jakobinsko čepico kot simbol republikanizma, fašizem v Italiji pa se je vrnil k antičnem simbolu fasces, ki je 1926 postal uradni državni simbol.

Od etrurske civilizacije se je simbol skozi zgodovino zelo spreminjal – tako oblikovno (sekirica od strani, spodaj, zgoraj) kot pomensko. Prvotni simbol je bil precej drugačen od simbola, ki je prevladal kasneje, za časa prvega rimskega diktatorja. Takratna butarica je bila namreč brez sekirice, v sredini je bil  le velik T. Vsebina simbola je bila:  močni nudi pomoč šibkim, tako svojim otrokom kot drugim,  kolikor pač zmore. Po zlomu Vestalk in s tem do takrat prevladujočega matriarhata pa se je simbol spremenil v svoje nasprotje. Simbol se je spremenil v simbol  vladanja na podlagi moči – diktature. V starem Rimu, je bil na fasces (Fascis Lictorii) simbol moči sodnikov. V času francoske revolucije, simbol enotnosti in politične svobode, moč republike. V drugi polovici devetnajstega stoletja do prve svetovne vojne je bil simbol še vedno v uporabi, v glavnem pri silah na levici.

Ta simbol je bil tudi navdih in uporaba pri različnih skrivnih prostozidarskih ložah, zlasti v času renesanse. Simbol butarice, okrog katere je povezanih 10 posekanih leskovih palic, je simbol obvladovanja ljudi okrog sebe, je simbol nasilja nad duhovno in materialno šibkejšimi – odvisnimi.  Deset povezanih leskovih palic predstavlja deset ljudi, ki so povezani v ložo, sekirica pa je oseba, ki ložo vodi. Trakova, ki palice povezujeta pomenita, da so povezani duhovno ter materialno. Osebe v loži t.im. palice so materialno in duhovno odvisne od svojega šefa - t.im. sekirice. 

Po prvi svetovni vojni leta 1919 je B. Mussolini s somišljeniki ustanovil zvezo Fasci di Combattimento ali Zvezo borcev, ki je uporabila ta simbol v smislu potrebe po narodni enotnosti nad interesi strank. Fascio postane simbol stranke in režima. Italijanska Fašistična stranka je bila tudi vzor za fašistične sisteme v drugih državah. Kaj vse je fašizem s svojim delovanjem, tudi na naših tleh, prinesel, vemo in na tem mestu o tem ne bomo razpravljali. Zanimal nas je samo simbol, ki so ga uporabljali in, ki so mu dodali s svojimi dejanji najbolj negativno vsebino.
Sprašujem se, je to slikar Slavko Pengov (ali idejni snovalci vsebine) to vedel in zakaj ga je umestil v to zastorsko sliko? Najbrž bom(o) na to vprašanje težko kdaj dobili odgovor.
Naslednji element na sliki, ki zelo izstopa, je maska. Resda je imela Godba Domžale zelo močno dramsko sekcijo, a tu je naslikana samo ena maska v zlati barvi, brez izrazitega izraza. A v glavnem se  kot simbol-piktogram  za uprizoritveno umetnost uporablja, povzeto po grški komediji in tragediji, dve maski – po izrazu vesela in žalostna. Maska ima včasih čarobno moč: nosilca varuje pred zločinci in čarovniki; in nasprotno, članom tajnih družb (lož) pomagajo, da bi mogli z ustrahovanjem vsiliti svojo voljo. 

V spodnjem delu te centralne figure sta umeščena v 'trikotne' niše dva angela v belih oblekah-tunikah. Desni angel v rokah drži cvet rogoze, šaš, – simbol krhkosti, a tudi prožnosti, levi angel pa kelih – splošnejša simbolika keliha (čaše, kupe) velja za srednjeveški gral, posodo s Kristusovo krvjo, ki hkrati pomeni trenutno izgubljeno izročilo in napoj nesmrtnosti – vendar se eno in drugo izenači.

