Lesja je kriva zločina iz strasti, zato služi sedemletno kazen v enem izmed ženskih zaporov v Odessi. Pravkar je rodila prvega otroka in vstopila v svet, naseljen le z ženskami: jetnicami, medicinskimi sestrami, čuvajkami, ženami in vdovami, hčerami, sestrami, nosečnicami in ženskami z otroki. Če uniforme ne bi bile različnih barv, bi včasih težko vedeli, kdo je kdo … Dokumentarno-igrani film, osredotočen na številne podrobnosti na prvi pogled uniformiranega sveta ženskega zapora, je razmislek o neštetih raznolikih obrazih materinstva.

nagrade
Benetke (nagrada za najboljši scenarij v sekciji Obzorja); Chicago (nagrada za najboljšo režijo); Cottbus (velika nagrada za najboljši film); Les Arcs (nagrada za najboljši film)


iz prve roke
»Tako rekoč vsi liki igrajo same sebe. Več let smo preživeli v pravem zaporu s pravimi zapornicami in se jim skušali približati; nismo jih želeli snemati kot pasivne objekte, temveč kot sodelujoče subjekte. Ker je večina zapornic čakala na pogojni izpust oziroma bi jih lahko v vsakem trenutku preselili v drug zapor, sem se odločil, da bom za vlogo Lesje angažiral profesionalno igralko. Vedel sem, da bo snemanje trajalo dolgo, in nisem mogel tvegati, da izgubim glavno protagonistko. Marina, ki igra Lesjo, je sodelovala pri vseh pripravljalnih intervjujih in preživela precej časa z zapornicami. Nisem hotel, da posnema njihovo obnašanje, pač pa da jim prisluhne in jih poskuša razumeti. Ključno se mi je zdelo, da njen nastop temelji na zmožnosti empatije z ženskami v zaporu, da se poveže z njihovimi usodami in dušami.
Hotel sem tudi, da film predstavi avtentično kolektivno pričevanje obsojenih mater, ne le preko njihovih pogovorov z Irino, temveč tudi preko nemih prizorov – osamljenost, ki jo čutijo, ko jim odvzamejo otroke /…/; prebliski sreče, ko za trenutek pozabijo, da so v zaporu. Vizualno te prizore obravnavamo skoraj kot fotografije – kot trenutek, neodvisen od prostora in časa. Verjamem, da je odnos žensk do mene določala radovednost. Od njih nisem ničesar zahteval; nisem jim ukazoval. Samo opazoval sem in jih poslušal, in kar so bile pripravljene deliti z menoj, sem prevedel v ta film.« Peter Kerekes

odmevi medijev
»Materinstvo za zapahi je nenavadna tematika za moškega filmarja, vendar tematika, ki jo Kerekes predstavi občutljivo in v nežni barvni paleti. Zaradi ritmične narave kadriranja in režije postane njegova ‘dokudrama’ privlačna kljub teži tematike.« Meredith Taylor, Filmuforia

»Film, ki se giblje med dokumentarnim in fikcijo, nazadnje pa zaobjame oboje (tudi s pomočjo profesionalne igralke Marine Klimove), najde humor in nežnost v resnično slabih okoliščinah – ženske, večinoma obsojene zaradi umorov, bodo tu še nekaj časa. Medtem pa vendarle delijo svoje zgodbe in se učijo, kako bolje nadzorovati čustva in kako nastopati pred sodnikom … a le sojetnice razumejo, kaj v resnici čutijo ob usodi svojih žrtev.« Marta Bałaga, Cineuropa

»Kerekes in direktor fotografije Martin Kollar se ogneta razdrapani vérité estetiki in raje poiščeta spretno stilizirane načine predstavljanja nenavadne družbene strukture zapora. Izumetničene, hladno distancirane kompozicije nas povabijo k razmisleku o prostorskih odnosih med čuvajkami, materami in otroki, medtem ko ponavljajoči se kadriranje in motivi postopoma namigujejo na strukturo in rutino življenja v Odessi.« Guy Lodge, Variety


107 MATER

izvirni naslov: Cenzorka
zvrst: dokumentarno-igrana drama
režiser: Peter Kerekes
scenarij: Ivan Ostrochovský, Peter Kerekes
igrajo: Marina Klimova, Irina Kirjazeva, Ljubov Vasilina, Vjačeslav Vigovski
lokacija: Mestni kino Domžale

