Uspešna nemška pisateljica Sandra, njen francoski mož Samuel in njun slabovidni enajstletni sin Daniel živijo odmaknjeno življenje v odročnem kraju v francoskih Alpah. Nekega dne pa Samuela najdejo mrtvega v snegu pod njihovo hišo … Je skočil? Padel? Ali pa ga je ubila žena? Justine Triet (Sibyl) v razburljivi sodni drami secira primer smrti in razpad zakonske zveze. Film z izjemno Sandro Hüller v glavni vlogi je osvojil zlato palmo na zadnjem festivalu v Cannesu.

nagrade
Cannes (zlata palma); Sydney (nagrada občinstva)



iz prve roke
»Želela sem posneti film o razpadu zveze. Na tehničen način opisati fizični in čustveni padec telesa ter tako simbolično prikazati konec neke ljubezenske zgodbe. /…/ Motiv padanja se ponavlja skozi ves film, sprva v čisto dobesednem smislu. Kako doživljamo padanje? Ideja o ‘teži telesa’, o padajočem telesu, me že dolgo obseda, zlasti pa odkar sem videla uvodno špico serije Oglaševalci (Mad Men) – s tistim moškim, ki pada v neskončnost. /…/ Pri sodiščih in pravosodnem sistemu se mi zdi najbolj zanimiva in hkrati zelo zaskrbljujoča misel, da gre za prostor, kjer nekdo pripoveduje našo zgodbo namesto nas; ureja kaos v našem življenju, da bi jo povedal. Rezultat seveda ni resnica, pač pa fikcija, nekakšno povečevalno ogledalo, lupa, ki razkriva najmanjše podrobnosti našega življenja in daje pomen najbolj nepomembnim. Prav to seciranje najmanjših delčkov človekovega obstoja, da bi pojasnili kaznivo ali drugo dejanje, se mi zdi najbolj fascinanten vidik sodnega procesa. Pogosto pa je sodišče tudi prostor, v katerem se zrcali družba, njene najgloblje misli, način, kako gledamo moške in ženske, kako jih lahko zreduciramo na podobo.« Justine Triet

odmevi medijev
»Justine Triet je vzela znani žanr (sodno dramo) in ga obrnila na glavo /…/. Odvisno od tega, kakšno je vaše stališče glede krivde oziroma nedolžnosti glavnega lika, bi lahko Anatomijo padca gledali kot nekakšno narobe obrnjeno Ni je več (Gone Girl): frustrirani pisatelj umre v sumljivih okoliščinah ter za seboj pusti sledi, ki vodijo do njegove žene /…/. Režiserka od občinstva zahteva, naj se odloči /…/: ali se bomo osredotočili na tisto, kar se je zgodilo Samuelu, in razpravljali o Sandrini krivdi oziroma nedolžnosti, ali pa bomo temu neobičajno zrelemu filmu sledili skozi vse njegove številne plasti in v njem zagledali redko izražene resnice o odnosih v enaindvajsetem stoletju.« Peter Debruge, Variety

»Če bi film Marriage Story (2019) govoril o sojenju za umor, bi bil morda videti nekako tako kot Anatomija padca – napeta, inteligentna psihološka drama Justine Triet, ki se v prasketajočih lokih čudne elektrike vrti okoli sijajne /…/ Sandre Hüller. /…/ Ženska je obtožena umora svojega moža. Njen enajstletni sin, ključna priča, ki je pred leti oslepel v nesreči, posluša v sodni dvorani. Odvetniki kričijo, teoretizirajo in dlakocepijo. Toda tisto, kar film v resnici secira, je misterij, ki ga predstavljajo strasti drugih ljudi. Kdo je odgovoren za razpad zakona? Ali je ljubezen padla, skočila ali jo je nekdo porinil? /…/ Med absolutnima poloma ‘kriv’ in ‘nedolžen’ je nešteto odtenkov krivde in sokrivde. Anatomija padca v jasnih in čistih linijah krmari skozi to moralno močvirje ter razkriva nesmiselnost poskusov, da bi iz njega izluščili poenostavljeno, binarno sodbo. Je Sandra ljubeča mati, morilska žena, vase zaverovana ustvarjalka ali pa uničevalka, ki jo preganja občutek krivde? Izbira je vaša. Justine Triet s čudovito gotovostjo ujame občutek oz. dejstvo, da nobena od velikih izjav – ljubim te, sovražim te, odpuščam ti, oprosti mi – ne izključuje ostalih treh.« Jessica Kiang, Sight & Sound