Na vsaki strani osrednje figure so naslikane tri moške figure, štiri v bolj lebdeči pozi in dve, ki sta v narodnih nošah, v stoječi. Na desni strani je med dvema figurama, v slovenski (gorenjski) noši, starejši moški. Oblečen je v kožuh, bogato okrašen z ornamentiko, obut pa je v črne usnjene škornje. V sklenjenih rokah ima pipo (čedro) in na desni roki obešen slamnati cekar z ornamentiranim napisom IHS. Na njegovi levici je bosonoga moška figura v okrasni tuniki, prepasana z rdečo vrvico. Z desnico se drži za čelo in pogleduje v nebo … Na skrajni desni strani je figura mladeniča, v kratkih hlačah in beli srajci, ki v naročju drži ovco, jagnje. Jagnje je črne barve! Je kljub temu lahko še spravna žrtev za daritev, da si človek zagotovi odrešenje?
Desno stran tvorijo tri moške figure. Srednja je prav tako kot na levi strani oblečena v narodno nošo. Ta na tej strani nosi eno od hrvaških noš. Oblečena je v belo platneno srajco in hlače. Obuta v črne usnjene škornje, preko srajce nosi rjav telovnik in preko desne rame ima obešeno malho. V desnici drži palico. Z glavo je obrnjena na desno, k desni figuri in s pogledom opazuje, kaj je zapisano v odprti knjigi-zvezku (je to simbol sveta: Svet je neizmerna knjiga), ki jo v levi roki drži sosednja figura. Ta figura s knjigo ima v desnici pero. Na skrajni levici je figura mladeniča, oblečenega samo v kratke rjave hlače. Z veselim obrazom zre v nebo, v iztegnjeni levici pa visoko v zrak drži kozarec z vinom. Vino je na splošno povezano s krvjo, tako po barvi kot svojem značaju rastlinske esence: zato je pijača življenja in nesmrtnosti. V svetopisemskem izročilu je vino predvsem simbol veselja in, s posplošitvijo, vseh darov, ki jih Bog daje ljudem. 
Vseh šest opisanih moških figur ima avreolo. Pri vseh je osnovna barva avreole zelena, vzorec iz stiliziranih elementov ljudske ornamentike, ki je pri vsaki avreoli drugačen, pa je v rdeči barvi. Zelena je barva vode, kot je rdeča barva ognja, zato je človek od nekdaj čutil razmerje med tema dvema barvama kot razmerje med svojo bitjo in svojim obstojem.

Če je na vsaki strani mož v narodni noši – Slovenec in Hrvat – ali je mogoče potem osrednja figura Srb? Kralj? In vsi skupaj ponazarjajo Kraljevino SHS. Ob nastanku poslikav je še bila, saj se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo dva meseca po odprtju Godbenega doma.
V zgornjem delu zastorja, levo in desno od avreole osrednje figure je na desni strani naslikana cerkev na Goričici še kot protiturški tabor. Na levi pa v taki podobi, kot je bila ob nastanku tega zastorja.

Levo in desno od slik tabora in cerkve sta na vsaki strani po dva angela. Angeli so tudi na poslikavah na steni nad zastorjem. Angeli so posredniki med Bogom in svetom, so sli, glasniki , čuvarji, vodniki, varuhi itd. Na desni strani angela igrata na liri – glasbilo v pravem pomenu besede, ki povezuje nebo in zemljo. Angela na levici pa igrata na lutnji – simbol univerzuma.
Vsi zgornji angeli imajo za krili zataknjene tarok karte, za vsakim krilom po eno. Na desni so piki in kare, na levi pa križi in srca. Ne vem (za enkrat), kakšen pomen imajo te karte, zataknjene za krili, saj že v samih tarok kartah obstaja in deluje cel svet simbolov.
Celotno sliko zaključuje slikar Slavko Pengov z napisom (zadnjim verzom), vzetim iz pesmi Podoba pesnika Otona Zupančiča, ki je izšla v zbirki V zarje Vidove. »O DA NAM JE PRITI DO SVOJE PODOBE I MENI I TEBI NAROD MOJ«. Pesem govori o pričakovanjih po končani prvi svetovni vojni.

