Bila je samo nesreča (Yek tasadof-e sadeh) je najnovejšI film iranskega režiserja Jafarja Panahija, enega ključnih glasov iranske in pravzaprav tudi sodobne svetovne kinematografije. Panahi že več kot tri desetletja ustvarja filme, ki s pretanjeno občutljivostjo opazujejo vsakdanje življenje v Iranu, hkrati pa vztrajno odpirajo širša družbena in etična vprašanja. Njegova pot pa ni bila nikoli preprosta – prav nasprotno.

Leta 2010 je bil Panahi aretiran, obsojen in za več let zaprt. Iranske oblasti so mu izrekle tudi prepoved snemanja filmov, pisanja scenarijev, potovanja v tujino in javnega nastopanja. Kljub temu ni prenehal ustvarjati. Njegovi filmi so v zadnjem desetletju nastajali v pol-ilegalnih okoliščinah, pogosto skrivaj, z minimalno ekipo in brez uradnih dovoljenj. Zanimovo je prav to, da filme pogosto snema v notranjosti avtomobilov oz. vozil - odličen primer je na primer Taksi, sedaj pa še aktulni film Bila je samo nesreča, za katerega je lansko leto že prejel zlato palmo v Cannesu, sedaj pa je film še močan kandidat za oskarja za najboljpi tujejezični film. V tem kontekstu vsak njegov nov film pomeni več kot le umetniški projekt – je dejanje vztrajnosti, tihega odpora in globoke predanosti filmu kot prostoru svobode.

Bila je samo nesreča nadaljuje Panahijvo linijo počasnega, a vztrajnega odpora. Že samo dejstvo, da film obstaja, nosi določeno težo. A tisto, kar me pri njem še posebej nagovori, je, da Panahi tudi v tako zahtevnih okoliščinah ne posega po neposredni agitaciji ali deklarativni kritiki. Njegov pogled ostaja zadržan, človeški, osredotočen na posameznika. Političnost je pri njem vedno vtkana v situacije, v odnose, v tišine med ljudmi.

Izhodišče filma je na videz preprosto: dogodek, ki bi ga lahko razumeli kot naključje, kot nekaj, kar se pač zgodi. Gre za povsem slučajno in docela nesigurno srečanje bivšega političnega zapornika in njegovega mučitelja, ki pa sproži celo vrsto dogodkov - in prav iz te navidezne banalnosti se postopoma razvije kompleksna mreža moralnih dilem. Film se ne naslanja na spektakularne preobrate, temveč na počasno razkrivanje posledic – tistih vidnih in še bolj tistih, ki ostanejo skrite pod površjem.

Panahijeva režija je minimalistična, skoraj asketska. Kamera pogosto ostaja blizu obrazom, ujame drobne spremembe v pogledu, zadržanost v gesti, napetost v tišini. Zdi se, kot da film diha skupaj z liki. Ta občutek neposrednosti je značilen za njegov opus – tudi v času, ko mu je bilo uradno prepovedano snemati, je vztrajal pri preprostih, a izjemno premišljenih formalnih rešitvah. Omejitve so postale del njegove poetike.

V ozadju zgodbe se subtilno zariše širši družbeni kontekst. Ne skozi razlage ali slogane, temveč skozi situacije, ki razkrivajo, kako krhko je ravnovesje med posameznikom in sistemom. Film tako odpira vprašanja odgovornosti, krivde, naključja in posledic – vprašanja, ki niso vezana le na Iran, temveč nagovarjajo univerzalno človeško izkušnjo. Prav zato Panahijevi filmi vedno znova najdejo pot do mednarodnega občinstva in festivalov. Trenutno se Panahi na primer nahaja v ZDA, kjer promovira film pred podelitvijo oskarjev sredi meseca marca, nato pa se menda namerava vrniti nazaj v Iran.

Ob tem se mi zdi pomembno, da gledalci ne pozabimo, v kakšnih razmerah njegovi filmi nastajajo. Ko gledamo Bila je samo nesreča, gledamo delo avtorja, ki je bil zaprt, ki mu je bilo onemogočeno svobodno ustvarjanje, in ki je kljub temu – ali morda prav zato – ostal zvest svojemu pogledu. Ta okoliščina filmu ne daje senzacionalističnega naboja, temveč dodatno plast resnosti. Vsak prizor, vsaka odločitev deluje premišljeno, odgovorno, skoraj nujno.

Osebno me je film nagovoril prav zaradi te kombinacije skromnosti in odločnosti. Nič ni poudarjeno, nič ni razloženo do konca, a vendar vsak prizor nosi težo skoraj bolj kot v veliko bolj akcijskih trilerjih zahodne kinematografije. Zdi se mi, da Panahi zaupa gledalcu – da verjame v našo sposobnost, da sami presodimo, začutimo, razmislimo. Film ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč nas postavi v prostor nelagodja in dvoma.

Za abonente, ki spremljate sodobni art film, je to dragocena priložnost za ponovno srečanje z avtorjem, ki je zaznamoval svetovno kinematografijo in ki še danes ustvarja v razmerah, ki si jih v evropskem prostoru težko predstavljamo. Bila je samo nesreča ni film, ki bi želel šokirati ali moralizirati. Je film, ki odpira prostor za razmislek – o tem, kako hitro lahko nekaj, kar imenujemo »nesreča«, preraste v dogodek z dolgimi sencami.

V času, ko smo vajeni hitrih razlag in jasnih stališč, je takšna tiha, premišljena drža skoraj radikalna. Prav zato verjamem, da je film vreden ogleda na velikem platnu – v zbranosti kinodvorane, kjer lahko njegova subtilnost zares pride do izraza. Prepričan sem, da bo marsikdo iz dvorane odšel z občutkom, da je bil priča nečemu intimnemu, a hkrati širše pomembnemu – filmu, ki kljub vsem omejitvam dokazuje, da umetnosti ni mogoče preprosto utišati.

Jure Matičič