Kaj še vemo o lastni zgodovini?
»Najprej sem seveda Jaz. Nad menoj sta Ata in Mama. Oba imata starše. Poznam, zapišem.«
In tako se je pričela zapisovati zgodba družine Rojc s Hudega pri Radomljah, ki jo je v družinsko drevo sestavil Peter Rojc. Upokojeni vrtnar, ljubiteljski fotograf in rodoslovni navdušenec iz Radomelj se je raziskovanja svojih družinskih korenin lotil že pred leti. Predvsem ljubiteljsko, kot rad poudari, a nič manj zavzeto. Pri zapisovanju družinske preteklosti so mu bile vodilo stare fotografije, s katerimi ni oživel le življenjske zgodbe svojih prednikov vse do leta 1847, temveč posredno tudi orisal podobo preteklega časa in prostora, kjer danes živimo. Radovedno opazovanje, kaj so ljudje v preteklosti doživeli, videli, jedli, pili, nosili, zgradili, oblikovali, postorili, doživeli …, je posebno izkustvo, ki se mu radi prepustimo ob ogledovanju skoraj obledelih fotografij. Za raziskovanje družinskih korenin pa si je treba vzeti več časa, brskati po arhivih in matičnih knjigah, vsaj malo poznati tuje jezike, krajevno zgodovino in obvladati delo z računalnikom. Petrovo pomembno priporočilo pa je tudi, da se pri izdelavi rodovnika ne sme zamuditi neprecenljivih pričevanj živih virov.
Pričujoča razstava prikazuje zanimive zgodbe iz družine Rojc s Hudega pri Radomljah, ki se razkrivajo skozi bogat hišni arhiv in rodovno drevo. Naslov razstave nam pove, da so Rojčevi urejali vrtove in parke v bližnjem Souvanovem parku v Volčjem Potoku, pri graščinah Novo Celje in Miramar pri Trstu, nenazadnje mlajše generacije vrtove v Arboretumu Volčji Potok in pod gradom Zaprice v Kamniku. Razstava je nastala v sodelovanju z Medobčinskim muzejem Kamnikom, kjer je bila prvič predstavljena leta 2020. Po pobudi avtorja Petra Rojca bo z obogatenim gradivom (ob strokovni in tehnični podpori Foto Kino Video Klub Mavrica Radomlje) za kratek čas gostovala tudi v Domžalah v razstavišču Menačenkove domačije. Navsezadnje zgodba družine Rojc izvira iz kraja, ki se nahaja v današnji domžalski občini. In tu je bilo pred stotimi leti prisotno mlinarstvo, žagarstvo, kovaštvo, trgovina in opekarne. In tu je bilo 22 hiš s stotimi prebivalci, kar nam pove popis prebivalstva iz začetka 20. stoletja. In iz tu izvira vrtnarstvo kot tradicija Rojčevega rodu, ki se je nadaljevala vse do mlajše generacije, ki ji pripada snovalec razstave. Tako je zapisal: »Grajski vrtnarji sedaj niso več v modi. Čeprav novodobnih graščakov pač ne manjka. Morda sem bil eden zadnjih … Pa vendar je sin Peter tudi vrtnar!«
Odprtje razstave, 8.2.2023
foto: Miro Pivar