Vsekakor bo potreben k simbolni analizi te slike in razumevanju sporočila še kakšen širši pristop. Tale zapis pa naj bo spodbuda in izziv, da se bo to mogoče v bližnji prihodnosti res uresničilo. Ne nazadnje pa se je potrebno zahvaliti tudi štirim osveščenim godbenikom, da so pravočasno odstranili zastor iz Godbenega doma, ker se je dvorana začela uporabljati  v druge namene in ga s tem rešili pred uničenjem ter ga vrnili nazaj v dom, ko so bili zato izpolnjeni pogoji.

Roman Kos

Fotografije: Aco Majhenič, Roman Kos in arhiv Godbe Domžale


Zastor v Slamnikarskem muzeju

Slamnikarski muzej Domžale

HIDRAVLIČNA  STISKALNICA  G. TÖNNIES

Že prvi izdelovalci »slamnikov« so se soočili s problemom čvrstosti oglavnega dela – krone slamnika in krajcev. Kmalu so ugotovili, da slamo lahko preoblikujejo z vlago, vročino, formo in pritiskom. Na podlagi prvih poskusov z enostavnimi priročnimi sredstvi so prišli do rezultatov, ki se kot osnovna struktura izdelave slamnikov ohranja nespremenjena vse do danes. Potrebe in razvoj so ročne faze izdelave slamnikov pripeljale do združitev teh faz v napravah, ki so finalizacijo slamnika pospešile in poenostavile. Tudi v Domžalah, ki imajo 300-letno slamnikarsko tradicijo in kjer je na prelomu 19. in 20. st. delovalo 25 tovarn in delavnic ter posredno in neposredno zaposlovalo 12.000 ljudi ter izdelali milijon slamnikov na leto, so se soočali s podobnimi tehnološkimi problemi. 
 

Mojstri »prešarji« v slamnikarski tovarni Jakoba Oberwalderja v Domžalah.



LIKANJE IN »PREŠANJE« 

Najbolj primarno je vsekakor ročno oblikovanje slamnikov pa naj bodo to spleteni v celoti ali pa sešiti iz kit. Finejša je bila izdelava, bolj se je kazala potreba po utrjevanju. Od začetnih priročnih oblik (okroglo kamenje, buče, sklede….) na katere se je »napel« slamnik ali klobuk in se navlažen gladil z rokami in priročnimi gladili, je kar hitro prišlo do namenskih za to narejenih lesenih, najprej enostavnih, nato čedalje bolj zahtevnih form-oblik, tudi več delnih, ki so jih lahko tudi  z enostavnimi primeži stisnili skupaj z navlečenim slamnikom. V glajenje, zdaj že likanje, se je uvedel železni likalnik in za segrevanje in vlaženje slamnika se je pričela uporabljati para. Oblikovan slamnik se je posušil na kalupu, kasneje, da bi postopek pospešili, so začeli uporabljati peči-sušilnice.

Pojavljati so se začeli tudi »negativni« modeli, lahko bi te forme imenovali že kar kalupi  (poimenovali so jih tudi skleda, šala).  Če na »pozitivni« model navlečeš slamnik in ga oblikuješ po modelu, pri »negativnem« vstaviš slamnik in ga pritiskaš in oblikuješ z notranje strani. Za ta »notranji« pritisk slamnika so začeli uporabljati pesek, ki so ga »nabili« v kalup in obtežili. Iz te metode so nastale prve preše na pesek. Veliko vrečo napolnjeno s finim peskom so obesili nad kalup in jo nato spustili z verigo na kalup, v katerem je bil vložen navlažen slamnik. Po skoraj enakem postopku (s tem, da vrečo dviguje avtomatika ter, da je pesek segret – segreva ga vgrajeni električni grelec) še danes marsikje prešajo-likajo slamnike, predvsem krajce (krono pa zlikajo naknadno s tako imenovano »hebel prešo« oz. »knakerjem«).  

     
Različne oblike modelov (enodelni leseni in več delni leseni, iz aluminija in mavca).