»Vprašanja, kot so delitev družinskih opravil, usklajevanje domačega in ‘poklicnega’ dela ter starševstva in partnerskega odnosa, so tu tesno povezana s smrtjo. Anatomija padca ni problemski film o nasilju v družini, temveč delo, ki od znotraj opazuje zloveščo in nevarno naravo vsakega trajnega dogovora med dvema osebama. Kaj pa če življenje v dvoje neizbežno pomeni padanje ali propadanje? /…/ Gledalci – podvrženi manipulaciji in hkrati odločeni, da prisluhnemo vsemu – smo tako kot Daniel šokirani, a vztrajni. Ne umaknemo pogleda. Ko sodnica Danielu prepove prihajati na sojenje /…/, ker bi rada ‘govorila brez strahu, da ga prizadene’, otrok mirno odgovori, da je ‘že bil prizadet’. Justine Triet svoje filme umešča prav na to točko: v igrivi prostor med začetni, nepreklicni udarec in njegovo boleče, a ključno verbalno nadaljevanje.« Charlotte Garson, Cahiers du cinéma

»Osupljivo inteligentna in prefinjeno sprevržena mojstrovina Justine Triet se poda na dolgo pot skozi mraz in sneg, da bi na niansiran, a nikoli dvoumen način spregovorila o neulovljivem in neizbežnem misteriju, ki je v središču vseh tesnih odnosov – med partnerjema, med starši in otroki, med besedami in svetom.« Elena Lazic, The Playlist

»/…/ intelektualni triler redkega kalibra, ki je tako natančno sestavljen in tako pomensko bogat, da nam nenehno jemlje sapo. Scenarij je pravi biser /…/. Sandra Hüller, režiserkina popolna partnerica v zločinu /…/, ustvari tiste vrste 360-stopinjski portret lika, kot ga je za Bergmana svojčas oblikovala Liv Ullmann: igralka je prava čarovnica v niansiranju. Pravzaprav ves film prežema nekakšna magija, o kateri boste razmišljali še dneve in dneve, medtem ko vam bodo v ušesih odzvanjali ritmi tistih kovinskih bobnov …« Tim Robey, The Telegraph

»Film s senzacionalno Sandro Hüller v glavni vlogi /…/ je napeta in navdušujoče večplastna drama: mešanica proceduralnega trilerja, portreta zapletene ženske, zgodbe o zakonski krizi in pripovedi o odraščanju. Govori predvsem o naši temeljni nezmožnosti, da bi zares poznali sočloveka oziroma razmerje, pa tudi o tem, kako tvegani in brezupni so poskusi, da bi razumeli – naj gre za otroka, ki se sprašuje o svojih starših, ali pa za sodno razpravo, ki skuša razložiti nerazložljiv zločin. Z drugimi besedami: gre za film o pripovedovanju zgodb – zgodb, ki jih pripovedujemo drugim o sebi, in tistih, ki jih kot posamezniki in družba pripovedujemo sebi o drugih. /…/ Medtem ko nas s svojim vznemirljivim in izjemno inteligentnim filmom vodi skozi močvirje izmuzljivih spominov, nenehno spreminjajočih se pričevanj in nezanesljivih pripovedovalcev, režiserki uspe tisto najzahtevnejše: pridobi si naše popolno zaupanje.« Jon Frosch, The Hollywood Reporter

»Anatomija padca, polna postopoma razkrivanih kompleksnosti, je družinska drama, preoblečena v proceduralno kriminalko – whodunit, v katerem je glavna osumljenka zakonska zveza sama. /…/ Film Justine Triet je triler izjemne psihološke in čustvene globine ter prava poslastica. Oglejte si ga s partnerjem in se nato o njem prepirajte.« Phil de Semlyen, Time Out

