Osemletni deklici ni všeč, ko jo ljudje kličejo z imenom Aitor. Vzdevek Cocó zveni bolje, a tudi ne čisto prav. Medtem ko med čebeljimi panji raziskuje svojo identiteto, ženske iz njene družine razmišljajo o lastnih življenjih in željah …

festivali in nagrade
Berlinale (nagrada za najboljšo glavno vlogo); nagrada goya za najboljši izvirni scenarij, najboljšo režijo prvenca in najboljšo stransko vlogo; Málaga (nagrada za najboljši španski film in najboljšo stransko igralko); Hongkong (nagrada za najboljšo igralko v kategoriji svetovnega filma); San Sebastián (nagrada sebastiane); nagrada feroz (španski zlati globus) za najboljšo stransko vlogo; štiri nagrade platino, tudi za najboljši prvenec; nominacija za evropsko filmsko nagrado za odkritje leta – nagrada FIPRESCI



iz prve roke
»V svojih filmih si vedno znova zastavljam vprašanja, kot so: kdaj ugotovimo, kdo smo; kako je naše razumevanje identitete povezano s telesom; ali je samoidentiteta zgolj intimen in oseben občutek ali nanjo vpliva tudi zunanji pogled? /…/ 20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, v kateri raziskujem odnos med telesom, spolom in identiteto /…/. To ni le film o transspolnem otroku, temveč medgeneracijski portret, ki govori o identiteti in sprejetosti v družini, oblikovanju odnosov med spoloma, tradiciji in spremembah, predvsem pa o potrebi, da bi nas imeli radi takšne, kakršni smo. /…/ Rodila sem se kot peta od šestih otrok, večinoma deklic. Od nekdaj sem čutila neskladje med vlogo, ki mi je bila dodeljena doma, in pričakovanji v zvezi z mojim obnašanjem v družbi. Od šestega do trinajstega leta sem se ukvarjala s plavanjem. Vsak dan sem trenirala, tekmovala v dekliški kategoriji in se preoblačila v garderobah, ločenih po spolu. /…/ Ker sem imela rada šport, sem večino otroštva preživela obkrožena s fanti – uživala sem v telesni dejavnosti, tekmovanjih, igranju iger … Toda hkrati se nikoli nisem zares počutila kot del te skupine. /…/ Film je nastal iz potrebe, da postavim pod vprašaj togi sistem spolov, ki zanika in družbeno kaznuje območja med obema skrajnostma. To zanikanje je povzročilo in še vedno povzroča veliko trpljenja. /…/ Obrnila sem se na združenje, ki me je povezalo s približno dvajsetimi družinami z otroki, starimi od tri do devet let. /…/ Zelo se me je dotaknilo, ko so mi nekatere družine povedale, da je bilo [soočenje z otrokovo transspolnostjo] zanje pozitivna izkušnja, ki jih je še bolj povezala. Vsega skupaj niso doživljali kot težave, temveč kot proces, ki je postavil pod drobnogled družinska pravila in jim omogočil, da jih spremenijo. Prisililo jih je, da znova premislijo svoj odnos do otroka, svojo vlogo matere oziroma očeta, pa tudi lastne izkušnje v zvezi z vprašanjem identitete. Čudovito se mi je zdelo tudi, da družine nikoli niso uporabile besede ‘tranzicija’ za opis procesa, skozi katerega naj bi šli njihovi transspolni otroci. Nasprotno: ‘tranzicijo’ sta doživela njihov lastni pogled in pogled okolice. Otroci so ostali, kar so bili; spremeniti in razviti so se morali drugi. Mislim, da to idejo najdemo tudi v mojem filmu. /…/ V panju ima vsaka čebela svojo vlogo in vse so nujne za delovanje skupine. Toda panj je več kot le vsota posameznih čebel; sam po sebi je živ organizem. To se mi je zdela zanimiva metafora za film, ki govori o napetosti med posameznikom in skupnostjo. /…/ Poleg tega imajo čebele in čebelnjaki pomembno družbeno in duhovno vlogo v življenju Baskov, katerih kulturo sem prav tako želela prikazati.«
– Estibaliz Urresola Solaguren

odmevi medijev
»Sofía Otero je pri komaj devetih letih prejela srebrnega medveda za najboljšo glavno vlogo na Berlinalu /…/. Za takšen dosežek je morala gotovo ustvariti eno najboljših otroških vlog vseh časov – in mislim, da jo čisto verjetno tudi je. /…/ Njen obraz je prava mala opera upanja, zbeganosti in upora /…/. Deklica je v srcu tega sijajnega celovečernega prvenca Estibaliz Urresola Solaguren, ki nekako uspe v eni sami potezi opraviti z vsemi razgretimi polemikami o trans posameznikih /…/. Pravi čudež.«
– James Saynor, The Arts Desk