Poleg lesenih modelov so počasi začeli uvajati kovinske-železne. Kasneje še iz bakra in cinka. Tako »negative« kot »pozitive«. Prednost le teh je bila, da so jih lahko segreli, kar pomeni, da se je po formiranju slamnik hitro posušil na ali v kalupu, so pa bili izredno težki, zlasti železni in iz cinka.  Kalupe so segrevali na za to prirejenih štedilnikih. 
Z uvedbo negativnih modelov, tako lesenih kot kovinskih modelov, so se začele uvajati tudi vijačne preše, preše na vijak. V prve lesene »negativne« modele z vstavljenim slamnikom so začeli vstavljati »pozitivne« modele, ki so bili iz različnih materialov, celo iz kamna. Z vrtenjem (zategovanjem) vijaka so oba modela stisnili. Stisnili ali sprešali so pravzaprav slamnik. Postopek so izboljšali (pospešili) s tem, da so predvsem spodnji kalup zamenjali s kovinskim, ki so ga predhodno segreli, a kljub temu je bil to počasen, dolgotrajen postopek.
Preše na vijak, od prvih tako imenovanih primežev do današnjih, so izpopolnjevali tako rekoč povsod po Evropi. Ena zelo zanimivih in ohranjenih je razstavljena v Slamnikarskem muzeju v Massa Fermi v Italiji. Preša ima letnico 1700, posebnost le te je, da je likalnik v obliki majhne pečice, ki se pričvrsti na vijak. Z vrtenjem se pečica pritisne na krajec. Če v krono vstavijo lesen model, na enak način polikajo še vrhnji del krone, v obeh primerih samo ravno.

 
Ena najstarejših ohranjenih preš z letnico 1700  je razstavljena v Slamnikarskem muzeju v Massa Fermi v Italiji.

Razvoj te preše je šel v smeri, da se je na spodnji del preše namestil »pozitivni« kalup, ki se ga segreva z elektriko ali plinom, na njega se postavi slamnik in nato zapre z »negativnim« kalupom, ki je pritrjen na vertikalnih vodilih in pritisk večinoma ustvari pnevmatika. Kalupi so narejeni iz aluminija. Omeniti moram, da ta način ni najbolj natančen, kar se tiče enakomernosti pritiska, a se kljub temu masovno uporablja za produkcijo manj kvalitetnih slamnikov (Južna Amerika, Kitajska, tudi Italija) ali pa se ga uporablja za predhodno oblikovanje slamnikov, ki se potem dokončno sformirajo v hidravličnih stiskalnicah, s čemer se dosežejo vrhunski rezultati končnega formiranja slamnika ali klobuka.

HIDRAVLIČNE STISKALNICE - PREŠE

Prve hidravlične preše so bile precej okorne, a zaradi svoje natančnosti zelo uporabne. Na spodnji del preše so postavili »negativni« segret kalup, nad njim pa je bila na vodilih komora z gumijastim balonom, ki so jo spustili na kalup. Z dovajanjem vode so ustvarjali pritisk, ki so ga lahko kontrolirali z merilnikom, kar pomeni, da so enako vrsto slamnikov stiskali z enakim pritiskom. Kaj se dogajalo v preši? Voda je pod določenim pritiskom raztezala gumo, ta pa je z enakim pritiskom pritiskala slamnik po celi površini na vroč model. Slamnik je tako »moral« prevzeti obliko kalupa. 