»Briljantno mučni in izmuzljivi novi film francoske režiserke Justine Triet bi lahko bil enourna epizoda serije Umor, je napisala – nekaj, kar bi zapolnilo vrzeli in porazdelilo krivdo. Namesto tega v dveinpolurnem, a nenehno razburljivem času trajanja dobimo nekakšno čustveno proceduralko, ki se ne ukvarja toliko s hladnimi dejstvi kot s spremenljivimi, nestanovitnimi verzijami resnic ter elipsami med njimi. /…/ Film, ki je skrbno premišljen in oblikovno eleganten, pod svojo umirjenostjo pa skriva hiter srčni utrip, daje gledalcu veliko prostora za dihanje in opazovanje, pa tudi za razmišljanje o stvareh, ki so manj očitne od preprostega whodunita – čeprav se boste morda tudi o tem še nekaj dni prepirali sami s seboj.« Guy Lodge, Film of the Week

»Anatomija padca je režiserkin četrti celovečerec, njeno obvladovanje snovi in odločenost, da svoj film namesto na pirotehničnih slogovnih domislicah ali žanrskih pritiklinah zgradi na zanimivi premisi in izjemni igralski zasedbi, pa potrjujeta, da je velik talent na vrhuncu moči. Vznemirljivo si je predstavljati filme, ki jih bo posnela v prihodnosti, pa tudi uživati v popolni uglašenosti pričujočega dela, v katerem ni ene same napačne note. In ko smo že pri notah: pesmi P.I.M.P. 50 Centa ne boste nikoli več poslušali na enak način: njena priredba v izvedbi skupine Bacao Rhythm & Steel Band je tako rekoč samostojen filmski lik, in to na način, ki je preveč drzen in slasten, da bi ga tukaj razkrivali.« Catherine Bray, Little White Lies

»Srce filma je nastop Sandre Hüller, čustveni tour de force, ki še dolgo ostane v spominu in igralko uvršča v sam vrh evropskih talentov.« Damon Wise, Deadline

ANATOMIJA PADCA

izvirni naslov: Anatomie d’une chute
zvrst: drama
režiser: Justine Triet
scenarij: Justine Triet, Arthur Harari
igrajo: Sandra Hüller, Swann Arlaud, Milo Machado Graner, Samuel Theis, Antoine Reinartz, Jehnny Beth, Saadia Bentaïeb, Camille Rutherford, Anne Rotger, Sophie Fillières
dolžina: 151'
lokacija: Mestni kino Domžale

ANATOMIJA PADCA

Izvirni naslov: Anatomie d’une chute
Zvrst: drama
Režiser: Justine Triet
Scenarij: Justine Triet, Arthur Harari
Igrajo: Sandra Hüller, Swann Arlaud, Milo Machado Graner, Samuel Theis, Antoine Reinartz, Jehnny Beth, Saadia Bentaïeb, Camille Rutherford, Anne Rotger, Sophie Fillières
Dolžina: 151'
Lokacija: Mestni kino Domžale
Uspešna nemška pisateljica Sandra, njen francoski mož Samuel in njun slabovidni enajstletni sin Daniel živijo odmaknjeno življenje v odročnem kraju v francoskih Alpah. Nekega dne pa Samuela najdejo mrtvega v snegu pod njihovo hišo … Je skočil? Padel? Ali pa ga je ubila žena? Justine Triet (Sibyl) v razburljivi sodni drami secira primer smrti in razpad zakonske zveze. Film z izjemno Sandro Hüller v glavni vlogi je osvojil zlato palmo na zadnjem festivalu v Cannesu.

nagrade
Cannes (zlata palma); Sydney (nagrada občinstva)



iz prve roke
»Želela sem posneti film o razpadu zveze. Na tehničen način opisati fizični in čustveni padec telesa ter tako simbolično prikazati konec neke ljubezenske zgodbe. /…/ Motiv padanja se ponavlja skozi ves film, sprva v čisto dobesednem smislu. Kako doživljamo padanje? Ideja o ‘teži telesa’, o padajočem telesu, me že dolgo obseda, zlasti pa odkar sem videla uvodno špico serije Oglaševalci (Mad Men) – s tistim moškim, ki pada v neskončnost. /…/ Pri sodiščih in pravosodnem sistemu se mi zdi najbolj zanimiva in hkrati zelo zaskrbljujoča misel, da gre za prostor, kjer nekdo pripoveduje našo zgodbo namesto nas; ureja kaos v našem življenju, da bi jo povedal. Rezultat seveda ni resnica, pač pa fikcija, nekakšno povečevalno ogledalo, lupa, ki razkriva najmanjše podrobnosti našega življenja in daje pomen najbolj nepomembnim. Prav to seciranje najmanjših delčkov človekovega obstoja, da bi pojasnili kaznivo ali drugo dejanje, se mi zdi najbolj fascinanten vidik sodnega procesa. Pogosto pa je sodišče tudi prostor, v katerem se zrcali družba, njene najgloblje misli, način, kako gledamo moške in ženske, kako jih lahko zreduciramo na podobo.« Justine Triet

