Dva moška, obsedena s teorijami zarote, ugrabita vplivno direktorico farmacevtske družbe – prepričana sta, da je nezemljanka, ki načrtuje uničenje planeta Zemlja.

Srhljivo smešen (ali pa smešno srhljiv) film o naših norih časih, kakršnega lahko ustvari le Lanthimos.

»Dandanes živimo v nekakšnih mehurčkih, ki jih je tehnologija le še okrepila. Predstave, ki jih imamo o določenih ljudeh, se utrjujejo glede na mehurček, v katerem živimo – to pa med nami ustvarja globok prepad. Gledalce sem želel izzvati, da razmislijo o svojih prepričanjih; o sodbah, ki jih izrekajo o določenih vrstah ljudi. Gre za zelo zanimiv odsev naše družbe in konfliktov v sodobnem svetu. /…/ Večino filmov bi morali doživljati tako – v kinu, z drugimi ljudmi. Gledanje filmov je skupinska izkušnja, kar pa še posebej velja za pričujoči film, posnet v čudovitem formatu vistavision, z zvokom Johnnieja Burna in glasbo Jerskina Fendrixa. To je preprosto zelo bogata in dramatična izkušnja, tako v smislu humorja kot groze, ki jo je mogoče zares doživeti le v kinu.« Yorgos Lanthimos 

»Film ima nekakšen mikrokozmičen značaj; gre za neke vrste norost in družbeni komentar, postavljena v zelo majhen prostor, ki Yorgosa očitno privlači. Smo v kleti in gledamo ljudi, ki se večino časa samo pogovarjajo in izražajo svoja bolj ali manj napačna in izkrivljena mnenja. Toda hkrati razkrivajo različne vidike človeštva in pokažejo, kaj se lahko zgodi, ko zdrsneš v začarani krog svojih prepričanj.« Emma Stone

»Ton je zelo divji in raznolik, tako smešen in hkrati tako tragičen; pristop k tem izjemno pomembnim temam pa je res nekonvencionalen in presenetljiv. To je zelo čuden, a iskren portret časa, v katerem živimo; tega, kako begajoče in absurdno je vse skupaj.« Jesse Plemons

»/…/ pred nami je čisti Lanthimos, pa čeprav z najbolj nenavadnim preobratom: gre za režiserjev prvi film, ki ga naseljujejo liki, za katere imamo občutek, da živijo v resničnem svetu; to so ljudje, ki bi jih lahko srečali, če bi stopili na ulico. Moč Lanthimosovih del je vedno izvirala iz njegove sposobnosti, da ustvari nadrealistične, a nadvse prepričljive metafore, ki zaživijo lastno življenje: futuristično letovišče, kjer se mora človek ponižati, da bi našel partnerja (v Jastogu); ali pa družina, v kateri sta starša svoje otroke naučila absurdnosti sprejemati kot realnost (v Podočniku). Z Bugonijo je Lanthimos – tako se zdi – končno vstopil v naš svet, vsaj za trenutek. Prav zato gre za morda najbolj žalosten film, kar jih je kdaj posnel. /…/ Režiserjev slog je na prvi pogled vzvišen: njegova kamera z ironično distanco ter hladnim, radovednim pogledom opazuje človeške neumnosti in norosti. A ta hlad je le prevara: Lanthimos ves čas pusti, da skozi pronica žalost in tako jasno pokaže, da je kljub vsemu eden izmed nas. Ko se Bugonija konča, z vrsto čudovitih in nepozabnih podob, za katere se zdi, kot da so se pojavile od nikoder, razumemo, da se pod njeno cinično brezbrižnostjo skriva globoka želja po povezovanju. Na začetku filma Teddy gleda svoje umirajoče čebele in vidi podobnosti s človeštvom: ‘Mrtva kolonija, razkropljena v bilijon smeri, brez možnosti vrnitve domov.’ Ko se na platnu pojavijo zaključni napisi, je jasno, da je isto videl tudi režiser.« Bilge Ebiri, Vulture

»Naj bo Emma Stone še tako sijajna, je Jesse Plemons tisti, ki poskrbi za najbolj izjemen igralski nastop. Njegov obupani, ranjeni Teddy je lik, ki si je uničil življenje; zaradi predanosti Resnici je iz sebe naredil mučenika. A vseeno razume, kam gre ta svet. In bolj kot ga Plemons razgalja, bolj se istovetimo s tragedijo njegovega mazohizma. V nekem smislu Teddy uteleša vso generacijo. Res osupljiv igralski dosežek. /…/ Bugonija se spremeni v divji in razburljiv triler, poln akcije in idej /…/. Čutimo, da je Teddyjev veliki načrt obsojen na neuspeh. Toda Plemonsovo briljantno igralsko predstavo zapečati kronski vic filma, ki ga tu ne bom razkril – naj povem le, da Teddyjevo norost (in Michellino brezsrčnost) postavi v novo luč. In medtem ko se hihitamo ali pa smo morda le šokirani, se film prelevi v nekaj globoko kozmičnega in humanega. Iz dvorane odidemo osupli nad tem, kaj se je zgodilo s svetom, zaradi katerega sta se Teddy in Michelle spopadla; kako močan in ranljiv kraj je to.« Owen Gleiberman, Variety  