Tudi te preše so se nenehno izboljševale (tudi z uvajanjem vakuma) v smislu enostavnosti, hitrosti in lahkotnosti upravljanja. Med podjetji, ki so to prešo v določenem obdobju tudi posodobili, je bila Železolivarna in strojna delavnica Gustava Tönniesa iz Ljubljane.
Gradbenik Gustav Tönnies, švedskega porekla, je bil najpomembnejši gospodarstvenik 19. stoletja, ki je deloval v letih 1845– 1886 v Ljubljani in na Kranjskem. 26. septembra 1871 se je povezal s Filipom Dobnerjem, bivšim ravnateljem fužin in strojnih tovarn v Dvoru pri Žužemberku, in pod tvrdko »Tönnies in Dobner« ustanovil poleg že obstoječe »parne žage, stavbne mizarnice, tvornice za parkete in stavbinskega ključavničarstva še železolivarno in strojno tovarno«. Leta 1880 se je ločil od Dobnerja in vodil svoja podjetja pod tvrdko »Gustav Tönnies, stavbno podjetje«, in »Gustav Tönnies, strojna tovarna in železolivarna«. Zakaj je gospodarstvenik Gustav Tönnies postavil svojo železolivarno in strojno tovarno? Najbrž so ga spodbudile, kot naprednega stavbenika in gospodarstvenika, potrebe novo nastajajoče industrije po čedalje večjih proizvodnih prostorih, ki so se začeli graditi po novodobnih principih gradnje iz kovinskih elementov, kovinskih konstrukcij. Skratka, potrebe po večjih litoželeznih elementih v stavbeništvu in mostov gradnji in potrebe nastajajoče industrije po strojni opremi so bile čedalje večje. Strojna tovarna v Dvoru pa je postajala čedalje bolj neugodna zaradi same lokacije, saj je bila preveč odmaknjena od glavnih prometnic, kar je zelo oteževalo in podaljševalo transport. S svojo železolivarno in strojno tovarno sredi Ljubljane  pa se je vsekakor lažje in hitreje odzival potrebam trga in kot stavbenik, gradbenik je želel postati čim manj odvisen od dobaviteljev opreme in gradbenega materiala ter imeti nadzor nad kvaliteto in roki dobav, zato je pridobil tudi kamnolome in postavil lastno opekarno. Polega večjih in manjših stavbnih elementov so v Tönniesovi železolivarni, še posebej po uvedbi armiranega betona v gradbeništvu in s tem posledično manjšo porabo litoželeznih stavbnih elementov, načrtovali in izdelovali energetske stroje, hidravlične regulatorje, zapornice in cevovode, naprave za transport lesa (žičnice), stroje za primarno obdelavo lesa (polnojarmenike), stroje za fino obdelavo lesa, naprave za krivljenje lesa, stroje za izdelovanje parketov in sodov, stroje za kolarske delavnice, sušilne naprave in stroje za izdelavo (končno oblikovanje-formiranje) slamnikov in klobukov ter celo nekaj odlitkov telovadnega orodja za sokolska društva. Po smrti G. Tönniesa, leta 1886, so njegovo delo nadaljevali sinovi. 

Natančnega podatka, kdaj so začeli izdelovati hidravlične slamnikarske preše v Železolivarni in strojni delavnici, ni. Vsekakor pa je to bilo med leti 1871 in 1920, ko je ta Železolivarna in strojna delavnica delovala pod tem imenom. Po vsej verjetnosti bi to moralo biti med leti 1880 in 1890. Ne vemo točno po katerem modelu so bile te preše posodobljene, po podatkih in predvidevanjih najbrž po večini po nemškem modelu, gotovo pa so poznali tudi italijanske modele. Sklepamo pa lahko, da je pobuda po izdelavi prav take stiskalnice prišla iz Ladstätterjeve  slamnikarske tovarne. Zakaj? Ker so že leta 1868 pripeljali stiskalnico (vijačno) iz Italije, iz Signe pri Firencah, nekaj let kasneje pa prvo  hidravlično stiskalnico iz Nemčije. Najbrž je bila prav ta stiskalnica model za izdelavo stiskalnic v Tönniesovi Strojni tovarni. Odločitev za začetek izdelave takih stiskalnic pa je bil velik interes in povpraševanje po takih napravah pri vseh domžalskih slamnikarjih. Omeniti moram, da je bilo samo v Ladstäterjevih slamnikarskih tovarnah 50 takih naprav, v preostalih tovarnah in delavnicah pa še 50. Tako lahko trdimo, da se je od začetka zlate dobe slamnikarstva na domžalskem in do propada le tega, to je približno 110 let, dokončno oblikovalo slamnike skoraj v celoti na stiskalnicah, ki so jih izdelali v Strojni tovarni in železolivarni Gustava Tönniesa iz Ljubljane.

