Lara, stara okoli petintrideset let, je simpatična, neorganizirana, ustvarjalna, neodvisna in naivna. V življenju je že večkrat ljubila in bila razočarana, padla je in se spet pobrala. Kdo ve, morda pa bo Piero tisti … Piero, nekaj čez štirideset, ima tako kot vsi mi zapleteno preteklost in negotovo prihodnost – trenutno pa ga spravlja v zadrego dejstvo, da ga je Lara na prvi zmenek povabila kar k sebi domov. A če se moški zaradi vabila na večerjo odpove ogledu pomembne nogometne tekme, to morda vendarle nekaj pomeni … Naš um je natrpan kraj – v vsakem izmed nas živi več osebnosti, ki so v nenehnem konfliktu. Razumne, romantične, instinktivne, včasih nore … Toda katera bo imela zadnjo besedo?
festivali, nagrade
srebrni trak Nacionalnega združenja italijanskih filmskih novinarjev za najboljšo komedijo in najboljšo igralko v komediji (Pilar Fogliati); Liffe
razmislek o(b) filmu – avtor: Jure MatičičFilm Noro je sodobna italijanska romantična komedija, ki izhaja iz zelo preproste situacije, a jo razvije v razmislek o notranjem življenju posameznika in o tem, kako naše misli, dvomi in čustveni odzivi oblikujejo obnašanje v odnosih. V središču zgodbe je prvo srečanje dveh ljudi, ki se znajdeta na zmenku, obremenjenem s pričakovanji, preteklimi izkušnjami in tiho potrebo po potrditvi. Film spremlja večer, ki bi lahko bil povsem običajen, a se zaradi notranjih procesov obeh protagonistov razpre v kompleksen niz odločitev, zadržkov in napačnih interpretacij.
Posebnost filma je pripovedna struktura, ki gledalcu omogoča dostop do notranjega sveta obeh likov. Njune misli niso predstavljene zgolj kot glas iz ozadja, temveč so utelešene v likih, ki predstavljajo različne psihološke in čustvene vzgibe: razumski premislek, strah, impulzivnost, samokritičnost, potrebo po nadzoru in željo po bližini – podobno kot smo pred časom lahko opazovali notranje dogajanje odraščajoče najstnice v filmu Vrvež v moji glavi. Ti notranji liki delujejo kot samostojne entitete, ki se med seboj pogovarjajo, si nasprotujejo in skušajo vplivati na odločitve protagonistov. S tem film jasno pokaže, da se človeško delovanje redko opira na en sam motiv, temveč je rezultat nenehnega notranjega usklajevanja.
Takšna zasnova omogoča gledalcu, da prepozna situacije, ki so sicer znane iz vsakdanjega življenja: pretirano analiziranje povedanega, napačno razumevanje tišine, zadrževanje spontanosti zaradi strahu pred zavrnitvijo. Film ne obravnava teh trenutkov kot izjemnih, temveč kot običajen del sodobne izkušnje, v kateri posameznik stalno presoja lastno vedenje in se hkrati odziva na pričakovanja drugega. Romantični okvir deluje predvsem kot prostor, v katerem se ti notranji procesi razkrijejo z večjo intenzivnostjo.
Režiser Paolo Genovese v filmu nadaljuje svojo značilno usmeritev v pripovedi, ki temeljijo na jasni konceptualni ideji in na opazovanju medosebnih odnosov. Genovese pogosto izhaja iz prepoznavne, skoraj vsakdanje situacije, ki jo uporabi kot izhodišče za razmislek o širših družbenih in psiholoških vprašanjih. Tudi v filmu Noro ostaja zvest temu pristopu: režija je umirjena, brez izrazitih slogovnih ekscesov, poudarek pa je na igralcih, dialogu in ritmu pogovora. Tako je ravnal tudi v svojem prejšnjem filmu Popolni neznanci, v katerem se skupina prijateljev na skupni večerji odloči, da si bodo delili vsebino vseh telefonskih klicev in sporočil. To pripelje do vrste tragikomičnih zapletov, ki smo jih poleg velikega platna lahko spremljali tudi v številnih gledaliških priredbah istega besedila. Med drugim je bila predstava na ogled tudi v okviru domžalskega gledališkega abonmaja.
Film se umešča v tradicijo evropske komedije, ki humor gradi iz opazovanja človeškega vedenja in notranjih protislovij, ne pa iz pretiravanja ali karikature. Komični učinki izhajajo iz prepoznavnosti situacij in iz neskladja med tem, kar liki mislijo, in tem, kar povedo ali naredijo. Humor ni cilj sam po sebi, temveč način, kako približati gledalcu kompleksnost notranjega doživljanja brez moraliziranja ali psihologiziranja.
Ob izidu je film v Italiji naletel na močan odziv občinstva in dosegel izvrstne rezultate v kinematografih – pravzaprav je bil pri naših sosedih prava uspešnica. Zanimanje gledalcev kaže na to, da tematika notranjih dialogov in partnerskih odnosov nagovarja širok spekter publike.
Film ni bil sprejet kot izrazit avtorski prelom, temveč kot nadaljevanje linije sodobnega italijanskega popularnega filma, ki skuša združevati dostopnost z razmislekom o vsakdanjih izkušnjah. Prav v tej umestitvi med komercialnim in refleksivnim se kaže njegov pomen: Noro ne ponuja radikalne filmske oblike, temveč jasno, premišljeno pripoved, ki odpira prostor za razmislek o tem, kako doživljamo sebe in druge.
Noro je film, ki gledalca ne skuša prepričati ali voditi, temveč mu ponudi okvir za opazovanje in prepoznavanje. V ospredje postavlja dejstvo, da so misli pogosto neurejene, odzivi nepopolni in odnosi zaznamovani z negotovostjo. Prav v tem tihem sprejemanju človeške nepopolnosti film najde svoj ton in svojo prepoznavnost.