Janez Jakob »Doužnjek« (+ delavnica novoletnih okraski iz slame): Zgodovina domače obrti pletenja iz slame

»S pletenjem okrasnih slamnatih obesil se ohranja spomin na žetveni venec, ki so ga ob zaključku žetve svojčas spletli iz klasja zadnjega žitnega snopa in podarili prvemu koscu – žnjecu. Prav z njim se je poimenovanje preneslo na vsa okrasna obesila, ki jih v Prekmurju imenujejo dožnjek, najverjetneje iz dovršnosti glagola do-žeti«. O izvoru dožnjeka je v etnološki literaturi malo zapisanega in raziskovalci še danes dajejo o tem le nekaj domnev. Nekaj literature in ustno izročilo omenjajo izdelovanje prvih dožnjekov šele v prvem desetletju 20. stoletja, zagotovo pa je prvi dom dožnjeka širši panonski kulturni prostor. V začetku je bil dožnjek le preprosto spleten venec iz klasja in okrašen s poljskim cvetjem. Kakor so dela in spremljajoči obredi le spomini, je tudi doužnjek spremenil prvotno obliko in namen ter pridobil značaj dekorativnosti v domovih in drugih prostorih ob različnih priložnostih (poroke, nove maše, razni jubileji, žegnanja, …). Rokodelsko spretnost pletenje dožnjeka in drugih izdelkov iz slame najzvesteje ohranjajo v Prekmurju v vasi Lipovci pri Jakobovih. V Lipovcih ohranjata dejavnost tudi hčerki Brigita Smodiš in Bernarda Žižek s svojima družinama. V Ljubljani, v Dravljah, pa nadaljuje družinsko tradicijo sin Jani Jakob. »Doužnjek« je danes ročno spleten lestenec (krona) iz slame in predstavlja vrhunec ustvarjalnosti domačega pletarstva. Vrči, vaze, pütrce, košarice, korbleci, stenski okraski, makramej, venčki in srčki … so drobni biseri ročnega pletenja iz slame, ki so lahko prijazno darilo in lep spominek. Ročno pleteni izdelki iz slame so značilnost Prekmurja in spominjajo na šege in običaje ob koncu žetve.