»Plemons /…/ v žanrsko neumestljivem, mračno komičnem znanstvenofantastičnem trilerju Yorgosa Lanthimosa ustvari eno svojih najboljših vlog. Teddyjevo paranojo, bolečino in pravičniško jezo kanalizira v nekaj absurdnega in hkrati mučno iskrenega. Arhetip iskalca zarot bi zlahka zdrsnil v območje Saturday Night Live, toda Plemons ga odigra s srce parajočo resnostjo in naslika srhljivo znan portret človeka, izgubljenega v algoritmičnem labirintu spletnih zajčjih lukenj, obupano iščočega jasnosti v svetu, ki ga ne razume več. /…/ Tudi ko se stvari sprevržejo v kaos, Plemons svoj nastop zasidra v izkrivljeni, a prepoznavno človeški čustveni logiki. Film s strašljivo natančnostjo ujame tesnobni, zarotniški duh leta 2025 ter še enkrat dokaže, kako Plemonsu ni treba dvigniti glasu, da bi ustvaril nadvse zgovorno igralsko predstavo.« Josh Rottenberg, Los Angeles Times

»Emma Stone in Jesse Plemons /…/ s skrbno uravnoteženimi nastopi izmenično prevzemata vlogi junaka in negativca, ne da bi pri tem našo naklonjenost kadarkoli povsem izgubila ali pridobila. Za kateri punchline se film na koncu odloči, pravzaprav sploh ni pomembno: čar Bugonije se skriva prav v vijugastih mukah pripovedi. Toda nekje se film vendarle mora končati: in medtem ko se bo finale nekaterim morda zdel za lase privlečen, bodo drugi (kot na primer tale kritik) naravnost navdušeni nad njegovo virtuozno nagajivostjo. V vsakem primeru – kakšen štos!« Robbie Collin, The Telegraph

Bugonija je grška beseda, ki označuje starodaven sredozemski ritual oziroma prepričanje, da čebele spontano nastanejo iz trupel mrtvih živali, zlasti volov.

Lanthimosov film je svobodno prirejen po kultni južnokorejski znanstvenofantastični komediji Jigureul jikyeora! (Save the Green Planet!) Janga Joon-hwana iz leta 2003.

RITUALI NASILJA, TEORIJE ZAROTE IN NEUDOBNA KOMIKA SODOBNEGA SVETA

Bugonija predstavlja enega najbolj intrigantnih projektov grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa, avtorja, ki je v zadnjih dveh desetletjih zgradil povsem edinstven filmski jezik. Film, osnovan na južnokorejskem kultnem naslovu Save the Green Planet!, je v Lanthimosovi interpretaciji preoblikovan v distopično, ostro satiro o paranoji, oblasti ter ljudeh, ki med resničnostjo in fantazmo ne znajo več potegniti meje. Zdi se, kot da se režiser po nekaterih slogovno razkošnih produkcijah vrača k surovi esenci svojega ustvarjanja – k nerodnim tišinam, ekscesnim izbruhom nasilja, neprijetno dozirani komiki in hladni, klinični analizi človeških odnosov.

Lanthimosov opus: od grškega "čudnega vala” do mednarodne eminence

Da bi razumeli Bugonijo, je koristno na kratko orisati razvoj Lanthimosovega opusa. Režiser, ki je mednarodno prepoznavnost dosegel s filmom Kočnik (Dogtooth, 2009), je pomembno vplival na t. i. grški "čudni val” – gibanje, zaznamovano z absurdom, fragmentarnimi dialogi in neudobnimi reprezentacijami družine, avtoritete in telesa. V filmih kot Kočnik in kasnejših Alpe (2011) je Lanthimos z izjemno preciznostjo študiral sisteme, v katere so ljudje ujeti; sisteme, ki jih hkrati oblikujejo in rušijo.

Prehod v angleško govoreči svet mu je prinesel še večjo prepoznavnost. Jastog (The Lobster, 2015) je distopična parabola o reguliranju intimnosti, Ubijanje svetega jelena (2017) hladna, mitološko zasnovana študija krivde, maščevanja in moralne paralize. S filmom Najljubša (The Favourite, 2018) je Lanthimos pokazal, da lahko tudi v velikih produkcijah ohrani svoj poseben, odmaknjen ton, medtem ko sta Nesrečna bitja (2023) in Dejanja usmiljenja (2024) utrdila njegovo pozicijo enega najdrznejših sodobnih avtorjev, ki se ne boji prepletati groteske, politične satire, temačne romanse in filozofske parabole.