odmevi medijev
»Justine Triet je vzela znani žanr (sodno dramo) in ga obrnila na glavo /…/. Odvisno od tega, kakšno je vaše stališče glede krivde oziroma nedolžnosti glavnega lika, bi lahko Anatomijo padca gledali kot nekakšno narobe obrnjeno Ni je več (Gone Girl): frustrirani pisatelj umre v sumljivih okoliščinah ter za seboj pusti sledi, ki vodijo do njegove žene /…/. Režiserka od občinstva zahteva, naj se odloči /…/: ali se bomo osredotočili na tisto, kar se je zgodilo Samuelu, in razpravljali o Sandrini krivdi oziroma nedolžnosti, ali pa bomo temu neobičajno zrelemu filmu sledili skozi vse njegove številne plasti in v njem zagledali redko izražene resnice o odnosih v enaindvajsetem stoletju.« Peter Debruge, Variety

»Če bi film Marriage Story (2019) govoril o sojenju za umor, bi bil morda videti nekako tako kot Anatomija padca – napeta, inteligentna psihološka drama Justine Triet, ki se v prasketajočih lokih čudne elektrike vrti okoli sijajne /…/ Sandre Hüller. /…/ Ženska je obtožena umora svojega moža. Njen enajstletni sin, ključna priča, ki je pred leti oslepel v nesreči, posluša v sodni dvorani. Odvetniki kričijo, teoretizirajo in dlakocepijo. Toda tisto, kar film v resnici secira, je misterij, ki ga predstavljajo strasti drugih ljudi. Kdo je odgovoren za razpad zakona? Ali je ljubezen padla, skočila ali jo je nekdo porinil? /…/ Med absolutnima poloma ‘kriv’ in ‘nedolžen’ je nešteto odtenkov krivde in sokrivde. Anatomija padca v jasnih in čistih linijah krmari skozi to moralno močvirje ter razkriva nesmiselnost poskusov, da bi iz njega izluščili poenostavljeno, binarno sodbo. Je Sandra ljubeča mati, morilska žena, vase zaverovana ustvarjalka ali pa uničevalka, ki jo preganja občutek krivde? Izbira je vaša. Justine Triet s čudovito gotovostjo ujame občutek oz. dejstvo, da nobena od velikih izjav – ljubim te, sovražim te, odpuščam ti, oprosti mi – ne izključuje ostalih treh.« Jessica Kiang, Sight & Sound

»Vprašanja, kot so delitev družinskih opravil, usklajevanje domačega in ‘poklicnega’ dela ter starševstva in partnerskega odnosa, so tu tesno povezana s smrtjo. Anatomija padca ni problemski film o nasilju v družini, temveč delo, ki od znotraj opazuje zloveščo in nevarno naravo vsakega trajnega dogovora med dvema osebama. Kaj pa če življenje v dvoje neizbežno pomeni padanje ali propadanje? /…/ Gledalci – podvrženi manipulaciji in hkrati odločeni, da prisluhnemo vsemu – smo tako kot Daniel šokirani, a vztrajni. Ne umaknemo pogleda. Ko sodnica Danielu prepove prihajati na sojenje /…/, ker bi rada ‘govorila brez strahu, da ga prizadene’, otrok mirno odgovori, da je ‘že bil prizadet’. Justine Triet svoje filme umešča prav na to točko: v igrivi prostor med začetni, nepreklicni udarec in njegovo boleče, a ključno verbalno nadaljevanje.« Charlotte Garson, Cahiers du cinéma

»Osupljivo inteligentna in prefinjeno sprevržena mojstrovina Justine Triet se poda na dolgo pot skozi mraz in sneg, da bi na niansiran, a nikoli dvoumen način spregovorila o neulovljivem in neizbežnem misteriju, ki je v središču vseh tesnih odnosov – med partnerjema, med starši in otroki, med besedami in svetom.« Elena Lazic, The Playlist

