Počasi tleči, ovinkasti moralni triler, ki ga je Jafar Panahi zgradil na lastnih zaporniških izkušnjah, zastavlja kompleksna vprašanja o maščevanju, travmi in odpuščanju, pri tem pa ves čas ohranja smisel za trpki humor. Zlata palma v Cannesu.

Moški po imenu Eghbal se ponoči z ženo in hčerko pelje z avtom, ko povozijo psa. Nesreča poškoduje motor, zato se ustavijo pri bližnji avtomehanični delavnici. Tam naleti na Vahida, nekdanjega političnega zapornika, ki v škripanju Eghbalove umetne noge prepozna zvok svojega mučitelja iz zapora – obveščevalca, ki mu je povzročil trajno poškodbo ledvic. Vahid Eghbala ugrabi in ga namerava živega pokopati, a ni prepričan, ali je res pravi. K sodelovanju povabi druge žrtve in skupaj v kombiju iščejo pravico, a tudi odgovore: je ugrabljeni res kriv? In ali ga smejo ubiti? Moralna dilema raste, medtem ko obračun z zlom ni več tako preprost. Jafar Panahi je za film letos prejel zlato palmo v Cannesu.

nagrade
Cannes (zlata palma); nagrada National Board of Review za najboljši mednarodni film; nagrade gotham za najboljši mednarodni celovečerec, režijo in izvirni scenarij; nominacije za zlati globus za najboljšo dramo, režijo, scenarij in najboljši film v neangleškem jeziku; nominacija za nagrado občinstva LUX; ožji izbor za nominacijo za mednarodnega oskarja

»V svojih filmih se že od vsega začetka ukvarjam z dogajanjem v družbi in moji neposredni okolici. Zato je bilo neizogibno, da bo sedem mesecev, ki sem jih preživel v zelo specifičnem okolju zapora, našlo pot v moje delo. Že leta 2010, ko so me prvič aretirali, me je zasliševalec vprašal: ‘Zakaj snemaš takšne filme?’ Odgovoril sem mu, da pri svojem delu vedno črpam iz lastnega življenja. Kar sem doživljal v tistem trenutku, se bo torej na tak ali drugačen način nujno znašlo v kakšnem mojem filmu. In točno to se je zgodilo v prizoru pogovora z odvetnico v filmu Taksi (Taxi). Toda moja druga zaporniška izkušnja je pustila še globlje sledi. /…/ Čeprav v filmu Bila je samo nesreča govorim iz lastnih izkušenj, zgodba odraža dogajanje v iranski družbi na splošno – zlasti v povezavi z revolucijo Ženska, življenje, svoboda, ki se je začela jeseni leta 2022. V tistem obdobju se je ogromno spremenilo. /…/ Izhodiščna ideja se je pojavila zelo hitro: spraševal sem se, kaj bi se zgodilo, če bi eden izmed mojih sojetnikov po prihodu iz zapora srečal nekoga, ki ga je mučil in poniževal. To vprašanje je bilo izhodišče za pisanje scenarija, pri katerem sem sodeloval z dvema prijateljema, scenaristoma Naderjem Saïvarjem in Shadmehrom Rastinom. Začeli smo skicirati možne poteke dogajanja, ampak vedel sem, da so najpomembnejši avtentičnost zgodb o zaporniškem življenju in različni načini, na katere jih je mogoče pripovedovati. Na pomoč sem poklical človeka, ki je preživel veliko časa za zapahi in je trenutno žal spet tam – Mehdija Mahmoudiana. Pomagal mi je pri dialogu, pri čemer je zajemal tako iz dejanskega dogajanja v zaporu kot iz zelo različnih načinov, kako o zaporniški izkušnji pripovedujejo ljudje po izpustitvi. /…/ Liki so izmišljeni, toda zgodbe, ki jih pripovedujejo, so se v resnici zgodile. Resnična je tudi raznolikost teh ljudi in različnost njihovih odzivov. Nekateri postanejo zelo nasilni, obsedeni z željo po maščevanju. Drugi skušajo ohraniti distanco in razmišljajo o dolgoročnejših rešitvah. Nekateri so ob aretaciji politično zelo angažirani (ali pa to postanejo kasneje), drugi pa se s politiko sploh niso nikoli ukvarjali in so jih aretirali skoraj po naključju. Tako je na primer z Vahidom, glavnim junakom filma: to je delavec, ki je preprosto zahteval plačilo za svoje delo. Toda režima ne zanimajo podrobnosti. Vsak od likov v filmu uteleša eno od številnih skupin, ki na bolj ali manj organiziran način sestavljajo opozicijo. Te skupine so pogosto v odprtem sporu med seboj, tudi v zaporih. Vsi pa so enotni v nasprotovanju režimu. /…/ Ko sem prišel iz zapora, sem čutil, da moram posneti film za ljudi, ki sem jih tam spoznal. Dolžan sem jim bil ta film.« Jafar Panahi