107 MATER

Izvirni naslov: Cenzorka
Zvrst: dokumentarno-igrana drama
Režiser: Peter Kerekes
Scenarij: Ivan Ostrochovský, Peter Kerekes
Igrajo: Marina Klimova, Irina Kirjazeva, Ljubov Vasilina, Vjačeslav Vigovski
Lokacija: Mestni kino Domžale
Lesja je kriva zločina iz strasti, zato služi sedemletno kazen v enem izmed ženskih zaporov v Odessi. Pravkar je rodila prvega otroka in vstopila v svet, naseljen le z ženskami: jetnicami, medicinskimi sestrami, čuvajkami, ženami in vdovami, hčerami, sestrami, nosečnicami in ženskami z otroki. Če uniforme ne bi bile različnih barv, bi včasih težko vedeli, kdo je kdo … Dokumentarno-igrani film, osredotočen na številne podrobnosti na prvi pogled uniformiranega sveta ženskega zapora, je razmislek o neštetih raznolikih obrazih materinstva.

nagrade
Benetke (nagrada za najboljši scenarij v sekciji Obzorja); Chicago (nagrada za najboljšo režijo); Cottbus (velika nagrada za najboljši film); Les Arcs (nagrada za najboljši film)


iz prve roke
»Tako rekoč vsi liki igrajo same sebe. Več let smo preživeli v pravem zaporu s pravimi zapornicami in se jim skušali približati; nismo jih želeli snemati kot pasivne objekte, temveč kot sodelujoče subjekte. Ker je večina zapornic čakala na pogojni izpust oziroma bi jih lahko v vsakem trenutku preselili v drug zapor, sem se odločil, da bom za vlogo Lesje angažiral profesionalno igralko. Vedel sem, da bo snemanje trajalo dolgo, in nisem mogel tvegati, da izgubim glavno protagonistko. Marina, ki igra Lesjo, je sodelovala pri vseh pripravljalnih intervjujih in preživela precej časa z zapornicami. Nisem hotel, da posnema njihovo obnašanje, pač pa da jim prisluhne in jih poskuša razumeti. Ključno se mi je zdelo, da njen nastop temelji na zmožnosti empatije z ženskami v zaporu, da se poveže z njihovimi usodami in dušami.
Hotel sem tudi, da film predstavi avtentično kolektivno pričevanje obsojenih mater, ne le preko njihovih pogovorov z Irino, temveč tudi preko nemih prizorov – osamljenost, ki jo čutijo, ko jim odvzamejo otroke /…/; prebliski sreče, ko za trenutek pozabijo, da so v zaporu. Vizualno te prizore obravnavamo skoraj kot fotografije – kot trenutek, neodvisen od prostora in časa. Verjamem, da je odnos žensk do mene določala radovednost. Od njih nisem ničesar zahteval; nisem jim ukazoval. Samo opazoval sem in jih poslušal, in kar so bile pripravljene deliti z menoj, sem prevedel v ta film.« Peter Kerekes

odmevi medijev
»Materinstvo za zapahi je nenavadna tematika za moškega filmarja, vendar tematika, ki jo Kerekes predstavi občutljivo in v nežni barvni paleti. Zaradi ritmične narave kadriranja in režije postane njegova ‘dokudrama’ privlačna kljub teži tematike.« Meredith Taylor, Filmuforia

»Film, ki se giblje med dokumentarnim in fikcijo, nazadnje pa zaobjame oboje (tudi s pomočjo profesionalne igralke Marine Klimove), najde humor in nežnost v resnično slabih okoliščinah – ženske, večinoma obsojene zaradi umorov, bodo tu še nekaj časa. Medtem pa vendarle delijo svoje zgodbe in se učijo, kako bolje nadzorovati čustva in kako nastopati pred sodnikom … a le sojetnice razumejo, kaj v resnici čutijo ob usodi svojih žrtev.« Marta Bałaga, Cineuropa

»Kerekes in direktor fotografije Martin Kollar se ogneta razdrapani vérité estetiki in raje poiščeta spretno stilizirane načine predstavljanja nenavadne družbene strukture zapora. Izumetničene, hladno distancirane kompozicije nas povabijo k razmisleku o prostorskih odnosih med čuvajkami, materami in otroki, medtem ko ponavljajoči se kadriranje in motivi postopoma namigujejo na strukturo in rutino življenja v Odessi.« Guy Lodge, Variety


 
Maj 2024
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31