Za čedalje večje zanimanje in povpraševanje po takšnih napravah, ki so skrajšale in kvalitetno  finalizirale izdelavo slamnika, sta botrovala dva dogodka. Prvo je priredba šivalnega stroja za namensko rabo – šivanje slamnatih kit. Z uvedbo takega šivalnega stroja se je produkcija več kot podeseterila v primerjavi s šivanjem slamnikov ročno (v Domžale je prišel prvi šivalni stroj v  Ladstätterjevo slamnikarsko tovarno leta 1874). Povečano produkcijo slamnikov je bilo potrebno čim preje dokončno oblikovati. Drugo pa je postopen začetek šivanja tulcev za slamnike. Kaj je to? To je približna oblika slamnika, oblika stožca, ki je lahko ravno ali polkrožno zaključena. Take strojno izdelane »slamnike«-polizdelke se lahko dokončno oblikuje v končni izdelek samo z uporabo kalupa in stiskalnice-preše. Druge poti ni kot s strojnim formiranjem, če govorimo o slamnikarski industriji.
Splet okoliščin pa je doprinesel pravi industrijski razcvet izdelave (finalizacije) slamnikov, to je odkritje pridobivanja aluminija iz boksita z elektrolizo, saj so tako dobili cenovno dostopno kovino, ki je najbolj primerna za ulivanje kalupov (še danes). Je lahka, hitro in dobro absorbira toploto in ima nizko tališče, tako, da so lahko slamnikarji sami v svojih tovarnah (v livarskih delavnicah, oddelkih) izdelovali kalupe za lastno uporabo. Prve tovarne aluminija se začnejo pojavljati po Evropi konec 80-tih let 19. stoletja.

    
Aluminijast model z gumijastim vložkom – »bunko«.

Vsekakor ne smemo pozabiti, da so slamnikarji vzporedno z iskanjem najbolj idealne rešitve učvrstitve krone in krajcev slamnika na mehanski način, iskali še druge rešitve. Iskali so raznorazne premaze, ki bi jim dali željeni rezultat. Končno stiskanje v stiskalnicah ter ta »apretura« je dala slamniku pravo končno čvrstost in prožnost.
S kakšnimi orodji, pripomočki in napravami so izdelovalci (obrtniki, tovarnarji) prišli do končnega izdelka je bilo odvisno samo od njihove iznajdljivosti, spretnosti ter seveda tudi finančne zmožnosti. Tako, da so nekateri izdelovali (oblikovali) slamnike po ročnih postopkih, drugi pa so se posluževali že tudi novejših ali najnovejših naprav.

PREŠE V SLAMNIKARSKEM MUZEJU DOMŽALE

Med najstarejše in najizvirnejše eksponate v Slamnikarskem muzeju štejemo vsekakor tudi leseno prešo, ki se datira nekje v sredino 18. stoletja. Je edini in nikjer nismo zasledili niti njemu podobnega. Preša je v celoti narejena iz lesa, tudi vijačni del, in ima kot zanimivost horizontalno postavitev. To pomeni, da se stiskanje izvaja horizontalno, kar nas spominja na prve enostavne primeže, ki so jih uporabljali pri svojem delu kolarji, mizarji. Po vsej verjetnosti so si slamnikarji priredili za svoje delo prav takšen primež. S to prešo so si pomagali predvsem za formiranje oglavnega dela – krone  slamnika, ki je bil po priloženih kalupih ovalne oblike. Okrajni del slamnika – krajce, so še vedno polikali ročno. 
 