»[Panahijeva] najnovejša mojstrovina /…/ se zdi kot vrhunec vsega, kar je prestal in se naučil. Tonska uravnoteženost filma je izjemna: triler, satira, politična farsa, nenadni izbruhi nasilja, vse to pa drži skupaj nepredvidljivost resničnih človeških protislovij. Film gradi na zvoku: moški posluša korake svojega nekdanjega zasliševalca. Briljantni hitchcockovski uvod, ki ga Panahi razvije v raziskovanje moralnih dilem. /…/ Film nam namesto odgovorov ponuja vprašanja: ali se je z nasiljem mogoče soočiti brez maščevanja? Kaj bodo o filmu menili Iranci v prihodnosti, ko ga bodo končno lahko svobodno gledali? Poleg tega nas Panahi, morda nevede, nagovarja v trenutku, ko se demokracije po svetu krhajo in strah postaja politično orodje: kakšne odločitve bomo sprejeli?« Ramin Bahrani

»Film je težko kritično analizirati, ne da bi razkrili ključne dele zgodbe, ki skriva več kot le eno presenečenje. Iranski cineast vzdržuje napetost vse do zadnje, resnično izjemne sekvence. Gre hkrati za cinično farso o tiraniji iranskega režima in njegovih metodah ustrahovanja; izjemno učinkovit triler, v katerem se žrtve prelevijo v storilce perverznih dejanj in obratno; ter komedijo, ki se s smehom upira tragičnosti situacije. /…/ Bila je samo nesreča nikakor ni ‘samo’ film na poti skozi kinematografe. To je mojstrovina poguma in človečnosti.« Laurent Cambon, aVoir-aLire.com

»Panahi v Cannes tokrat prihaja s filmom, ki je morda čustveno najbolj neposreden doslej: zgodbo o državnem nasilju in maščevanju, o trpljenju pod tiranijo, ki obstaja hkrati z na videz vsakdanjo normalnostjo. Film, v katerem ne manjka mračnih prebliskov satire, črne komedije in farsične grozljivke, deluje skoraj kot iranski disidentski poklon Vikendu z Berniejem (Weekend at Bernie’s) ali celo Hitchcockovim Težavam s Harryjem (The Trouble With Harry). /…/ Pred nami je še en nadvse prepričljiv resno-komičen prispevek enega najbolj izvirnih in pogumnih predstavnikov svetovnega filma.« Peter Bradshaw, The Guardian

»To je film, narejen iz perverznih simetrij in nepričakovanih rim: kot Dantejev sedmi krog pekla nas zgrabi za vest ter nas žive pokoplje.« Sergi Sánchez, Fotogramas

»Ena Panahijevih največjih odlik je od nekdaj bila njegova sposobnost, da vključi alegorije in metafore, ne da bi pri tem izgubil občutek za like, dogodke in čustva. To je tudi razlog, zakaj njegovi filmi odmevajo preko meja, čeprav ostajajo trdno zasidrani v iranskem življenju. /…/ Ta nepopolna, razdvojena skupina moških in žensk, nagnetenih v Vahidov mali kombi /…/, ne predstavlja le preseka družbe, ampak tudi različne maščevalne impulze. In prav vsi delujejo resnično, kot celovito izrisane osebe.« Bilge Ebiri, Vulture

»Gibajoča vozila so uokvirjala drame številnih iranskih arthouse klasikov, od Okusa češnje Abbasa Kiarostamija naprej /…/, toda le redki med njimi so vozili v tako visoki dramatični prestavi ali tako suvereno krmarili med trilerjem in farso.« Justin Chang, The New Yorker

»/…/ pretresljiva, absurdistična, na glavo obrnjena caper komedija – nekakšna minimalistična različica filma It’s a Mad, Mad, Mad, Mad World, navdihnjena z aktualno tragedijo v Iranu. /…/ Film, v katerem ne manjka preobratov, šokantnih razkritij in obešenjaškega humorja.« Graham Fuller, The Arts Desk

»Liki v filmu Bila je samo nesreča so se zbrali skoraj kot tatovi diamantov v Steklih psih (Reservoir Dogs): da bi pokazali s prstom in izvršili pravico. Njihov mračno zabavni podvig združuje absurdizem Samuela Becketta z enim izmed Tarantinovih bolj besnih filmov o maščevanju – pa naj se (za počasi tlečo dramo z neskončnimi prizori voženj in postankom na porodniškem oddelku) sliši še tako čudno.« Peter Debruge, Variety

»Bila je samo nesreča je drama o maščevanju, komedija o kolektivnem ukrepanju (in ukrepanju na splošno), film ceste z nizko kilometrino in počasi kipeči etični triler. To je krik srca, komično tuljenje v temo in eden najpomembnejših filmov leta. /…/ Ovinkasta, ganljiva in nepričakovano smešna zgodba o uporu.« Manohla Dargis, The New York Times

»/…/ zares izjemna prilika o empatiji, usmiljenju, pravičnosti, obžalovanju in nepotešenem besu.« David Fear, Rolling Stone

»Panahi – in dober iranski film nasploh – potrebuje samo en kombi in nekaj likov, ki se prevažajo naokrog, in dober film je zagotovljen.« Simon Popek, Dnevnik