Leta 1970 so Rubensa Paivo aretirali na njegovem domu v Riu de Janeiru. Nikoli več ga niso videli živega. Walter Salles v ganljivi drami z natančnostjo rekonstruira čas vojaške diktature v Braziliji in zgodbo družine, ki se kljub bolečini in negotovosti ne vda. Rubensova žena Eunice po kratkem pridržanju prevzame skrb za pet otrok in išče resnico o moževem izginotju. A z vsakim dnem upanje bledi, njihovo mirno življenje pa se sesuva. Režiserjev prvi igrani film po dvanajstih letih prikazuje življenje pod represijo skozi intimno, resnično izkušnjo družine, ki jo je osebno poznal. V središču zgodbe je močna Eunice, izjemno odigrana s strani Fernande Torres. Oskar 2025 za najboljši tujejezični film.

Režiser Walter Salles, ki je v preteklosti že zaznamoval sodobni brazilski film z deli, kot je bil "Central Station" (1998), se v filmu "Še vedno sem tukaj" vrača h kombinaciji intimnega družinskega pripovedovanja in širše družbeno-zgodovinske perspektive. Film ima izhodišče v resnični zgodbi družine Paiva, predvsem matere Eunice Paiva, katere soprog, politični aktivist Rubens Paiva, v času brazilske vojaške diktature izgine — Salles pa nam to zgodbo približa ne toliko kot klasično biografijo, temveč kot meditacijo o pomnjenju, družinskem življenju in posledicah represije.

Film se začne z intimnim portretom družinskega vsakdana v Riu de Janeiru v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja — to je čas, ko zunanja politična in represivna klima sicer že obstaja, a še ni povsem preplavila zasebnega prostora. Ta uvod ustvari občutek normalnosti, bližine, topline: družinski obroki, otroške igre, poletni dnevi, vsakdanje razprave – vse to deluje kot ‘eden od svetov’, ki ga bo režim kmalu pretresel. Kritiki so izpostavili, da Salles to fazo ujame z nežnostjo in s spoštovanjem do likov, ter da se s tem ustvari boleče močan kontrast s tem, kar sledi. 
Ko odsotnost očeta postane realnost – torej ko Rubens paiva iz hiše odide in se ne vrne – film ne sledi klasičnemu vzorcu "iskanja” v smislu detektivske zgodbe, temveč se bolj osredotoči na notranje premike, na odzive družine — predvsem matere. Eunice preide od pasivnega pričanja dogodkom k bolj aktivni vlogi: pravni študij, družinsko prestrukturiranje, soočanje s tišino, molkom družbe, institucionalnim zanikanjem. Prav ta "tišina”, tisto, kar ni izrečeno, daje filmu njegovo najmočnejšo noto. 

Ena od močnih režijskih odločitev Sallesa je prav uporaba časa in filmske strukture. Film ne obtiči zgolj v začetku sedemdesetih, temveč vsebuje preskok v leto 1996 in nato še v leto 2014 — s tem pokaže, kako težava izginotja in posledičnih življenjskih sprememb ne mineva z letom ali dvema. Vizualno je film izjemno profiliran – snemanje na različnih filmskih formatih (Super-16 za začetne mladostne, živahne prizore; 35 mm za bolj "zrele”, refleksivne stadije) poskrbi za teksturo časa, za občutek, da gledamo spomin, ne le kronološko zgodbo. Prav tako je kamera pogosto statična, ali skoraj dokumentarna, ne išče dramatizacije nasilja, temveč prikazuje "posledice”, atmosfero, suspendiran čas – in ravno to omogoča, da gledalec zares občuti nevidne sile, ki so delovale v zasebnem prostoru družine, ko se zunanji režim prikrade domov.

Eunice Paiva je upodobljena izjemno subtilno in kompleksno, igralka Fernanda Torres nosi film z izrazito zadržanostjo: njen lik ne razpade v čustvenem izbruhu, temveč v tišini izraža svoje stališče, prevzema odgovornost, skrbi za otroke, zanika strah. Lik očeta Rubensa je pravzaprav več kot odsoten – njegova izguba je dramatični dogodek, toda film nam ne daje vseh odgovorov o tem kaj se je zgodilo – prav to je del njegovega načina, da presega meje med dokumentom in fikcijo, med znanim in neznanim. 

Tematsko film "zareže" v več nivojih. Ena ključnih linij je razmerje med zasebnim in političnim – to, kako represivni režim posega v intimni prostor družine, kako družinska dinamika ni ločena od zgodovine, temveč jo nosi in je hkrati tudi žrtev. Film prav tako raziskuje pomen pomnjenja in pozabe: družinski filmi, domači posnetki, fotografije – vse so orodje, da se spomin ohrani, pa tudi da se izgubi. 

Prav tako se zastavlja vprašanje aktivizma – ne kot spektakularni politični dogodek, temveč kot življenjska dolgotrajna vztrajnost: Eunicein prehod iz matere, ki skrbi za družino, v aktivistko, ki zahteva resnico. Film skozi to pot prikazuje, da bogato življenje ne pomeni, da travma ne obstaja – pomeni, da jo soočiti in spremeniti pomeni tudi, da se življenje nadaljuje. 

Pomemben je tudi vidik družinskega, kolektivnega, kar presega eno osebo: film prikazuje, kako otroci, domči, prijatelji, celo kompleksna mreža sorodstvenih vezi reagirajo na očetovo odsotnost in družinsko prestrukturiranje. Družinska vez, ljubezen, izguba – to so osnovni gradniki pripovedi, skozi katere Salles razgrinja širši zgodovinski in politični kontekst. Hkrati je film v Braziliji sprožil širšo razpravo o dediščini diktature, o pomnjenju in kolektivni odgovornosti – kar ni nepomembno v trenutku, ko nacionalna zgodovina in zgodovinsko pomnjenje postajata politično eksplozivni. 

Čeprav film ne ponuja klasičnega razpleta v smislu, da bi vsa vprašanja razrešil, pa ravno to omogoča njegov globlji učinek: gledalec zapusti dvorano z vprašanjem, ne z odgovori. To, kar je storjeno – in kar ostaja neizrečeno – je del moči filma. Salles ne išče spektakla, temveč človeški utrip v migraciji skozi čas in nevarnosti, ki se pojavijo na poti. In ravno zato film deluje kot ljubezensko pismo Braziliji – s spoštovanjem do družinske intime in z opominom, da demokracija, pravica in spomin niso nekaj samoumevnega.

Če torej sklenemo: film nas vabi, da prepoznamo pomen življenja po preizkušnji — da obstajajo številni načini, kako biti tu, kako biti še vedno tu — tudi potem, ko je tragična prelomnica spremenila vse. Z naslovom "Še vedno sem tukaj" film implicira, da obstaja življenje, spomin, volja. In v tem smislu je opomin in upanje hkrati: opomin, ker nas spomni, kaj se je zgodilo, in upanje, ker kaže, da človeška vzdržljivost in ljubezen lahko razbijeta tišino.