Naslednja preša je preša iz zapuščine Jančigaj-Ravnikarjeve slamnikarske delavnice. Preša je kovinska na lesenem podstavku. Je enostavna ročna stiskalnica na vijak. Z vrtenjem vijaka povečujemo ali zmanjšujemo pritisk ali pa ga fiksiramo. Med spodnji del preše in zgornjo ploščo, ki je na konici vijaka, se je vstavil kalup, v njega slamnik in v oglavni del slamnika se je vstavila vrečka s peskom, gumijast balon ali »bunka« iz surove gume ter se vse skupaj z ročnim vrtenjem stisnilo. V tem primeru je bil »sprešan« samo oglavni del. Če pa sta se vstavila med ti dve plošči  »pozitivni« kalup, na katerem je bil »navlečen« slamnik in »negativni« kalup, ki je »pokril« slamnik, se je po stiskanju »sprešal« slamnik v celoti in je dobil končno željeno obliko. Delo s takšno prešo je bilo počasno in slamniki so bili neenakomerno »stisnjeni«, ker se pritiska ni dalo točno nastaviti. 


Tudi ta vijačna preša (in njej podobne) je bila po vsej verjetnosti izdelana v Tönniesovi železolivarni in strojni tovarni.

Razstavljene imamo še tri preše, dve izhajata iz Slamnikarske tovarne Jakoba Oberwalderja, kasneje Universale Domžale. Ena je bila kupljena neposredno po zaprtju tovarne leta 2003 (pravzaprav sta bile kupljeni dve, obe preši sta bili restavrirani v delavnicah Tehniškega muzeja v Bistri, eno prešo je Občina Domžale odstopila Tehniškemu muzeju, kjer je tudi razstavljena, kot kompenzacijo za restavriranje te, ki je v muzeju v Domžalah), druga pa je bila del celotnega odkupa slamnikarske zbirke Matjaža Brojana. To sta preši, ki jo je izdelala Železolivarna in strojna delavnica Gustava Tönniesa iz Ljubljane. Na prešah je skrajšan napis G. Tönnies Laibach.  

Stiskalnica je sestavljena iz več kot 25 litoželeznih delov, vijakov, membrane iz gume, filca in manometra. Njena skupna teža je 1200 kg. 
Sestavljena je iz spodnjega ovalnega dela-trupa, ki stoji na treh nogah. V spodnjem delu je kurišče v zgornjem pa vložišče za kalupe s štirimi čeljusti. Z desne strani je na trup preše pričvrščen nosilec za črpalko, z zadnje pa nosilec za vrhnji del preše-kape. Vrhnji del preše je v obliki kupole, ki jo s spodnje strani zapira gumijasta membrana. Na vrhu kupole je merilec pritiska, zadaj pa sta na vzvodu dve svinčeni protiuteži. Na desni strani preše je črpalka z vložiščem za povratne ventile. Črpalka je povezana s kupolo preko kovinske cevi. Na cevi je ventil za zapiranje in odpiranje dotoka vode.  
Prešanje - kalup se vstavi v prešo, se segreje (oglje, para, plin, elektrika) na primerno temperaturo, v njega se vstavi rahlo navlažen slamnik. Če je gumijasta membrana ravna, brez »cuclja«, se v slamnik vstavi bunka-bula iz kavčuka-surove gume, vse skupaj se prekrije s prevleko iz filca. Preša se zapre in zagozdi na čeljustih, nato se s črpalko načrpa voda iz vedra, da se ustvari med 5 in 10 atmosfer pritiska. Zapre se ventil. Slamnik je v preši pol minute ali več (odvisno od oblike, debeline kite, toplote modela....). Odpre se ventil, da odteče voda in s tem posledično zmanjša pritisk. Preša se odpre in iz preše-modela vzame dokončno oblikovan slamnik. Slamnik je sedaj pripravljen, da se mu všije še notranji znojilni trak (predvsem pri moških slamnikih) in zunanji trak ter etiketo. Damske slamnike se seveda po potrebi in modi lahko bolj ali manj bogato okrasi. Slamnik je tako pripravljen za uporabo in prodajo.


                                       
Posodobljena Tönniesova hidravlična preša in starejša »nemška« preša.