Kaj prinaša Bugonija?

Bugonija se motivno vrača k več ključnim elementom Lanthimosove zgodnje poetike – k paranoji, družbenim ritualom, nasilju kot odrazu notranje razklanosti in k črnemu humorju, ki ne ublaži groze, temveč jo poudari. Zgodba se vrti okoli dveh konspirativno obsedenih posameznikov, ki verjameta, da globalna poslovna voditeljica ni človek, ampak prikrito nezemeljsko bitje, ki nadzoruje človeštvo. Ta premisa ni zgolj izhodišče, temveč srčika filma: vsaka odločitev protagonistov temelji na negotovosti, odtujenosti in nezaupanju do sveta.

Film na stilistični ravni združuje Lanthimosovo prepoznavno hladno fotografijo in odmaknjeno igro z elementi, ki spominjajo na paranoični triler in črno komedijo. Likovna podoba je pogosto sterilna, skoraj laboratorijska, kar poudarja tematiko nadzora, eksperimenta in razčlovečenja. Igralci govorijo v Lanthimosovem značilnem ritmu – nekje med monotonijo in teatralnostjo – kar hkrati ustvarja distanco in izpostavlja absurditeto prizorov.

Tematska jedra: oblast, iluzija in udobje lastnih fantazem

Bugonija je film o pripovedih, s katerimi ljudje osmislimo svet. Teorije zarote v filmu ne delujejo kot eksotični element, temveč kot naravna posledica družbe, prepojene s protislovnimi informacijami, z neprestanim stresom in z občutkom izgube nadzora. Protagonista si ustvarita narativo, ki jima omogoča, da se počutita pomembna, poklicana, skoraj junaka – ne glede na to, kako groteskne so njune odločitve. Film tako raziskuje krhko mejo med resničnostjo in paranojo: gledalec ves čas ni povsem prepričan, ali naj dvomi v like ali sistem, ki ga ti skušajo razgaliti. Lanthimos tudi tokrat noče ponuditi jasnega odgovora – v njegovem svetu so resnice vedno večplastne, popačene in zavezane percepciji tistih, ki jih razlagajo.

Ugrabljena direktorica farmacevtske multinacionalke v filmu ni zgolj žrtev; je simbol moči, kapitala, vpliva, pa tudi ogroženosti sodobnega posameznika, ki se znajde med svojimi lastnimi interpretacijami realnosti. Je projekcijska površina, na katero protagonista naložita vse, česar ne razumeta – in v tem pogledu je Bugonija sorodna filmom, kot sta Ubijanje svetega jelena in Alpe, kjer človeška potreba po nadzoru vodi v uničujoče posledice.

Mesto filma v Lanthimosovi filmografiji

Čeprav Lanthimos po filmih Najljubša in Nesrečna bitja deluje kot avtor, ki mojstrsko upravlja z velikimi produkcijami, se Bugonija vrača k bolj surovi, tesnobni atmosferi. Pri tem pa ohranja zrelost režiserja, ki je prehodil pot od eksperimentalnih začetkov do statusa enega najizvirnejših filmskih ustvarjalcev 21. stoletja.

Film deluje kot most med dvema obdobjema: nosi brutalnost grškega čudnega vala, a obenem tehnično prefinjenost poznejših del. Tematsko se priklanja obsesijam, ki so pri Lanthimosu stalnica:
- razkroj družbenih struktur,
- dezorientacija posameznika,
- moč kolektivnih fantazem,
- ritualizirano nasilje kot posledica človeške nemoči.

Film, ki mlati nemir pod površjem

Bugonija ni film, ki bi gledalcu omogočil udobno gledalsko izkušnjo. Tako kot večina Lanthimosovih del je zasnovana kot provokacija – ne kot moralna pridiga, temveč kot uvid v mehanizme, s katerimi si ljudje ustvarjamo svet. Je groteskna komedija in hkrati distopični psihološki triler; je zgodba o dveh izgubljenih posameznikih, ki se z vsakim korakom bolj oddaljujeta od resnice; je film, ki sprašuje, ali je sodobni človek sploh še sposoben ločiti resničnost od narativa, ki ga izbere, ker je bolj znosen.

S Bugonijo Yorgos Lanthimos potrjuje svoj status avtorja, ki zna združevati intelektualno rigoroznost, izjemno formalno discipliniranost in neukrotljivo domišljijo. Njegov novi film je hkrati nadaljevanje in prelom – delo, ki stoji na ramenih njegove filmografije, a vseeno ponuja nekaj novega, vznemirljivega, neprijetnega in nenazadnje zelo človeškega.