»Film o transspolnem dekletu, ki sproži revolucijo okoli sebe zgolj s svojo prepričanostjo, zgolj s svojo prisotnostjo, in ki jo več kot mojstrsko odigra čudovita Sofía Otero, je znova dokazal, da je na dobri poti, da postane film leta. /…/ 20.000 vrst čebel govori o razumevanju, o približevanju, pa tudi – v mnogo bolj osnovnem smislu – o življenju. To je film, zgrajen iz čustev, film s čustvi; film, ki mu čustva Sofiinih žarečih oči dajejo smisel in razlog za obstoj. Sliši se izjemno in tako tudi je. /…/ 20.000 vrst čebel, celovečerni režijski prvenec Estibaliz Urresola Solaguren, je film, zgrajen iz jasnine oči glavne junakinje; iz pogleda deklice, ki se sprašuje o tem, kar vidi, in ki ljudi okoli sebe prisili, da priznajo osuplost nad preprostim dejstvom, da so živi. /…/ To je film s tisto ‘mogočno, skrivnostno in paradoksalno’ silo, ki po besedah pesnika, dramatika in čebelarskega strokovnjaka Mauricea Maeterlincka sestavlja duh vsakega panja.«
– Luis Martínez, El Mundo 

»Noben cinefil ne bo spregledal vzporednice, ko bo slišal, da gre za španski film, ki vključuje čebele in govori o otroku v iskanju lastnega prostora pod soncem: v mislih imam seveda Duh panja, klasiko Victorja Ericeja iz leta 1973. Režiserka /…/ se delu nežno pokloni, proti koncu pa vključi celo iskanje pogrešane deklice – tako kot v svoji mojstrovini stori Erice, sklicujoč se na podoben prizor iz Frankensteina. Gre za mojstrski prijem v vznemirljivem, pristnem in ganljivem filmu o tem, kako družba vztrajno vidi pošasti tam, kjer jih ni.«
– Lee Marshall, Screen Daily

»20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simbolizmi prehodov in liminalnih prostorov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. /…/ Estibaliz Urresola Solaguren k tematiki pristopi osvežujoče celostno in sočutno ter nam z mlado Sofío Otero predstavi eno najbolj prepričljivih otroških igralk zadnjega leta.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Ta spretno izpeljani, nepretenciozni in osvežujoče lahkotni film se ponaša s tiste vrste naturalističnim, dokumentarno obarvanim slogom, ki pogosto vzbuja primerjave z deli bratov Dardenne. Toda v tonskem smislu je 20.000 vrst čebel pravzaprav bližje sveži, živahni energiji Carle Simón, s pridihom zemeljske magije in obrednega vraževerja, ki preveva dela Alice Rohrwacher, še posebej Čudesa – film s čisto svojim simboličnim odnosom do čebel. /…/ [Spolna identiteta] je eno najbolj perečih vprašanj, ki trenutno burijo duhove – in pogumna izbira za prvenec. Toda razpravi, ki se običajno razvname v glasen prepir, se režiserka pridruži z nežnim, empatičnim filmom in jo stiša v šepet. Izkaže se, da tako slišimo veliko bolje.«
– Wendy Ide, The Guardian

20.000 VRST ČEBEL

izvirni naslov: 20.000 especies de abejas
zvrst: drama
režiser: Estibaliz Urresola Solaguren
scenarij: Estibaliz Urresola Solaguren
igrajo: Sofía Otero, Patricia López Arnaiz, Ane Gabarain, Itziar Lazkano, Martxelo Rubio, Sara Cózar, Unax Hayden, Andere Garabieta, Miguel Garcés
dolžina: 129'
lokacija: Mestni kino Domžale