    

Tretja razstavljena stiskalnica, ki pa je italijanskega izvora, je po principu delovanja enaka (hidravlična) kot Tönniesova stiskalnica. Naredili so jo v tovarni Fratelli Michelagnoli v Signi. Na tablici, ki je na vrhnjem delu preše, je poleg naziva in sedeža firme še letnica 1908 in številka  No 543. Ta tovarna je bila ustanovljena že leta 1793 in se je ukvarjala v glavnem s slamnikarskimi orodji in pripomočki, predvsem s prešami, ki so jih neprestano izboljševali. Njihove izdelke najdemo tako rekoč po celem svetu. Firma obstaja še danes. To prešo, ki je predelana v taki meri, da se lahko za segrevanje kalupa uporabi plin namesto trdih goriv (in še veliko drugih eksponatov ter potrošnega materiala), je muzej pridobil z odkupom od obrtnice Matilde Kaplja, ki je zaradi upokojitve prenehala s slamnikarsko dejavnostjo. To prešo je kupila v Italiji.
 


V muzejskem depoju je še Tönniesova preša, ki je kompletna in »čaka«, da jo bomo servisirali in premestili v muzejski prostor. Z njo bomo lahko demonstrirali, kako se dokončno oblikujejo slamniki. To stiskalnico in še veliko drugih predmetov, med njimi več kot sto lesenih in kovinskih modelov, je muzej pridobil z odkupom od obrtnika klobučarja in slamnikarja Maslariča iz Ljubljane, ki je zaradi upokojitve prenehal z delovanjem.
Pred kratkim pa je muzej pridobil (nakup iz stečajne zapuščine podjetja Šešir iz Škofje Loke) tudi prešo na pesek, ki je v postopku restavriranja in servisiranja.

FORMIRANJE –STISKANJE SLAMNIKOV DANES
Preseneča ugotovitev, da se pri vsem tem tehnološkem napredku in robotizaciji, ki smo ji prisotni vsakodnevno, na področju tehnološkega postopka končnega formiranja slamnika zgodilo tako rekoč nič. Energenti, ki segrevajo kalup, in prav tako kalupi iz aluminija, so še vedno niso spremenili.  Še vedno ostaja plin in elektrika, za pritisk še vedno skrbi večinoma voda in zrak. Dodajajo se samo izboljšave za lažje upravljanje s stiskalnicami. Delavcu ni potrebno več toliko fizičnega napora, vse je bolj ali manj avtomatizirano, tako da delavec samo pritiska na gumbe in kontrolira posamezne faze in celoten postopek. Tudi čas stiskanja je bolj ali manj enak, tako da, če želimo povečati produkcijo, nam ne preostane drugega, da to storimo tako, da v postopek uvedemo več naprav … 
Prav ta primarnost formiranja slamnika nam je omogočila, da postopek ni šel v pozabo. Še danes s priročnimi sredstvi ročno formiramo slamnik ali klobuk na enak način, kot so ga na samem začetku ali pa ga dokončno oblikujemo v napravi oz. v preši, s katerikoli letnico.
Tako so hidravlične stiskalnice, ki so bile narejene v Strojni tovarni in železolivarni Gustava Tönniesa v Ljubljani pred več kot 125 leti, še vedno uporabne in konkurenčne v proizvodnji slamnikov še danes.

Roman Kos
zunanji strokovni sodelavec Slamnikarskega muzeja Domžale

viri: Harry Inwards, Straw Hats – Thier history and manufakture, 1922; J. Dony, A history of the Straw Hat Industry, 1942, Charles Freeman, Luton in The Hat Industry, Luton, 1953; spletne strani muzejev v Signi, Messa Fermi, Luton, Montapone , Lindenberg…, pričevanje: Miha Korošec – »prešar« in vodja oddelka »šponarije« v bivši tovarni Univerzale  Domžale ; razgovori s slamnikarskim in klobučarskim mojstrom Sergejem Pajkom
 foto: R. Kos, L. Kos









 
Avgust 2018
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Danes
(1)
20:30
MAMMA MIA: SPET ZAČENJA SE!
Mamma Mia! Here We Go Again
glasbena komedija
 
Poišči
 
Prireditve
 
Kino
 
Otroci
 
Galerija
 
Abonma
 
Muzej
 
Glasilo Slamnik
 
Založništvo
 
Info
 
Nakup vstopnic