»/…/ intelektualni triler redkega kalibra, ki je tako natančno sestavljen in tako pomensko bogat, da nam nenehno jemlje sapo. Scenarij je pravi biser /…/. Sandra Hüller, režiserkina popolna partnerica v zločinu /…/, ustvari tiste vrste 360-stopinjski portret lika, kot ga je za Bergmana svojčas oblikovala Liv Ullmann: igralka je prava čarovnica v niansiranju. Pravzaprav ves film prežema nekakšna magija, o kateri boste razmišljali še dneve in dneve, medtem ko vam bodo v ušesih odzvanjali ritmi tistih kovinskih bobnov …« Tim Robey, The Telegraph

»Film s senzacionalno Sandro Hüller v glavni vlogi /…/ je napeta in navdušujoče večplastna drama: mešanica proceduralnega trilerja, portreta zapletene ženske, zgodbe o zakonski krizi in pripovedi o odraščanju. Govori predvsem o naši temeljni nezmožnosti, da bi zares poznali sočloveka oziroma razmerje, pa tudi o tem, kako tvegani in brezupni so poskusi, da bi razumeli – naj gre za otroka, ki se sprašuje o svojih starših, ali pa za sodno razpravo, ki skuša razložiti nerazložljiv zločin. Z drugimi besedami: gre za film o pripovedovanju zgodb – zgodb, ki jih pripovedujemo drugim o sebi, in tistih, ki jih kot posamezniki in družba pripovedujemo sebi o drugih. /…/ Medtem ko nas s svojim vznemirljivim in izjemno inteligentnim filmom vodi skozi močvirje izmuzljivih spominov, nenehno spreminjajočih se pričevanj in nezanesljivih pripovedovalcev, režiserki uspe tisto najzahtevnejše: pridobi si naše popolno zaupanje.« Jon Frosch, The Hollywood Reporter

»Anatomija padca, polna postopoma razkrivanih kompleksnosti, je družinska drama, preoblečena v proceduralno kriminalko – whodunit, v katerem je glavna osumljenka zakonska zveza sama. /…/ Film Justine Triet je triler izjemne psihološke in čustvene globine ter prava poslastica. Oglejte si ga s partnerjem in se nato o njem prepirajte.« Phil de Semlyen, Time Out

»Briljantno mučni in izmuzljivi novi film francoske režiserke Justine Triet bi lahko bil enourna epizoda serije Umor, je napisala – nekaj, kar bi zapolnilo vrzeli in porazdelilo krivdo. Namesto tega v dveinpolurnem, a nenehno razburljivem času trajanja dobimo nekakšno čustveno proceduralko, ki se ne ukvarja toliko s hladnimi dejstvi kot s spremenljivimi, nestanovitnimi verzijami resnic ter elipsami med njimi. /…/ Film, ki je skrbno premišljen in oblikovno eleganten, pod svojo umirjenostjo pa skriva hiter srčni utrip, daje gledalcu veliko prostora za dihanje in opazovanje, pa tudi za razmišljanje o stvareh, ki so manj očitne od preprostega whodunita – čeprav se boste morda tudi o tem še nekaj dni prepirali sami s seboj.« Guy Lodge, Film of the Week

»Anatomija padca je režiserkin četrti celovečerec, njeno obvladovanje snovi in odločenost, da svoj film namesto na pirotehničnih slogovnih domislicah ali žanrskih pritiklinah zgradi na zanimivi premisi in izjemni igralski zasedbi, pa potrjujeta, da je velik talent na vrhuncu moči. Vznemirljivo si je predstavljati filme, ki jih bo posnela v prihodnosti, pa tudi uživati v popolni uglašenosti pričujočega dela, v katerem ni ene same napačne note. In ko smo že pri notah: pesmi P.I.M.P. 50 Centa ne boste nikoli več poslušali na enak način: njena priredba v izvedbi skupine Bacao Rhythm & Steel Band je tako rekoč samostojen filmski lik, in to na način, ki je preveč drzen in slasten, da bi ga tukaj razkrivali.« Catherine Bray, Little White Lies

»Srce filma je nastop Sandre Hüller, čustveni tour de force, ki še dolgo ostane v spominu in igralko uvršča v sam vrh evropskih talentov.« Damon Wise, Deadline
 
April 2024
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30