20.000 VRST ČEBEL

Izvirni naslov: 20.000 especies de abejas
Zvrst: drama
Režiser: Estibaliz Urresola Solaguren
Scenarij: Estibaliz Urresola Solaguren
Igrajo: Sofía Otero, Patricia López Arnaiz, Ane Gabarain, Itziar Lazkano, Martxelo Rubio, Sara Cózar, Unax Hayden, Andere Garabieta, Miguel Garcés
Dolžina: 129'
Lokacija: Mestni kino Domžale

Osemletni deklici ni všeč, ko jo ljudje kličejo z imenom Aitor. Vzdevek Cocó zveni bolje, a tudi ne čisto prav. Medtem ko med čebeljimi panji raziskuje svojo identiteto, ženske iz njene družine razmišljajo o lastnih življenjih in željah …

festivali in nagrade
Berlinale (nagrada za najboljšo glavno vlogo); nagrada goya za najboljši izvirni scenarij, najboljšo režijo prvenca in najboljšo stransko vlogo; Málaga (nagrada za najboljši španski film in najboljšo stransko igralko); Hongkong (nagrada za najboljšo igralko v kategoriji svetovnega filma); San Sebastián (nagrada sebastiane); nagrada feroz (španski zlati globus) za najboljšo stransko vlogo; štiri nagrade platino, tudi za najboljši prvenec; nominacija za evropsko filmsko nagrado za odkritje leta – nagrada FIPRESCI



iz prve roke
»V svojih filmih si vedno znova zastavljam vprašanja, kot so: kdaj ugotovimo, kdo smo; kako je naše razumevanje identitete povezano s telesom; ali je samoidentiteta zgolj intimen in oseben občutek ali nanjo vpliva tudi zunanji pogled? /…/ 20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, v kateri raziskujem odnos med telesom, spolom in identiteto /…/. To ni le film o transspolnem otroku, temveč medgeneracijski portret, ki govori o identiteti in sprejetosti v družini, oblikovanju odnosov med spoloma, tradiciji in spremembah, predvsem pa o potrebi, da bi nas imeli radi takšne, kakršni smo. /…/ Rodila sem se kot peta od šestih otrok, večinoma deklic. Od nekdaj sem čutila neskladje med vlogo, ki mi je bila dodeljena doma, in pričakovanji v zvezi z mojim obnašanjem v družbi. Od šestega do trinajstega leta sem se ukvarjala s plavanjem. Vsak dan sem trenirala, tekmovala v dekliški kategoriji in se preoblačila v garderobah, ločenih po spolu. /…/ Ker sem imela rada šport, sem večino otroštva preživela obkrožena s fanti – uživala sem v telesni dejavnosti, tekmovanjih, igranju iger … Toda hkrati se nikoli nisem zares počutila kot del te skupine. /…/ Film je nastal iz potrebe, da postavim pod vprašaj togi sistem spolov, ki zanika in družbeno kaznuje območja med obema skrajnostma. To zanikanje je povzročilo in še vedno povzroča veliko trpljenja. /…/ Obrnila sem se na združenje, ki me je povezalo s približno dvajsetimi družinami z otroki, starimi od tri do devet let. /…/ Zelo se me je dotaknilo, ko so mi nekatere družine povedale, da je bilo [soočenje z otrokovo transspolnostjo] zanje pozitivna izkušnja, ki jih je še bolj povezala. Vsega skupaj niso doživljali kot težave, temveč kot proces, ki je postavil pod drobnogled družinska pravila in jim omogočil, da jih spremenijo. Prisililo jih je, da znova premislijo svoj odnos do otroka, svojo vlogo matere oziroma očeta, pa tudi lastne izkušnje v zvezi z vprašanjem identitete. Čudovito se mi je zdelo tudi, da družine nikoli niso uporabile besede ‘tranzicija’ za opis procesa, skozi katerega naj bi šli njihovi transspolni otroci. Nasprotno: ‘tranzicijo’ sta doživela njihov lastni pogled in pogled okolice. Otroci so ostali, kar so bili; spremeniti in razviti so se morali drugi. Mislim, da to idejo najdemo tudi v mojem filmu. /…/ V panju ima vsaka čebela svojo vlogo in vse so nujne za delovanje skupine. Toda panj je več kot le vsota posameznih čebel; sam po sebi je živ organizem. To se mi je zdela zanimiva metafora za film, ki govori o napetosti med posameznikom in skupnostjo. /…/ Poleg tega imajo čebele in čebelnjaki pomembno družbeno in duhovno vlogo v življenju Baskov, katerih kulturo sem prav tako želela prikazati.«
– Estibaliz Urresola Solaguren

odmevi medijev
»Sofía Otero je pri komaj devetih letih prejela srebrnega medveda za najboljšo glavno vlogo na Berlinalu /…/. Za takšen dosežek je morala gotovo ustvariti eno najboljših otroških vlog vseh časov – in mislim, da jo čisto verjetno tudi je. /…/ Njen obraz je prava mala opera upanja, zbeganosti in upora /…/. Deklica je v srcu tega sijajnega celovečernega prvenca Estibaliz Urresola Solaguren, ki nekako uspe v eni sami potezi opraviti z vsemi razgretimi polemikami o trans posameznikih /…/. Pravi čudež.«
– James Saynor, The Arts Desk

»Film o transspolnem dekletu, ki sproži revolucijo okoli sebe zgolj s svojo prepričanostjo, zgolj s svojo prisotnostjo, in ki jo več kot mojstrsko odigra čudovita Sofía Otero, je znova dokazal, da je na dobri poti, da postane film leta. /…/ 20.000 vrst čebel govori o razumevanju, o približevanju, pa tudi – v mnogo bolj osnovnem smislu – o življenju. To je film, zgrajen iz čustev, film s čustvi; film, ki mu čustva Sofiinih žarečih oči dajejo smisel in razlog za obstoj. Sliši se izjemno in tako tudi je. /…/ 20.000 vrst čebel, celovečerni režijski prvenec Estibaliz Urresola Solaguren, je film, zgrajen iz jasnine oči glavne junakinje; iz pogleda deklice, ki se sprašuje o tem, kar vidi, in ki ljudi okoli sebe prisili, da priznajo osuplost nad preprostim dejstvom, da so živi. /…/ To je film s tisto ‘mogočno, skrivnostno in paradoksalno’ silo, ki po besedah pesnika, dramatika in čebelarskega strokovnjaka Mauricea Maeterlincka sestavlja duh vsakega panja.«
– Luis Martínez, El Mundo 

»Noben cinefil ne bo spregledal vzporednice, ko bo slišal, da gre za španski film, ki vključuje čebele in govori o otroku v iskanju lastnega prostora pod soncem: v mislih imam seveda Duh panja, klasiko Victorja Ericeja iz leta 1973. Režiserka /…/ se delu nežno pokloni, proti koncu pa vključi celo iskanje pogrešane deklice – tako kot v svoji mojstrovini stori Erice, sklicujoč se na podoben prizor iz Frankensteina. Gre za mojstrski prijem v vznemirljivem, pristnem in ganljivem filmu o tem, kako družba vztrajno vidi pošasti tam, kjer jih ni.«
– Lee Marshall, Screen Daily

»20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simbolizmi prehodov in liminalnih prostorov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. /…/ Estibaliz Urresola Solaguren k tematiki pristopi osvežujoče celostno in sočutno ter nam z mlado Sofío Otero predstavi eno najbolj prepričljivih otroških igralk zadnjega leta.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Ta spretno izpeljani, nepretenciozni in osvežujoče lahkotni film se ponaša s tiste vrste naturalističnim, dokumentarno obarvanim slogom, ki pogosto vzbuja primerjave z deli bratov Dardenne. Toda v tonskem smislu je 20.000 vrst čebel pravzaprav bližje sveži, živahni energiji Carle Simón, s pridihom zemeljske magije in obrednega vraževerja, ki preveva dela Alice Rohrwacher, še posebej Čudesa – film s čisto svojim simboličnim odnosom do čebel. /…/ [Spolna identiteta] je eno najbolj perečih vprašanj, ki trenutno burijo duhove – in pogumna izbira za prvenec. Toda razpravi, ki se običajno razvname v glasen prepir, se režiserka pridruži z nežnim, empatičnim filmom in jo stiša v šepet. Izkaže se, da tako slišimo veliko bolje.«
– Wendy Ide, The Guardian

 
Junij 2024
Pon Tor Sre Čet Pet Sob Ned
 
 
 
 
 
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30